Med bozicem in novim letom

Vsi nasi druzinski nacrti, ki smo jih imeli pripravljene za te dni, so padli v vodo. Morali bi iti na ogled jaslic po bliznji in daljni okolici in na znamenito plazo Palolem, ki je najlepsa v Goi in ki jo zelo dobro poznajo stari hipiji. Emy, Mariina sestra je bolna, kar je posledica velikega stresa ob mozevi smrti in ostali sestri se izmenjujeta pri pomoci, pa tudi nekako ni prav (tako pravi Maria), da bi se oni veselili, ce pa Emy trpi. Tako bomo ostali doma. Meni je kar prav in prav mi bo prislo tudi malo samote. Neverjetno, kako pogresam biti sama. V vseh teh letih, odkar zivim sama, sem se ocitno navadila na to.

V moji vasi Benaulim so poleg jaslic postavili tudi bozicka in z njim protestirali proti vladnim ujkrepom. Ti namrec odvzemajo pravico do dvanastih jeklenk plina letno. Po novem bo vsaka druzina lahko dobila samo devet jeklenk letno po "normalni" ceni, 400 rupij (okoli stiri evre). Ce jih potrebujes vec, jih bos sicer lahko kupil, vendar po ceni 950 rupij, okoli 14 evrov, kar je za vascane nesprejemljivo. Vsi govorijo samo o tem "vladnem ukrepu". Na prilozeni sliki lahko tudi vidite, kako so "protestirali". Otroci pisejo bozicku za normalne cene plina v jeklenkah, tudi za tiste "ekstra" In  se - sreca nasih starsev je tudi nasa sreca. Tako Indijci...

Drugace pa se zivljenje vraca v stare tirnice, tudi ni cutiti pretiranega pricakovanja novega leta. Danes me je Nasa vprasala, ce bom sla z njimi k masi, ki se zacne ob 11.30 zvecer na silvestrovo. Mario sem grdo pogledala in ji rekla, da zagotovo ne. Da je silvestrovo cas za zur ali pa spanje, kakor se pac odlocis. Zagotovo pa ne spet za maso.

Tole pa je moja stojnica, kjer redno kupujem sadje. Lastnika sta dva brata (tale na levi in oni tamle gor, ki streze stranko, ki ni stopila s skuterja). Pridna sta kot mravljici. Stacuno imata odprto od osmih zjutraj pa tja do devete zvecer. Okoli druge ure popoldne, ko sonce tako zge, da se celo mravlje nehajo sprehajati, onadva stoicno prodajata naprej in ne zapreta stacune. Sta pa seveda lisjaka in imata tako kot vsi, dvojne cene: za domacine in za tujce. Mislim pa, da imata onadva se eno kategorijo: za Ruse. Obadva znata povedati imena vsega sadja, ki ga prodajata v ruscini, pa tudi racunata zlahka v tem jeziku. Jaz sem ze toliko domaca tu, da sodim med domacine in dobim sadje po normalni ceni. Za primerjavo: sedem lepih mandarin, dvanajst malih banan, ena papaja in en ananas me stane 140 rupij, dva evra ob dobri menjavi. Vsaj nekaj, kar placujem po normalnih cenah.

Glavna ulica mojega Benaulima, okoli enajste ure dopoldne. Jutranja gneca je mimo, na cesti je precej mirno in prazno... Zvecer pa je slika popolnoma drugacna. Med polsedmo in osmo uro zvecer je gneca taka, da se komajda prebijes. Potem pa se pocasi spet prazni. Okoli devete ure zvecer pa je Maria Hall (glavno krizisce  na vasi) death town. Tudi rikse vec ne dobis, ker se fantje okoli osme ure zvecer odpravijo domov.

Pred dvema dnevoma sem sla na pico v Luno. Bil je spet eden tistih "norih" vecerov, ko se je Krisna, picopek odlocil, da gre malo v vas, medtem pa smo gostje cakali na hrano. Redni obiskovalci ze poznamo postopek in vemo, da bo treba malce pocakati. Gostilna (pravzaprav samo mize in stoli pod drevesi) je bila polna, Ingelize, Danka, ki pomaga Krisni pri biznisu, pa je bila vsa premocena od zivckov, kdaj bo Krisna blagovolil priti nazaj in zaceti peci pice. Pece pa bozanske pice, take, cisto taprave. Na zacetku vecera sem sedela sama za mizo, potem pa mi je Ingelize dodelila se par iz Svedske, kasneje pa sta prisedla se dva znanca, gejevsji par iz Madzarske in Nizozemske, ki ze deset let zivita v Londonu. Svedski par je bil tudi zanimiv. On, Peka, je mopzganski kirurg, zena pa je umetnica. Geja pa sta biznismena, ki se ukvarjata s pridelavo in prodajo vina. Vinograde imata na Madzarskem, v Franciji in se nekje, pa sem pozabila kje. Imeli smo fantasticno zabaven vecer, po eni uri je eden od fantov skocil "domov" po palinko, ki jo kuhata sama s pomocjo Markovega oceta (starega Madzara). Bila je bozanska, kar je potrdila tudi Ingelize, ki se nam je pridruzila pri pokusini. Pogovarjali smo se o politiki, pa o bivsih drzavah za zelezno besedo, pa o vinskem biznisu in seveda o Pekovi "sluzbi", brskanju po mozganih. Kasneje se je debata zasla precej v filozofske vode, na koncu pa smo se rezali kot zmesani. Vmes je prisel tudi Krisna in nam spekel pice, da nismo samo pili. Res sem srecnica, taki veceri me kar napolnijo s svetlobo, ker mi je ful fajn srecevati tako zanimive ljudi.

Tebi, dragi prijatelj Iztok pa "javna" zahvala, ker skrbis za moje branje. Tako pase...

Bozic

Se nikoli v zivljenju nisem bila dvakrat v enem dnevu pri masi. Tukaj pa se mi je zgodilo ravno to. Mogoce mi je Bog poslal na pot dve masi ravno zato, ker ve, da nisem blazna ljubiteljica tega obredja. Da malo potreniram, da ne bo vedno po moje.

Vceraj zjutraj smo imeli maso ob enomesecnici Alfredove smrti. To je ravno tako velika stvar kot pogreb. Ljudje so prisli z najetim avtobusom, ki ga je seveda placala Emi, vdova, po masi in obisku groba pa je bil pred cerkvijo pripravljen catering s cajem in sendvici. Seveda spet iz zepa vdove. Emy je najblizje povabila tudi na kosilo. Bila sem pocascena, ker je povabila tudi mene. Priprave za bozic pa je Maria pricela ze dan prej. Obiskala je pedikerja. Kar doma in bila je sama svoja pedikerka. "Salon" je v zunanji kuhinji, na kamniti mizi, ki je nadvse pripravna. Tu se lahko reze in seklja, pere perilo in, kot vidite, je ta kamen primeren tudi za ciscenje nog. S krtaco, da je temeljito! To krtaco je treba prej podrgniti ob slavno modro zajfo, ki je tukaj nenadomestljiva za pranje perila. Nasa me je poducila, da je dobra tudi za noge...

Na kosilu pri Emy je bila ozja zlahta. Hrane je bilo spet v izobilju, po kosilu pa so zenske klepetale. Jaz pa sem se rahlo dolgocasila, ker konkanscine ne razumem. No, obvladam kaksnih dvajset besed. Naucila sem se tudi nove fraze: Caopile? To frazo sem slisala velikokrat, pa nikarte misliti, da to pomeni nekaj takega kot cao picke! ceprav se na hitro slisi nekako tako. To pomeni, a bos caj? In znam tudi odgovoriti - recem "na" in ga dobim. Zveni skorajda malo slovensko, a ne?

Na sliki Ninette pri pripravi gojanskih "pohanckov". Pece se seveda zunaj, prah ne moti!

Po kosilu se je nas del familije hitro poslovil, ker nas je doma cakalo delo. Dokoncati je bilo treba bozicno zvezdo, ki jo obesijo na hiso in jaslice. Jaz sem "pomagala" tako, da sem se odpravila malce zadrnjohati pred  polnocnico.

Takole okrancljana pa je "nasa" hisa. Najlepsa v ulici! Takojci sem morala nare4diti nekaj posnetkov in jih poslati gospodarju Meninu v Doho.

Priprave za polnocnico so se pricele ze okoli pol desete zvecer. Vsa hisa je disala po razlicnih parfumih, ki jih, kot sem ze omenila, kar polivajo po sebi. Oce Menino je poslal nov parfum, ki disi po jasminu in vse naokoli je disalo po njem. Se jaz sem ga uporabila, da smo bili enotni! Ze pred maso smo se dogovorili, da gremo po njej na plazo, na en drink. Maria, oba mulca, Mariina sestra Veronika in jaz. Seveda sem prej morala priseci Marii, da bom jaz tista, ki bo po koncanem "zuru" odpeljala Veroniko domov, "saj ves, Alenka, kako se jaz bojim duhov!" Z veseljem sem ji to obljubila.

Polnocnica je bila lepa, pogresala sem samo Sveto noc, ki je tukaj ne pojejo. Moram iskreno priznati, da sem sla v cerkev precej zalostna. Popoldne sem namrec govorila tudi z Emo. Ko me je zaslisala je zavpila v telefon: kje si!? Se mi zdi, da je pricakovala odgovor, da sem doma. Ko sem ji p;ovedala, kje sem, me je vprasala, zakaj sploh hodim v Indijo. Da je tukaj lepo in da ves cas sije sonce in je toplo, ji odgovorim. Ona pa: "Mamo, tudi doma je zdaj toplo..." Po tem telefonskem pogovoru sem se morala kar posteno zjokati. Ema, polovico mojega bivanja tukaj se je ze izteklo, kmalu se bova videli in se tako stisnili, da nama bodo kar kosti pokale. Obljubim.

Po masi pa - zur. Nasi sem morala obljubiti, da bom vozila pocasi in bom vseskozi pazila, da se ji ne bo kaj zgodilo. Pa se kljub temu je. Na plazi smo sli v eno plaznih gostiln, ki so bile vse odprte vso noc, jedli pomfri in pili oranzade ter prijetno klepetali. Ko smo odhajali, je Maria na poti do skuterjev ugotovila, da je izgubila zlato zapestnico. Pa ne kakrsnokoli. Tisto, ki jo je nosila na poroki in ji jo je kupil moz, saj doma niso imeli denarja, da bi ji kupovali zlato. Zlato ima v Indiji izjemno velik pomen. V bistvu pa pomeni varnost. Ce izgubis cisto vse, imas zlato in ga lahko prodas, da prezivis. Maria je na to zapestnico vedno izjemno pazila in si jo je nadela samo ob velikih praznikih. Na plazi smo ostali do stirih zjutraj in iskali. Ampak, ko pesek enkrat pogoltne stvar, je ne izpusti vec. Nismo je nasli...

Takole "opedenana" sem bila za bozicni vecer 2012.

Zelim vam lep in miren bozic. Ja ga prezivljam v precej v tisini in skusam ugotoviti, kajmi pravzaprav pomeni. Definitivno druzino, moje najblizje, ki jih v duhu objemam in cutim. Bozic je zame tudi sinonim notranjega miru. Novega rojstva, zacetka. Ce imam sreco, zacutim tudi Boga v sebi. Ki je vedno tam, tako kot globok mir, po katerem tako hrepenimo. Tudi jaz. Vedno je tam, v meni. Velikokrat ga nisem sposobna zacutiti, ker so zunanje stvari "premocne".

Lepo praznujte.

Veronika, ki to v resnici ni

Ne vem, o cem smo se zadnjic pogovarjale, vem pa, da je beseda nansesla na to, katero je moje drugo ime. Sedelo nas je nekaj domacih zensk na pragu, takole proti veceru, komarji so nas veselo zrli (mene ze ne, ker se prej obilo naspricam, nase pa se tolcejo po nogah in sploh ne reagirajo na komarje), in smo cvekale. Puncam sem povedala, da imam samo eno ime in samo en priimek Ce je to pri nas navada, jih je zanimalo. Seveda, sem odgovorila, hkrati pa sem se morala popraviti, da je v danasjih casih vse bolj moderno, da imajo otroci po dva priimka in po moznosti se kaksno ime zraven. Potem pa sem bila delozna pravega razsvetljenja, ko so mi nase zenske povedale njihova prava imena. Mariina sestra, za katero sem vseskozi mislila, da je Veronika, je v resnici Erodiana. Iz tega je nastal vzdevek Eronik, sama pa je potem ta nadimek spremenila v Veronika. Saj se mi je vcasih zazdelo, da slisim nekaj kot Eronik, pa sem mislila, da pac ostale crke pozrejo. Ta Veronika je veliko bolj razumljiva za tujce, zato si rade nadevajo "razumljive" vzdevke.

Potem je tukaj nasa Connie, Mariina svakinja. Tudi ona ni Connie, ampak Concesao Menin! Tista Connie pa je cista turisticna varianta. Kot, da njihova portugalska imena niso dovolj "bela". Tu je namrec hudicevo pomembno, kaksno polt imas, temno ali svetlo. Ena najvecjih indijskih industrij je proizvodnja belila za kozo. Ne mores verjeti! Maria je neizmerno ponosna, ker je njena hci bolj svetla kot vse ostale deklice v druzini. Kar smeje se ji. Lazje jo bodo tudi porocili.

Nasa Mici, Maria, pa ima vzdevek Libra. Nihce, razen njenih gostov je ne klice Maria. Za vse je Libra ali Librata. Rodila se je namrec na nek Marijin praznik, imenovan Livrament Mother Mary, saj mi je razlozila, za kaksen praznik gre, pa je nisem cisto dobro razumela, zato ne bom prodajala zgodbe naprej. Prvo leto sem veckrat slisala, da je klicejo Librata, pa se je delala kar neumno, kot da se je to ne tice. Je veliko rajsi Maria. Zdaj se nic vec ne dela fino pred mano in se seveda oglasi tudi na "Libro". Tudi jaz jo vcasih poklicem tako, ker imam to v usesih.

Soseda Fatima ima tudi zanimiv nadimek. Vsi jo klicejo Popin, Marta pa je Ata. To se mi zdi se kar logicno. Drugace pa Nasa svojemu mlademi psu Gingiju izkazuje ljubezen tako, da zacne cviliti (Maria, ne pes) in hoditi proti njemu. Ko pride do njega, ga postavi na zadnje noge in zacne objemati. Ob tem mu v konkaniju izraza ljubezen tudi s tem, da ga ne ogovarja po imenu, ampak cvili: Zizola, Zizola, kar je njegov vzdevek. Kako pride od Gingija na Zizolo, pa ne vem.  Enkrat jo bom posnela, ker je pri tej predstavi vrhunska. Ko sem jo prvic slisala, kako ljubkuje psa in kaksne glasove spusca ob tem (ponavljam, Maria, ne pes), sem se skoraj polulala od smeha!

Tole sliko sem posnela z mojega balkona. Bilo je sredi dopoldneva, ura okoli enajstih,  nasi dve, Livnell in Maria, sta si prinesli stole kar na cesto in se lotili vsaka svojega dela. Livnell je "lupila" palmove liste, Nasa pa je, kot ponavadi, telefonirala. Ker je to resno delo, si je tudi ona prinesla stol. Da hci ne bo sama... Da pa se to dogaja kar sredi ceste pred hiso, pa ni tako pomembno. Saj ni zelo prometna, ce pa ze kdo pripelje mimo, seveda pazi, da ju ne povozi. Popolni carici, vam recem.

Gojanski krst

Znanci so povabili Mario na praznovanje krsta. Seveda je to povabilo vključevalo tudi mene. Sprva se mi ni dalo iti, na Mariino prigovarjanje, češ saj vendar moraš videti, kako zgleda krst otroka pri nas, pa sem se omehčala. Primerno sem se oblekla (srednje svečano) in okoli ene ure popoldne smo se odpravili v nekakšno dvorano sredi vasi, ki je bila vsa okrancljana in z velikimi plakati, v stilu, Bog pozdravlja novo dete in...

Tole je deklica, ki so jo krstili. Njenega imena si nisem zapomnila, je preveč komplicirano, pa še dve imeni sta.



V tisti hali je bilo okoli dvesto povabljencev, "one man band" pa je skrbel za muziko in zabavo. Začele so se otroške igrice in tekmovanja, vsa dvorana pa je navijala. Čez kako uro in pol je prišel višek zabave - razrezali so torto, kot na poroki.

Mulčki v pričakovanju torte. Po razrezi sledi "futranje" otrok s torto.

Po mojem mnenju so se najbolj zabavali otroci. Pa še nekaj sem opazila. Indijski starši sploh ne "visijo"  tako na svojih otrocih, kot to delamo mi. Dveletniki so se podili po hali povsem brez nadzora staršđev in neizmerno uživali. Med gosti sta bila tudi bratec in sestrica, on star okoli osem let, sestrica pa pet let. ;aria mi je povedala, da so ju starši poslali sama na proslavo. Bratec je ganljivo skrbel za sestrico, pazil je, da ni ostala brez hrane in pijače.
Med otroškimi gosti, ki so prišli sami je bil tudi Chelsea (res ne vem, kako mu je v resnici ime, je pa strasten nogometaš in navijač tega kluba), šestletni fantek, ki je kot cuker. Deček sicer živi z mamico, očka je v tujini, prej pa je živel pet let pri svoji teti, ki jo ima tako rekoč za mamo. Njegova starša sta namreč oba delala v Kuvajtu. Ta Chelsea je tako simpatičen, da bi ga človedk kar pojedel. In samostojen! Mario sem vprašala, kdo bo prišel ponj. "Nihče, saj zna sam domov," je bil njen odgovor. Meni pa se je brada povesila skoraj do kolen...

Chelsea (na levi) s svojim bratrancem. A sem kaj pretiravala, ko sem napisala, da je mali čisti "cuker"? Ima noro energijo! In da boste vedeli, ima tudi že punco, pa ne prvo. Pravi, da je eno že pustil...

Ko je zabavljač opravil svojo nalogo, zapel je nekaj evergreenov, pri dveh mu je pomagal tudi eden od gostov, je bila na vrsti hrana. Dolga miza se je kar šibila pod dobrotami: pilavom (riž), piščancem, govedino, svinjino, bil je tudi odojek, ki sem ga videla prvič v Indiji. Maria mi je tudi pčovedala, da to ni njihova navada. Pa "milijon" karijev, takih in drugačnih, na koncu pa seveda obvezne sladice in sladoled. Chelsea me jed prijel za roko in me "določil", da greva skupaj v vrsto, da mu bom pomagala napolniti krožnik. To sem tudi z veseljem storila.

Po hrani pa se je počasi zabava zaključila. Poslovili smo se od staršev in botrov, oče krščenke pa se je pri meni pozanimal, če je bilo vse v redu in če sem uživala. Seveda sem na oboje odgovorila pritrdilno. Meni nikoli ne bo jasno, zakaj ti ljudje zapravijo toliko denarja za razne cerkvene praznike, poroke in krste. Po moje je to samo šopirjenje pred sosedi. Ne vem, ampak ta praznovanja zagotovo imajo nekje korenine. Maria mi vseskozi ponavlja, da je to pač del njihove kulture. Tudi prav, jaz pa sem se od vsega tistega futra počutila slabo (mimogrede si lahko postavim vprašanje, kdo me je silil, da sem morala toliko jesti?! Odgovor je na dlani - nihče. Kot vedno.)

Na prejšnji sliki sta mamica z novorojenko in prvorojenko, na spodnji pa je očka poljubil svojo novo hčerkico. To se me je kar dotaknilo. Na splošno sem opazila, da so Indijci ljubeči in potrpežljivi očetje, če so le doma. Žal pa velika večina gojanskih moških dela v Katarju, Kuvajtu, Londonu, pravzaprav po celem svetu. Tudi očka novorojen ke dela na ladji in pride domov vsake pol leta.

Po krstu smo se Maria, Jesuslly, Valency, Veronika in jaz odpravili še na krajši izlet do Varca beach. Ta plaža je kakih 15 kilometrov stran od nas in naj bi bila zelo lepa. Meni se je zdela lepa pot do tja, polno polj, pa kokosove palme ob poti, da ne govorim o vetru v laseh. Za ritjo sem imela oba mulca. Plaža pa nič posebnega, popili smo popoldanski čaj in se vrnili. Prijeten dan.

Indijski druzinski "grozd"

Na misel mi je prislo, da tile moji Indijci visijo non-stop skupaj kot kaksen grozd. Vsaj "moja" familija. Danes je nedelja, oprala sem perilo v polavtomatskem pralnem stroju. Ko sem stala tam in polnila stroj z vodo, nisem opazila, da stojim sredi mravelj, takih, cisto majcenih, ki so pocele bogve kaj. Sele zoprni piki so me opozorili, da nisem sama. Mravelj pa kot Indijcev! Pranje je potem zgledalo tako, da sem se kar naprej prestopala in trebila raz sebe mravlje. Zabavno, ce nisi glavni igralec. Medtem pa je bila Maria v Jesussliyevi sobi, skupaj z Livnell in sosedovim dveletnim fanticem, ki velikokrat pride na obisk. Glasno so vrteli bozicne pesmi in skupaj prepevali. Vmes sem slisala Livnell, ki je vsake toliko casa zaklicala "mami coj, coj!", kar pomeni "mami poglej". Sklepam, da je mali sosedek uspicil kaj takega,  kar je mami nujno morala videti. Danes bodo ves dan viseli skupaj. Ker je to njihova navada in mislim, da jim je tudi lepo, ko so vsi skupaj. Moj um kar ne more razumeti, da osemnajstletnica noce nikamor brez mami. Pravzaprav gre: v solo in v cerkev. Pred dnevi sem peljala njo in njeno sestricno na motorju, namenjeni smo bili na Jesussliyevo solsko proslavo, kjer je nastopal (joj, na tej proslavi sem se pocutila kot na svojih solskih proslavah - bila je cisto socialisticna, samo cakala sem, da zaslisim se skandiranje Tito, partija!). Mimo je pripeljalo nekaj lustnih fantov in so seveda zaceli "dobacivati", ker sdem vozila dve res lustni punci. Pomahala sem jim in v znak odobravanja dvignila palec. Oni pa so nas pozdravili nazaj in es na vsa usta smejali. Ko so odpeljali mimo, me je Livnell vprasala, kaj so naredili. "Ali nisi videla," sem jo vprasala. Jasno, da ne, takoj ko so pripeljali nasproti, je sklonila glavo! Na mojo pripombo, da mora vcasih pogledati kaksnega lustnega fanta, se samo rezi. Sploh ne morem razbrati, kaj si v resnici misli. Skrivanje custev ji gre odlicno od rok!

Oni dan sva bili z Mario namenjeni v old house, da nahrani pujso Koci in vse ostale domace zivali, ki jih ima. Oba mulca sta hotela z nama, potem pa je prisla se sestra Veronika s hcero Dudun (ki ji v resnici ni tako ime, samo klicejo jo tako, naslednjic si bom zapisala, kako je tem babam sploh ime in kako jih klicejo) in svakinja Connie s hcerko. Kar naenkrat nas je bilo za cel razred in hajd vsi v old house. Vecer je bil prav zabaven. Najprej smo nahranili zivali, potem pa smo posedli okoli crnega ognjisca v zunanji kuhinji. Zakurili smo ogenj in pristavili riz, da bodo kasneje se domaci psi jedli. Njihov  meni je bil riz z mlekom.

Potem pa smo si zaceli pripovedovati zgodbe. Zacela je Veronika, ki je vsaj tako dobra igralka kot jaz. Ko kaj pripoveduje, vstane in zacne govoriti s celim telesom. Njena gestikulacija ob tem je bozanska. Jaz jo kar poziram z ocmi. Vecer se je izkazal za zelo, zelo zabavnega. Rezali smo se tako, da so nam vsem tekle solze smeha. Edino Mariina tasca je sedela tam ob strani, z namrgodenim ksihtom in si nekaj mrmrala v brk. Pa jo nihce ni smirglal. Vecer smo koncali z "Zebec voice". Ta Zebcev glas moram razloziti. Nas habibi, Branko Zebec, je na moc simpaticen clovek. Zapomnis si ga pa po smehu, ki to pravzaprav ni. To je cisto pravo rjovenje! In ker Branko prihaja s familijo in ostalimi prijatelji februarja tudi v Goo, sem morala nase opozoriti na ta njegov smeh, da ne bodo vsi sokirani, ko ga bodo prvic slisali. Bilo je toliko smeha, da smo se skorajda valjali po tleh. Babe so vpile: Alenka, daj se enkrat, prosim! Potem pa so vsi hoteli rjoveti in oponasati Zebec voice. Naslednji dan smo bili vsi malce hripavi. Cela familija... Zato je vcasih prav fino, da visimo skupaj v grozdih. Boljse kot vsaka televizija in raculanik..

Džungla, ki jo imenujejo promet

Najprej slika, ki jo dolgujem: domači sin Jesussly, po slovensko Jezušček. Ne vem, kako se počuti oztrok, ki mu je tako ime. Zdi se mi, da ga domači sin prav fino nosi, ime namreč. Jesuslly je fant na levi, Aliod pa je njegov bratranec, star 13 let, ki mu je pred dnevi umrl oče. Njuno pričujoče početje pa je postavljanje jaslic po gojansko. Postavila jih bosta namreč pred hišo. Sicer pa sem nekaj malega o tem že pisala.

Včeraj, ko sem se vračala s plaže sem naletela na prometno nesrečo. Udeleženca sta bila voznik skuterja, ki je prevažal na skuterju tudi hrano za prašiče in avtomobil, okrašen za poroko. Včeraj je bilo namreč v Goi ogromno porok, datum 12. 12. 2012 je bil kot magnet za zaročence. Kljub temu, da je bila včeraj sreda, si videl vsepovsod okrašene avtomobile. Predvidevam, da se je tudi pri nas poročilo kar precej parov. Vem pa seveda ne. Ko sem se peljala mimo nesreče, cesta je bila vsa polita z ostanki hrane, verjetno iz kakšne plažne gostilnice, in ko nisem videla nikjer kakšne posebne krvi, samo voznik skuterja je bilo videti očitno v šoku, sem začela premišljevati o tukajnšnjem prometu. To je res džungla, vsak dan je borba za preživetje. Lokalne ceste so ozke, vse po vrsti brez utrjenih bankin.
Tukajšnji vozniki avtomobilov se nikoli ne privezujejo. Mi se jim zdimo zlo čudni, ker se vedno hočemo privezati, ko se usedemo v taksi. Oni to počno samo na avtocestah, ker je to obvezno pa zakonu, pa še tam raje ne kot ja. Enako velja za čelade.
Zdaj počpasi tudi že razumem, zakaj toliko trobijo. To trobljenje je opozorilo, da te bo nekdo prehitel. Kar pomeni, da se moraš umakniti prav na rob ceste. Tu namreč skuterji prehitevajo vsevprek, ni važno, če pelje nasproti avto. Za tri pametne je vedno prostora, si verjetno mislijo. Na ta hupanja so tako navajeni, da brez tega pravzaprav ne gre. Tudi sama hupam, saj se bojim, na primer, prehiteti kolesarja, če ga prej s hupo ne opozorim, kaj nameravam. Lahko bi prav med mojim prehitevanjem hotel zaviti na desno. Tu nikoli ne veš. Pa ne samo to. Vozniki tod ustavljajo kar sredi ceste. Kadar vozniku skuterja zazvoni telefon, ga marsikdo potegne iz žepa in govori med vožnjo, tisti, bolj "osveščeni" pa ustavijo kar sredi ceste in se pogovarjajo ali pa pišejo smsje. Enako velja tudi za avtomobiliste. Če hočem recimo zaviti na desno, nič ne pomaga, da dam smernkik, vsi za mano me prehitevajo, zdaj sem se navadila zamahovati še z roko. Tako imam morda včasih srečo, da lahko takoj zavijem, drugače pa moram čakati na tiste, ki vozijo proti meni in tudi na tiste, ki vozijo za mano. Kaj pa nkiih briga, če hočem zaviti! Vse jed res tako kaotično, da padeš dol. Pa ležeči policaji, na primer. V naši vasi jih je polno, nikjer pa niso označeni. Na svojih vsakdanjih poteh jih znam že na pamet, hudič je, kadar grem kam, kjer se še nisem vozila. Se mi je že zgodilo, da tega ležečega hudiča nisem opazila in sem skoraj padla z motorja, tako me je vrglo v luft. Moram iskreno priznati, da se v Margao ne upam sama. Zdi se mi brez veze, da bi se delala herojko, če pa me mimogrede lahko kdo sname. Komaj sem se navadila leve strani vožnje, vse ostalo pa ne vem, če bom kdaj zapopadla. Maria in tudi jaz, sva mislili, da bi jo lahko malo naučila voziti avto. Ženska ima že dolga leta izpit, pa nikoli ni vozila. Pred hišo ima parkiranega suzuki marutija, tukajšnji najpogostejši model avtomobila. Avto je skorajda nerabljen, čeprav ima že skoraj štiri leta. Naša Mici ga zaštarta enkrat tedensko, ampak samo zaštarta. Avto je v uporabi samo enkrat letno, takrat ko pride njen mož. Da bi avto prodali in uporabljali taksi, ko je mož tu na počitnicah, ne to pa ne. Imajo rajsši non stop stroške, saj je treba avto peljati k mehaniku (pravzaprav pride mehanik po njega), da ga usposobijo po enoletnem "ležanju". Ponavadi je treba zamenjati kakšne cevke, pa tudi rezervoar za bencin so že menjali, podgane si namreč rade naredijo v trebuhu avta gnezdo, saj so na varnem pred dežjem med  monsunom.

Zdaj, po treh sezonah preživetih tukaj mik je popolnoma jasnol, da Marie ne bom učila voziti. Nagovarjam jo, naj si vzame za nekaj ur inštruktorja in naj poskusi z njim. S skuterjem je zelo spretna in dobra voznica, pa si očitno ne zaupa. Nič si ne vzame k srcu, da je vožnja z avtom veliko varnejša kot z motorčkom. No, morda pa se lepega dne le ojunači in poskusi.

Danes zjutraj sem opazovala svoja čustva. Ležala sem na postelji in meditirala. Vedno znova sem pčresenečena nad tem, kako hitro se čustva menjajo. Imela sem občutek, kot da bi se prelivala. Vsaka najmanjša misel povzroči spremembo občutja. To je prav neverjetno! Potem pa si mislim, da bi morala biti cel dan "srečna"! Totalno nemogoče, včasih ima um čisto svoja pota. Res ga je treba kultivirati, um namreč. To pa se mi zdi še kar težko, ker je to povezano z disciplino in vsakdanjo vajo. Tu pa sem še kar šibka... Ampak napredujem, čisto počasi, včasih tudi po levi...

Livnell in Jesuslly

To sta imeni domačih otrok. Livnell je osemnajstletnica, Jesuslly , pa je star 14 let. Kot vsi normalni pubertetniki se fajtata ves čas. Naša pa zaradi tega blazni. Vsak večer, ko pridejo domov in je čas za večerjo, se veselica začne. Livnell gre, na primer, na stranišče, mali pa gremimo in hop, ji ugasne luč. Tamala začne rjoveti in klicati mamo na pomoč. Jesuslly, ki mu rečem raza, kar po konkanijsko pomeni kralj, pa začne žvižgati in gledati v zrak, kot da ser to njega ne tiče. Ampak to je samo začetek. Poba bo izkoristil vsak trenutek, da ji bo kaj ponagajal. Ko gre mimo njega, jo malce uščipne, ali pa se ves umazan in prašen, ko se ves prešvican vrne z nogometa, vrže na njeno posteljo. To šele spodbudi Livnelline krike. Maria to nekaj časa posluša, nato se začne malce tresti, potem pa z jezo vstane s stopnic, kjer ponavadi sedi in začne besno iskati metlo (ki pa niso take, kot naše, podobne so našim brezovim, le da imajo namesto šibja nekakšno perje), otroški kriki jo medtem spravijo čisto ob pamet. Začne kričati tudi ona in goniti ta Jesusllyja po bajti. Ko ga ujame, ga udarja z metlo. No, če sem čisto iskrena, ne s trdim delom, pač pa s perjem. Tako, da ni preveč boleče. Mali je seveda potem užaljen in se zapre v svojo sobo, če je zelo užaljen, ne pride niti na večerjo. Livnell pa triumfira...

Livnell, fotke ne znam prav obrniti. 

Evo, zdaj še oblike ne znam nastaviti! Tole je res muka s temle blogom. Torej, ponavadi je Livnel zmagovalka,  Jesuslly pa poraženec.  Maria pa se tako sekira zaradi njunega kreganja, da jo bo kar pobralo. Sploh ne more razumeti, da so to normalni odnosi med otroci cisto normalni, ceprav se kar naprej nekaj pretepajo in preprirajo.  

Pisanje bloga sem morala trikrat prekiniti, ker je zmanjkalo elektrike, tako da sem svoj racunalnik na plazi kar popokala in nehala pisati. Pa se oblika me spravlja ob zivce, ker je pisem kar nekako iz sredine. Zdaj je vecer in slike domacega sina Jesusllya ne bom objavila danes, ker imam kljucek doma, ga bom pa naslednjic. Hotela sme povedati samo se to, da me Maria non-stop krega, ker da sem vedno na sinovi strani, kadar se mulca spreta. In ce sem iskrena, sem res. Veliko bolj blizu mi je njegov nacin, ki je, seveda malce paglavski, ampak svojih dejanj nic ne skriva. Tamalo pa vidim kot sero, ki za vsak njegov najmanjsi prekrsek vpije "mami, mami, Jesuslly je naredil to pa to!" In punca ima 18 let! Sem jo veckrat vprasala, zakaj ga ne "uzge", pa se samo smeje. Verjetno ji je nerodno pred mano. 

Danes sem sla prvic z Naso sama na kavo. Zjutraj sva peljali v pralnico motorcke, pravzaprav samo mojega,  pa je bilo treba pocakati eno uro. Rekla sem ji, ce greva tacas na plazo na kofe. Ni bila zato, ces, da je oblecena za doma, v Colvo pa se je bila pripravljena peljati. Tam sva kupili sladoled zanjo, potem pa sli na plazo. Tam sem jo koncno pregovorila, da sva se usedli in spili kavico (no, jaz caj, ker kave ne pijem). Kar naprej je jamrala, da ne more iti na kofe brez otrok. Ona se nikamor ne premakne brez njih na loepse. Vseskozi ima slabo vest. Povedala sem ji, da sva prvic v sestih letih, toliko se poznava, sami zunaj in v miru pijeva kavo. In da ni nic narobe s tem, celo prav je. In da njenim mulcem zato ne bo nic manjkalo. Mariin moz jo zadnji mesec vseskozi vabi, naj pride k njemu v Katar za mesec dni. Brez otrok. Ona pa se slisati noce o tem. Vsa zlahta bi ji bila v pomoc pri otrokih, ne nazadnje v hisi ne bi bila sama, ker sem tu tudi jaz, jedla bi pri zlahti, ponoci pa bi bila moja skrb. Pa Marica sploh noce slisati o tem. Ima pac svojo pamet in ni moja naloga da jo spreminjam. 

Zacele so se tudi priprave na bozic. Ne, ne, nobenih luci in nobenega dirjanja po trgovinah, samo jaslice so zaceli postavljati zunaj pri hisah. O tem predbozicnem in bozicnem casu bom napisala tudi clanek za Jano. 

Berem zadnjo knjigo, ki sem jo prinesla s seboj... Strikati ne morem, ker ne znam zakljuciti (cakam, da pride Irena in mi pokaze), torej se bom prisiljena prihodnje dni bolj obrniti vase. Bog ze ve, kaj je dobro zame...

Zenska - velikan

Koncno je prisel tisti "jutri", ko sva se z Naso odpravli v Margao po nakupih. Nujno sem potrebovala celado in spalno srajco brez rokavov, ki je v Sloveniji nisem dobila, ker je ob mojem odhodu ze pritiskal mraz in izbirala sem lahko med zelo debelim in malo manj debelim fortirjem. Ce se spomnim na tiste "porhnate" spalne srajce, ki smo jih nosili vcasih, se mi non-stop tekoci potocek po hrbtu spremeni v slap! Tukaj je ze tako vroce, da je za znoret. Danes ponoci sem sem ob enih zjutraj "selila" v sobo s klimo, ker nisem mogla vec dihati. Se dobro, da je prosta, kako bom zivela, ko bodo vse "nase" sobe zasedene, pa ne vem. Se bom takrat ukvarjala s problemom. Se bom pa se ponoci hodila tusirat z mrzlo vodo. Od ventilatorja me pa ze tako ali tako vse boli, se najbolj vrat.

Maria pri kuhanju jutranjega caja. Ne slikaj, saj vidis, da je razmetano! Kot da je kdaj pospravljeno...

Naso sem po nekaj letih prepricevanja naucila posiljati sms-je. Zdaj pa ne zna nehati, zacne ze zjutraj...

No, kam sem spet zasla! Torej, celada. Ob jutranjem caju, ko delava nacrte za dan, me je Maria vprasala, ce vem, kje prodajajo celade v Margau. Zabodeno sem jo pogledala in odgovorila, da je ona tukaj doma, ne pa jaz. Seveda sem se potem takoj spomnila, da sta njeno podrocje hrana in obleke. To obvlada, ce pa slucajno potrebujemo kaj drugega, je kriza. Ampak se znajde. Takoj vzame telefon v roke in povprasuje prijatelje, kje je dolocena trgovina. Potem pa v Margau blodiva, ker tiste trgovine kot zakleto nikoli ne najdeva. Nasa pa si govori v brk: pa saj je Anton rekel, da mora biti tukaj nekje za tem hotelom. Pa je ni nikoli tam, kjer bi po njenem morala biti. Trgovina namrec. Zdaj ze vem, da se moram zanesti samo nase. Na plazi sem nasega Raymonda povprasala, kje naj kupim celado. Najbolj ga je zanimalo, kam grem, da jo bom potrebovala. "Ja, saj se vsak dan vozim po vasi, pa na plazo grem, pa v Margao," mu odgovorim, on pa v smeh, ker da za te voznje celade ne potrebujem. Potrebujem jo samo za avtocesto, tam je z zakonom predpisana,  je bil njegov odgovor. "Kaj pa ce padem, glavo imam vendar samo eno," mu po evropsko osvescena odgovorim. Potem je sele padel v smeh! "Ce bos padla, bos pac padla! Bog je tisti, ki doloca, ali bos umrla ali prezivela, zato je brez veze, da nosis celado," je dodal. Ker pa sama vem, da si moram najprej sama pomagati, potem mi bo sele pomagal On, sem vztrajala, da naj mi vseeno pove, kje naj kupim to rec. "Ni problema, malo morje prodajalcev jih prodaja kar tam ob cesti, so se kar kvalitetne, ce pa hoces malo boljse, pojdi v trgovino," se je koncno vdal in mi razlozil, kje je trgovina.

Ne mores se slikati v spalni srajci, je trmarila Maria. Ti kar pritisni, saj ne vedo, da sem v "nocni obleki". 

Po vratolomni in zivljenjsko nevarni voznji po bliznjem mestu, sva koncno nasli nekaj trgovin, kjer prodajajo celade. Tiste na cesti sem odpisala, ker so izgledale nekako "kartonasto". Hja, pa se je ze v prvi stacuni pojavil problem. Nema mlada prodajalka, ki od sebe ni dala nikakrsnega glasu, mi je po tem, ko sem ji razlozila, kaksno celado bi rada, prinesla nekaj cisto tetjega od mojih zelja. Ze na prvi pogled se je videlo,  da mi tlaci v roke otrosko celado. Pa kam naj jo nataknem, hudica! sem se razjezila. In se takoj zacela opazovati, zlasti svoja custva, ki so nebrzdano planila na dan. Zdaj ze poznam ta vzorec: svinjska vrocina, potocki svica po mojem hrbtiscu, izlivajo se direktno v prostor pri trtici, Indijci mi prodajajo nebulozie in me ob tem  trapasto gledajo. To je recept za dvig mojega glavnega zivca! Takrat se pocutim tako, da bi jih vse najraje na gobec! A sem idiot, a res ne razumes, kaksno celado rabim, a ne vidis, da imam trikrat vecjo glavo od tiste, ki naj bi sla v ponujeno mi celado. Mladenka mi pa samo topo odgovori: to je najvecja stevilka. Zelo hitro se "streznim" in pomirim. Ja, tu imam vecni problem. Za Indijce sem preprosto zenska - velikan! Pa naj gre za cevlje, celado ali pa kopalke. Saj ne, da ne bi bilo tukaj debelih Indijk. So, ampak so majhne in okrogle. Jaz pa sem velika in debela! Joj, joj, pa se tako veliko glavo imam. V trenutku sem spoznala absurdnost situacije in zacela sem se naglas smejati. Zahvalila sem se mladenki za njeno nemo prijaznost in z Mici sva se podali na nov lov za celado. No, v cetrti trgovini  sva imeli sreco. Zdaj nisem vec pripovedovala, kaksne so zelje glede celade, zdaj sem izrekla samo stavek: imate celado moje velikosti, in s prstom sem pokazala na svojo "glavico". Mozakar v zadnji stacuni se je siroko zarezal ob mojem vprasanju, njegov "seveda, madam" pa se je izkazal za priblizno resnico. Zdaj sem lastnica celade. Pokazem vam sliko samo pod pogojem, da ne boste rjuli od smeha!
 No,  sliko ste videli ze prej, ker ne znam nastimati, da bi sla pod tekst, ampak se vedno velja obljuba, da ne popadate dol od smeha. Prosim. Nisem si sama "delala" moje glave. Smo pa Cevci znani po svoji "debeloglavosti" in seveda tudi  pameti, da ne bo pomote. Za veliko pameti je treba imeti veliko glavo, a ne? Just joke...

Pri kupovanju spalne srajce (pa ne tiste, ki ste jo videli na sliki), se je zgodba o velikosti ponovila. Le da sem se zdaj ob tem zabavala in tudi malo zaplesala v trgovini. Prodajalke pa v smeh, Nasa pa je tako uzivala! Potem sva sli v nek "hotel", ki je prava beznica na badzi puri in coca colo. Badzi v tej beznici je nebesko dober in z Mici si ga vedno priosciva, ker je kupovanje v Margau tako zelo utrudljivo.

P. S. Na plazo pa se danes se ne bom pripeljala v celado.  Kaj pa se mi lahko zgodi na tako kratki poti, Bog pazi name, pa se bozanskega vetra v laseh ne cutim, ce sem pokrita s tisto plastiko. Po pravici povem, se tudi bojim reakcije mojih tamkajsnjih znancev. Dani-ka, pa da me ne bos takoj ok(u)rcala! Bom pocakala se nekaj dni s to celado. Ampak zacela jo om nositi, obljubim. Ker glavo imam res samo eno, pa cetudi veliko in debelo. Je pa moja in zato jo imam rada.

Ce ne ves, ne boli

Tole, dragi moji,  je moj cimer, pa pripadajoca kopalnica in pogled z balkona. Samo, da si lahko predstavljate, kje sem.

 Danes se nisem namenila pisati o svoji namestitvi. To je samo mimogrede.

Dan je bil poln in precej deloven, cisto nic dopustniski. Ze zarana sem oprala svoje perilo, na polavtomatskem pralnem stroju. Ta pralni stroj stoji zunaj hise in sploh ni nekaj takega, kar mi poznamo kot pralni stroj. Vanj moras natociti vodo, na roko, pa dodati prasek, voda je seveda mrzla, potem pa ga zazenes, da menca perilo kakih petnajst minut. Nato je treba vodo izpustiti in  perilo izpirati. Vsakic seveda je treba vodo natociti rocno. No, ne cisto rocno, tam je neka cev, ki je nataknjena na pipo. Po treh splakovanjih je perilo kao cisto, nato ga ruknem v centrifugo, ki je del pralnega stroja in to je to. Samo se obesim, suho pa je tako rekoc takoj.
Pri jutranjem caju sva se z Naso pogovarjali o psih. Ta stara dva psa sta cisto zgonjena in oba ranjena. Blackie ima na vratu globok pasji ugriz, Brownie pa na jajckih. Ima tako velika, da jih kar po tleh vlece, skorajda dobesedno, revcek.  Pa eno veliko luknjo ima na njih, verjetno tudi pasji ugriz. Ja, tako je to, ko se indijski psi zenijo. Kar nekaj dni sta bila odsotna, domov sta se komaj privlekla. Maria je rekla, da bo sla kupit neko mazo, da ju bo pozdravila. "Ves, vedno prideta taka, kadar letata za puncami." Odgovorila sem ji, da je to verjetno samo dvakrat letno. "Ja, kako pa ves," je bil njen odgovor. "Ker se pasje punce zenijo dvakrat letno." Marija pa: "Kako pa onadva vesta, kdaj je to?" Jaz pa spet: "Ja, zavohata jih, kako bi drugace." To je bilo za Mario pravo razsvetljenje: "A da jim takrat disijo? Jaz pa sem se vedno sprasevala, kako vedo, kdaj je treba do punc. A da imajo tudi psice menstruacijo, joj, kdo bi si mislil...." Bila je cisto presenecena. Vedela pa je, da ima lahko psica mladice od razlicnih ocetov. Nato me je posteno nasmejala. Povedala mi je tole zgodbico: ko je bila noseca s svojim drugim otrokom, sinom Jesusllyem, je prisel na obisk njen moz. Zelo se je bala, da bi se enkrat zanosila (pazi, bila je ze noseca!) in  je sla vprasat svojega zdravnika, kaj naj stori, da ne bi se enkrat zanosila. Zdravnik se je sladko zasmejal in ji povedal, da ne more zanositi, ce je ze noseca. Ko mi je pripovedovala to zgodbo, jo je se danes oblivala rahla rdecica.

Danes je bil tudi dan, ko sem pospravljala svojo sobo, vmes pa sem peljala se motr k mehaniku, ker mi je nekaj nagajal vzig.  Mehanik je rekel, da lahko pridem ponj cez dve uri.  Ta cas sem izrabila za posp;ravljanje, kot sem ze omenila. Danes naj bi prisli tudi neki mozni gostje, ki bi si ogledali sobe. Pa so bile samo napol pospravljene. Sem rekla Nasi, naj jih pospravi do konca. Ona pa ne, bo kar taksne pokazala, kaj pa ce jih ne vzamejo, a potem bo pa ona zastonj pospravljala. No, sem jo kar malo nagonila, da je sla in preoblekla postelje. Seveda, z mojo pomocjo. Ce je sama, jo kar glava zacne boleti, to  ze poznamo.

Ko sva bili gotovi, sva se malo usedli na stopnice in klepetali. Dihala sem na skrge, ker se je delal peklensko vroc dan. Beseda je dala besedo in povedala mi je, da mora v teh dneh na nek politicni shod, ker bo kandidat za, mogoce vaski parlament, na shodu delil neke plasticne skrete. ?! Takojci mi je razlozila, da so to nekaksna plasticna stranisca, ki jih postavis ne vem na kaj, skratka, nekaj, kar bi imeli v stari hisi, ki ima se vedno stranisce  na "strbunk" Pa ne taksno, kakrsna so nasa na strbunk, tukaj so drugacna, samo nekako ograjena z nekim kamenjem. Potem mi pride pa na misel  vprasanje: "Maria, kaj pa naredite potem z drekom in  scavnico iz teh stranisc na strbunk?" Ona pa me prav po skratovsko pogleda in rece: "Ja, prasici to pojedo!" Sem skoraj bruhnila od ogabe! Se zlasti, ker sem se spomnila, kako rada sem jedla svinjske klobasice. Zelodec se mi je res dvignil. Maria je takoj zacela zatrjevati, da nasa Koci ne je dreka, ker je mesanica z "angleskim" pujsom, ti pa cloveskih iztrebkov ne jedo. Potolazila me je tudi, da nikoli ne kupuje klobasic v Maria Hallu (v centru vasi, kjer je mesnica), ampak vedno kupi klobasice s prasicje farme, kjer so samo "angleski" prasici. Angleski prasici so po njenem vsi prasici, ki jih imamo v Evropi. Njihovi so res malo bolj podobni merjascem in tudi obnasajo se tako, saj zivijo prosto in pridejo k hisi samo takrat, ko jih poklicejo za hrano. Ampak meni ta razlaga ni zadostovala in klobasic ne bom jedla vec, ever! Se dobro, da druge svinjine tukaj nisem niti poskusila, pravzaprav mesa skorajda ne jem. Cel dan se mi je rahlo vzdigoval zelodec. Kako sem prej lepo zivela v nevednosti. In koliko stvari se ne vemo in mislim, da je prav, da jih ne. Ce bi vedeli cisto vse, bi se nam zmesalo, garantiram.

Na plazi se sploh nisem mogla ohladiti, kajti tudi morje ima okoli 33 stopinj, zunaj pa je bilo sigurno 40. Imela sem obcutek, kot da sem v Cateskih toplicah.
Slisim, da v Slovenijij snezi. Morda to ni najbolj slabo...

Vaski lepotilni saloni

Ze malce vec kot mesec dni sem tukaj v Indiji. Cas je, da grem k pedikerju. Vednmo sem govorila, da moram zasluziti toliko, da bom lahko sla vsak mesec k frizerju in pedikerju. Glede na mojo zdajsnjo pricesko  je financna postavka za frizerja zanemarljiva (verjetno na zalost moje Mis), za pedikerja pa placam v Sloveniji nekaj cez 30 evrov. Imam svinjsko obcutljive noge, pa tudi ogabna trda koza mi raste tako hitro, kot bi bila placana za to. V Indiji imam zelo slabe izkusnje s pedikerji, saj se mi je ze veckrat zgodilo, da sem po njihovih posegih morala jemati antibiotike. So zelo agresivni, orodje za pedikuro pa je tako, kot da bi delali v mucilnici in ne beauty parlourju, kot imenujejo prostor, kjer delajo frizerji, manikerji in pedikerji. Skratka, vsi so lepotilni saloni. Ko me je Maria pred leti prvic peljala k vaskemu pedikerju, so me posadili na klopco, potem pa se pol ure ni zgodilo nic. Pedikerke pa so letale sem in tja, bile so tri, stranka pa sem bila samo jaz. Koncno sem ugotovila, kam hodijo in zakaj. Zadaj, za hiso so zakurile ogenj, nanj postavile posodo z mrzlo vodo in jo pogrele, da bom lahko namocila noge. Potem pa sem dve leti hodila h Glenni, frizerki, poedikerki in manikerki, vse v enem kosu. Bila je Mariina frizerka in uradovala je doma, v spalnici. Vcasih je bila v sluzbi, potem pa se je zarocila (starsi so ji izbrali moza) in zarocenec je zelel, da pusti sluzbo. In seveda ga je ubogala. Glenine usluge so bile se kar, zdaj sem se ze naucila, katera orodja ji dovolim uporabljati pri pedikuri, katera pa ne. Pa tudi za silo me je ostrigla. Njene storitve pa so bile izjemno poceni. Zdaj pa se je porocila (na njeni ohceti je bilo okoli 500 svatov in ni mogla razumeti, zakaj jaz ne bom iz Evrope prisla na njeno poroko!) in se seveda odselila k mozu, ki pa je tako ali tako na ladji in ga bo videla v celem letu dvakrat po mesec dni. Maria pravi, da je to cisto normalno, da je tako pac gojansko zivljenje. Obcasno sicer pride porihtat svoje stranke, Maria pa si je zacela tistih 10 sivih las barvati doma. Vlogo je prevzela Livnell, ki namaka krtacko od maskare v barvo in jo nanasa na Mariine sivcke. To pocneta kar pogosto, enkrat na deset dni.
Zaradi tega, ker sem ostala brez "pedikerke" sem se odlocila, da grem v Colvo, bliznje mestece,  v "prestizni" beauty parlour, imenovan Neomi, po hcerki lastnice. Lastnica je ena stara gospa, Maria pravi, da izgleda kot moski, no meni se ni zdela cisto tako, njena hci pa glavna atrakcija salona, v smislu strizenja, seveda. Na ceniku je navadno strizenje, ki stane 300 rupij, ce pa te pod skarje dobi "vrhunski stilist Mario" (tako pise v ceniku) pa je strizenje 600 rupij. Za zvezdo salona, Naomi, pa je treba odsteti 800 rupij za strizenje. Tako je to...
Tam je zaposlenih mali miljon ljudi, ki na klopi v salonu cakajo na stranke. Tu ni nobenega cakanja, vse gre kot po tekocem trkau! Prides, poves kaj bi rad, ta stara pomigne in ze sta pri tebi dva, ki te bosta obdelala. Da ne bi sedela v prazno, sem si privoscila oboje, pedikuro in manikuro. Lavita, tako je bilo ime moji manikerki, me je vprasala, kakse usluge zelim. Ko sem ji povedala, mi je po ogledu mojih nog predlagala "heeling pedicure", ker je ugotovila, da imam na podplatih na palcu precej trde koze. Rekla sem, da naj mi jo ocistijo z britvico, kar mi naredi tudi moja Stefka v Ljubljani. In kaj sploh je heeling pedicure? Razlozila mi je, da je to posebna maza, s katero namazejo podplate, potem pa zlahka odstranijo trdo kozo. Pristala sem, ko pa mi je povedala ceno, 1000 rupij, pa sem kar pobuljila. A je nora!? 1000 rupij za pedikuro, pa se 300 za manikuro, pa se 100 za napitnino, to je vendar cetrtina mesecne place natakarja ali hisne pomocnice! Sem ze skoraj rekla ni sans, pa sem se spomnila, kako sem spala v sobi s stenicami in kako sem se takrat ovedla, da si tezko kaj privoscim. V hipu sem si premislila in potrdila narocilo. Pred noge se mi je usedel mlad fant, ki me bo spedikiral, Lavita pa se je lotila mojih rok.  Da skrajsam - naredila sem dobro odlocitev. Tista krema je res "cudezna", mladenic me je namazal z njo (bilo je tudi strasno profesionalno, se mi zdi, da je bila to Lorealova zadeva), mi noge ovil v prozorno folijo, ta stara sefica je prisla pogledat (drugace sedi za majhno mizico in kasira, pred sabo pa ima ekran, kjer ji kamere kazejo vse prostore salona) in strokovno ugotovila, da je OK. Tista cudezna jeba je po pol ure tako zmehcala vso trdo kozo, da jo je mladenic samo postrgal z mojih nog in imela sem nogice kot dojenckovo ritka. Res noro, moram naso Stefko vprasati, ce je ze slilsala kdaj za to. Se bom prisla k Naomi. Pocutila sem se kot gospa in ce pogledam, da sem za vse placala okoli 20 evrov tudi ni taka rec.

Danes sem na plazi intervjujala Renuko, o kateri bom napisala clanek za Jano. Pred leti sem del njene zgodbe objavila tudi v Magu, vendar jo zdaj poznam veliko bolje in zgodba bo, upam, socna. Cisto posteno sem ji povedala, kaj bom napisala. Da poleg tekstila prodaja tudi svojo zivljenjsko zgodbo. In da zaradi tega prezivi. Strinjala se je z menoj. Potem pa mi je z veseljem pozirala, da sem jo fotografirala. Mateja moja, meni se res inako stori, ko moram to delati sama!!!!!

Jutri grem v Margao, (Malgo, ja? tako pa se po konkanijsko vprasa, ce gres v Margao), upam, da si bom koncno uspela kupiti celado (Danica, vsakic, ko se usedem na motor se mi prikazes, ce pa imam sreco, se peljem se mimo Danika residence!)

Zdajle se vprasam, pa kdo hudica bo hotel brati nakladanje o trdi kozi, fuuuuuuj! Nic takega se mi ne dogaja, kaj zivljenje briga, ce jaz pisem blog in bi hotela, da je zanimiv. Ampak ni vsak dan teater, ceprav sem jaz igralka. Tako ali drugace. Igram glavno vlogo v filmu z naslovom Moje zivljenje. Vceraj na plazi je k meni pristopil zelo simpaticen gospod, Francoz in malo sva se pogovarjala. Bil je tudi ze v Sloveniji. Ocitno je v Indiji sam. Danes sem ga tudi videla pri Camilsonu, pa nisem dala nobenega "znaka". Ko je odhajal, je bil zelo presenecen, da me vidi. Zanimalo ga je, kdaj sem prisla, da me ze prej ni opazil. Kaj pa je on vedel, da sem se malo potuhnila. Srecala sem ga tudi na poti domov.. Ze ko sem ga zagledala sem se vprasala, ali naj se ustavim in ga povprasam, ce ga zapeljem do vasi. Pa se kar nisem odlocila, peljala sem mimo in samo dvignila roko v pozdrav. Gospod mi je sicer simpaticen, morda kaksno leto starejsi od mene. Ampak.....energije pa nima taprave. Se mi zdi kot en starec. Ali pa sem starka jaz in vidim v njem samo svoj odsev. Vilci moj, ti zagoptovo poznas odgovor. Vili, spravi se no k racunalniku in mi kaj napisi, prosim.

Berem tudi, kaj se dogaja v Sloveniji. Upam, da stvari ne bodo sle cez rob. Drugace pa se mi zdi prav, da so Slovenci rekli DOST JE! Morda smo cakali predolgo casa. Melita mi je v emailu napisala, da se bom morda vrnila v drugacno drzavo. Upam, da v boljso. Drzite se! Ali ze kaj pogresam Slovenijo? Naka. (Spet po konkanijsko, vi pa uganite, kaj to pomeni!)

Cisto navaden dan

Vcerajsnje dolgocasje me je zapustilo ze zvecer, ko sem si ogledala odlicen film, ki govori o znani francoski kiparki Claudille (mater, pozabila sem priimek!) in njeni ljubezni z velikim Rodinom. Priporocam.
Dan se je zacel lezerno z obveznim jutranjim cajckanjem. Danes je imela Maria pospravljalni dan. Ze kar nekaj dni je, verjetno ze teden, ko so tri sobe zapustili zadnji nasi gostje, Indijci, ki so bili nekaj dni na oddihu v Goi. Prisli so iz Bombaja. Maria zelo nerada jemlje indijske goste (a nisem o tem ze pisala!?), ker so pravi kociji. Koci je ime Mariini pujsi, ki jo ima v old house. In res, ne mores verjeti, celo nadstropje je smrdelo po presvicanih stumfih in po lulaniji (ali scavnici, ce bolje razumete). Danes je prisla Milagrihn, gospa, ki pride Marii enkrat tedensko pomagati pospravljati. Maria namrec sploh ne more pospravljati sob, ce je sama. "Res ne vem, zakaj, ampak ne morem. Kar nimam volje," pravi. Pove, da je bilo fino, ko je bil doma moz: "Prinasal mi je krpe, pa vodo mi je menjal, pa sesal je, skratka, fino sva se imela. Ko pa je bil zejen, je sel dol v kuhinjo po pijaco in nama jo je prinesel gor, do sob," se spominja letosnjega septembra, ki ga je njen moz prezivel doma. Drugace dela v Katarju, kot sem ze veckrat povedala. Ampak nasa Mici danes ni bila prav razpolozena za pospravljanje. Petnajst minut je zdrzala z Milagrin v sobah, potem pa je ze vpila, ce sem pripravljena. Prosila sem jo namrec, naj mi pokaze pot do Naommi, lepotilnega salona, kamor sem jutri namenjena na pedikuro in manikuro. Saj veste, jutri dopoldne bom prezivela v razvajanju, ko pa bom prisla na plazo, se bom dala se zmasirati. Mmmmmmmm, ze uzivam. Jutri bom tudi sama doma, family namrec odhaja na vsakoletno "romanje" v Old Goo, ker je te dni praznik sv. Francisa. Truplo tega svetnika je ze skorajda sto let v stekleni krsti in je se vedno ohranjeno, ceprav ni balzamirano. Krsto pokazejo enkrat letno. Od doma bodo odsli ze ob sestih zjutraj, danes pa veselo kuhajo, saj bodo hrano odnesli s seboj. Po masi ob osmih se bodo zapodili v park blizu cerkve, pogrnili na tla deko in im eli kosilo. Potem malo pocivanja, po pocitku pa hajd na semenj, ki je v blizini. Tam si ogledujejo in kupujejo. In neizmerno uzivajo. Povzrocajo strahoten hrup, ker mularija vpije eden cez drugega, ampak imajo se lepo. Marii se bo pridruzila se sestra in kup necakov. Jasz sem se izletu letos odrekla, z njimi sem bila lani pa se leto pred tem, zdaj pa imam za nekaj casa zadosti. Meni nekako ni do postopanja po teh semnjih, sonce je porevroce, pa vrske za sekret in podobno. Lani sta bili z nami tudi Mariina tega, starejsa gospa in Mariina tasca. Obe sta bili obleceni v sari in po stari navadi nista nosili spodnjih hlac. Njima tudi ni bilo treba stati v vrstah za stranisce, samo malce sta stopili narazen. In zadeva je bila opravljena. Videla sem na lastne oci. In nihce ni nic kompliciral.
Danes sem povabila na palacinke s cokolado in banano Renuko, plazno rutarico in njenega cednega 18-letnega sina. Renuko poznam ze dolga leta in kot sem verjetno ze omenila, je to najboljsa trznica, ki jo poznam. Ona ne prodaja samo rut na plazi, ona prodaja svojio zivljenjsko zgodbo turistom. In ker je zgodba za nasa usesa precej navdihujoca, ji od tega kapne marsikatera rupija, se rajsi pa dolar ali evro. Zdaj mi ze toliko zaupa, da mi upa povedati, kako ji je kaksen turist kaj dal. Vceraj je odhajal norveski par, ki ji je pustil dve lepi deki in radio. Da bo lahko poslusala muziko. Res je pretkana lisica. Ni pokvarjena, ampak natanko vek, kako se recem streze. Zdaj ima najet motor, in vsakemu gostu pove, kako je to drago. "Naslednji teden pride angleski par, ki ju poznam ze zelo dolgo," mi je zaupala "in povedala jima bom, koliko moram dnevno placevati za najem skuterja. Ne bom jima direktno rekla, naj mi kupita rabljenega, ampak verjetno mi ga bosta, kolikor ju poznam. Ves, Alenka, jaz nikoli direktno ne recem za kaksno stvar." Nora strategija, morate priznati. Ampak nepismeni zenski, ki ima pet mladoletnih otrok, z mozem pijancem, ne preostane nic drugega. Predvcerajsnjim se je od nikoder na plazi pojavil njen moz. Zvecer jo je pocakal, ko se je vracala domov. Potegnil jo je z motorja in jo zacel pretepati. Ljudje pa nic. Renuka mi je vsa ponosna povedala, da ga je udarjala nazaj in ni ponizno prenasala udarcev. Naucila se je ze tudi, da ga prijavi policiji, ko jo pretepa. Ima se namen lociti, ker od moza res nima nic, vendar pravi, da mora najprej dobiti pasos, da bo sla lahko za pol leta na Finsko, da bo nekaj zasluzila. Ta ima plazne znance, ki se jih je dotaknila njena zgodba. Ti so lastniki ne vem cesa in zaposlila se bo lahko kot hisna pomocnica. Vmes pa b njen najstarejsi sin sikrbel za vse otroke. Ni kauj, preziveti je treba. In Renuka je borka, bogu pa je lahko hvalezna za svojo izjemno trzno sposobnost.
Zdaj pa grem domov, kuhat vecerjo. Danes bomo jedli spagete s paradiznikovo omako, namesto parmezana bomo dali gor mocarelo. Kuharica: Alenka, konzumerji: Maria z otroki in vsi, ki bodo tisti hip prisli mimo. Mi se mamo fajn!
P.S. Skoda, da ni na vecerji se moje Eme. Ampak nic hudega Emzon, saj mamo tako ali tako ne zna narediti tako dobrih rdecih makaronov kot tvoja mami. Poslala sem mojega angelcka, da ti prinese moj objem. Kosti pokajo.....

Tolk, da veste

Tolk, da veste, da sem napisala cel blog, pritisnila "publish", torej objavi, pa me je vrglo ven in cel blog je odsel v (hotela sem napisati v p. m.) vesolje. Ce ga kdo najde, naj ga pripelje nazaj. Meni pa se ne ljubi pisati se enkrat. Govoril pa je o mojem  prvem dolgocasju, ki me je obiskalo, ampak pocasi ze izzveneva.
Do naslednjic vas vse objemam.

Namesto poroke pogreb

V soboto smo bili povabljeni na poroko. Maria je narocila avto, ki naj bi prisel ob osmih zvecer. Ob mraku je hisa zazivela, vsi smo se tusirali, lispali in kar je se tovrstnih reci. Z nama z Mario bi sli se strije nasi otroci. No, ne otroci, ampak najstniki. Ob sedmih zvecer pa zazvoni telefon, Marii so sporocili, da se je njenemu svaku Alfredu stanje zelo poslabsalo in ga bodo spet peljali v bolnisnico. Jaz se vcasih kar bojim, ko Maria kupi moje nasvete in besede kot suho zlato. Ob priliki sem ji rekla, da bi se mi zdelo prav, da je Eloid, Alfredov sin veliko pri njemu, ne pa, da gostuje non stop pri sorodnikih, da ne bi videl, kako oce trpi. To pot pa sem ji bila hvalezna, da je upostevala ta moj nasvet, saj je hitro popokala Eloida in ga peljala domov, da je videl oceta. Zadnjic zivega. Alfreda so odpeljali v bolnisnico, kjer je zelo kmalu po prihodu zal umrl. Bil je star nekaj malega cez stirideset let. Seveda smo ostali  doma. Zdaj sem imela "v zivo" priloznost videti, kaj za ta del sveta pomeni smrt, ne da bi bila zelo globoko vpletena v to. Sama sem vso stvar dozivela kot veliko dramo. Izkusnja je bila tudi zame boleca, ampak sem res hvalezna, da sem jo lahko dozivela tako blizu. Da sem se soocila tudi s svojo smrtjo in svojo bolecino.
V Goi moraj mrlica pokopati v 24 urah od njegove smrti.Verjetno ima to opraviti kaj s podnebjem, z vrocino, saj tu katoliki trupel ne sezigajo. To sem jim zdi hindujski obicaj. Marii ne gre v glavo, da pri nas mrlice v veliki meri kremiramo, vsaj v mestih je tako.  Zato so vsi postopki za nas izjemno hitri. Alfreda so prepeljali domov takoj, ko je umrl. Vmes so ga v bolnisnici tudi oblekli. Ob njegovi smrti se je razvila med sosedi in sorodniki velika debata o tem, ali je pravilno, da so ga peljali v bolnisnico, ko pa bi lahko , revez, umrl doma. Mislim pa, da ce bi umrl doma, bi se pa sprasevali, ce je prav, da ga niso odpeljali v bolnisnico, morda bi mu se pomagali. Torej, kaksni dve uri po smrti je bil Alfred spet doma. Tokrat mrtev. Seveda smo sli mi vsi na njegov dom, tam pa je bilo zbranih ze ogromno ljudi. Ko je prispel mrliski voz, so Alfreda prinesli v hiso, v sobo, in ga polozili na tla. Se prej so sosedje na tla dali neko pregrinjalo iz rafije, cez pa belo rjuho in to so bile pare, na katerih je lezal Alfred. V spalnici pa se je odvijala prava drama. Emi, Alfredovi zeni, stari 38 let, so ze v bolnisnici dali nekaksno injekcijo. Po njej je bila zaspana in cisto zmesana. Vsake toliko se je prebudila in govorila nekaj o tem, da mora Alfred priti vsak cas, v njeni zavesti je bil se vedno ziv.  Pred injekcijo je vedela, da je njen moz mrtev. Injekcija pa ji je pomagala to vedenje potlaciti. Med sorodniki se je nasla pametna zenska. Naslednjic, ko se je Emi iz omotice prebudila, jo je iz postelje poslavila na tla in jo peljala v sobo, kjer je lezal Alfred, rekoc, da mora vedeti! To se mi je zdelo zelo prav. Ko je Emi videla mozevo truplo se je iz nje izvil grozen krik in padla je skupaj. Tako stanje se je nadaljevalo prav do pogreba. Sigurno je padla skupaj vsaj petnajstkrat. In vsakic so jo zenske ozivljale. To se mi je zdelo prav grozno. Ko je, na primer, nehala dihati, se je vsa pokrcila, vse misice je imela zategnjene, zenske pa nad njo, polivale so jo z vodo, ji na silo odpirale usta, vpile, naj poklice Alfreda (zato, da bi zacela dihati). Zdelo se mi je grozno, saj sem imela obcutek, da so ji te zenske vzele ves zrak okoli nje. Le nemo sem lahko opazovala dogajanje, saj mi na misel ni prislo, da bi posegla v dogajanje, ceprav se mi je zdelo grozljivo.
Naslednji dan smo ze navsezgodaj odsli v Emino hiso, pogreb je bil napovedan za cetrto uro popoldne. Hisa je bila ves dan polna, Emi pa izmucena tako, da sem se sprasevala, kako sploh se zivi. In vsake toliko casa je spet zlezla skupaj in vsa scena se je ponovila. Se bolj se mi je zdelo grozno, ker sem imela obcutek, da prihaja ves Benaulim zato, da bi jo videli kako trpi.
Sosedje pa so seveda tudi v pomoc. Ker marsikdo pride od dalec na pogreb, je potrebno poskrbeti za hrano. Zenske so kuhale in pripravljale hrano za vsaj okoli sto ljudi. Vse je teklo kot namazano.Maria in njena hci pa sta hodili od hise do hise in ljudi obvescali, kdaj bo pogreb. Cisto tako kot v starih casih, ko se ni bilo drugih komunikacij.  Alfreda so potem enkrat dopoldne prestavili v krsto. Krsta je bila preprosta, brez kakrsnegakoli kica. Tam notri je lezal ves shujsan in droban kot kaksen pticek. Stala sem tam pri njemu in se v mislih poslovila . Spomnila sem se prizora, kako je pred mano lezala moja ljuba stara mama, mrtva. Nisem se je upala dotakniti. Zdaj pa sem brez strahu Alfreda pobozala in obcutila njegov mrtvaski hlad. Pa se mi ni zdelo nic groznega. "Ocarana" sem bila nad tem, kako je Eloid ljubkoval svojega mrtvega oceta. Trinajstletni fantic! Govoril mu je ljubkovalne besede, meni se je zdelo to tako ganljivo. Tudi on se je lepo poslovil od oceta. Ko sem se pogovarjali z otroki o tem, da sem se prvic dotaknila mrtveca, so bili vsi zacudeni. Kaj pa je to takega, so vprasali. Mi pa nase zavijamo v vato in ne dovolimo, da spoznajo tudi ta del zivljenja! In potem se nikoli ne sprijaznijo s tem, da je zmrt del zivljenja in ves cas tukaj prezivijo v strahu! Podzavestno seveda, marsikdaj pa tudi zavestno.
Preden so zaprli krsto, tukajsnji obicaj veleva, da njegova zena drzi roko nad krsto, nekdo pa ji z zlico razbije vse steklene zapestnice, ki jih ima na roki.Ostanki teh zapestnic ostanejo v krsti in jih pokopljejo skupaj s truplom.  Tudi to je bil grozljiv prizor, saj je Emi rjula kot ranjena zival.  Ob tem sem zelela biti empaticna z njo in sem si v mislih predstavljala, da stojim ob krsti meni zelo ljubega cloveka. Bilo je grozljivo in s "poskusom" sem takoj prenehala - ker nisem bila sposobna prenesti,  ceprav zaigrane,  misli.
Obicaj veleva tudi to, da gre zena za pogrebom v rdecih oblacilih. zato, ker te barve ne bo nikoli vec nosila.
Ko so ob stirih prisli pogrebci po Alfreda, se je po hisi razlegalo kricanje in jokanje. Res, prava drama. Pred hiso, od koder je v cerkev in nato na bliznje pokopalisce "odsel" Alfred, sta cakala dva majhna avtobusa, da prepeljejo pogrebce do cerkve in pokopalisca. V cerkvi je bila poslovilna masa, potem, na pokopaliscu pa je bil obred opravljen zelo hitro. Emi je zdrzala do konca, potem pa se je spet sesedla in Edi, njen necak, jo je moral odnesti do avtobusa.
Doma sem nato premisljevala, zakaj tako glasno izrazanje custev. Verjetno ima svoj namen. Predstavljam si, da so bliznji izkricali tam, tisti dan, svojo najhujso bolecino. In nato se lahko pricne celjenje. Tako si predstavljam jaz, ni pa nujno, da je tako. Maria in Veronika nista bili v posebno pomoc soji sestri, saj sta bili obe tik pred tem, da tudi onidve padeta skupaj. Edina trezna v vsej tej zmedi je bila Mariina svakinja Connie, ki je pozorno pazila na Emi in jo vcasih tudi z grobimi besedami ustavila, da ni spet padla skupaj. Vse sorodnike zelo skrbi, kako bo zdaj Emi zivela. V indijski druzbi je vdova zelo ranljiva kategorija, saj zenska brez moza, pa ceprav je vdova, ne steje prav veliko. Meni pa se zdi ta skrb odvec, saj je Emi ze zdaj, leto in pol, odkar je bil Alfred bolan in ni delal, skrbela za vso druzino. Denar si sluzi s kuhanjem za kateringe in prav lepo poskrbi za vse. Ne vem, zakaj ne bi bilo tako tudi poslej. Seveda pa potrebuje cas, da bo odzalovala.
Zvecer sem prisla domov izmozgana do konca. Dva dni premisljevanja o smrti, ozavescanje le-te, samoizprasevanja. Res sem hvalezna, da sem imela priloznost izkusiti vse tako od blizu. Zdi se mi, da se je vame naselil nek globok mir in se globje zavedanje, da je smrt del zivljenja. Prav tako kot rojstvo. Ce obema, rojstvu in smrti odvzames custveni naboj, zlahka ugotovis, da sta obe del istega kovanca.
Ker pa sem se vedno nerazsvetljen clovek, bi rajsi sla na poroko.

Zgodbe

Evo, ratalo!!!!!! Hvala Danica za instrukcije. Iztok, tole je nasa plazna gostilna, fotka morda ni najboljsa, ampak vtis pa je, a ne?
Zadnje dni je bilo vreme znosno, zjutraj, ponoci in zvecer prijetno hladno, dalo se je dihati. Danes pa je spet nastal kotel. Sopara, vrocina, ponoci se ni shladilo, morje pa ima od 28 do 31 stopinj. Te ze vidim  Tanja, kako se tebi zdi to fajn. Meni pa ta mlaka ni nic povseci in velikokrat se zgodi, da sploh ne grem v vodo. Danes sem na plazi strikala (Ljubec, Sigrid, prijazna Norvezanka mi je pokazala zakljucek!), pa je bilo toliko vlage  in soli v zraku, da nit sploh ni tekla! Vse se je sprijemalo in pacalo.
V zadnjem blogu sem napisala, da se moj motor imenuje The Doctor, kakor ga je poimenoval prejsnji lastnik, 17-letni mladenic. Zraven pa sem napisala, da ne vem doktor cesa je. S tem, priznam in se mocno posipam s pepelom, sem pokazala precejsnjo luknjo v svoji splosni izobrazbi. Moj brat Cuka (v resnici je Andrej) mi je napisal ostro pismo in me okaral, ces, kako ne vem, da je The Doctor nadimek Valentina Rossija, prvaka v moto GP (ne vem, ce je se). In to jaz, ki sem prava teta Jaki Cevcu, znanemu avtomobilskemu dirkacu. Fanta moja, oprostita, ne bom vec.
Andrej mi je tudi napisal, da nosi fotokopije blogov mojemu ocetu v dom.Baje jih kar ne more prenehati brati.  Sem  hotela Andreju narociti, naj ga pozdravi, pa sem se premislila, to bom naredila kar prek bloga. Torej (v stilu nedeljske goveje zupe in poslusalci cestitajo in pozdravljajo): naj za trenutek odlozi delo dragi oce Janez Cevc (mater, takoj ratam zleht, on nikoli ni imel posebno veliko dela!) in prisluhne sledecim pozdravom: iz daljne Indije ga pozdravlja in objema hcerka in mu posilja kos poljubckov. Zadovoljen, dedi?
Midva z mojim ocetom se imava sicer rada, ampak jaz moram biti iskrena in priznati, da me vcasih spravlja ob pamet. Zakaj? Zelo dobro vem, zakaj. V njemu vidim en kup svojih lastnosti! Tako gre to.

                                          Pogled z mojega "delovisca"

Danes, ko sem se hodila svojo dnevno dozo, sem opazila na plazi majhne pticke. Polno jih je vzdolz plaze in drzijo se v jatah, okoli 20 jih je v eni skupini. So pa neizmerno hecni, na pogled, hecno pa je tudi njihovo obnasanje. Veliki so tako kot npr. nase lastkovke. Imajo majhen trupek, noge pa nenormalno dolge, v popolnem nesorazmerju s telescem. Stopicajo tako hitro, da jim z ocmi skorajda ne mores slediti, delajo pa cisto majhne korakce  (kot midva z mojim fotrom,  ha, ha!). Sibajo tik ob morju, ko pride val pa na vso moc sibajo stran od njega. Ko se val vrne v morje, pa oni spet zasibajo proti vodi in vmes nekaj kljuvajo po pesku. Ocitno jim  voda prinasa hrano. In to sibanje sem ter tja je tako smesno, da sem se kar usedla v mivko in jih opazovala. Prav smejati sem se morala.

Raymond

Po sprehodu sem z Raymondom, managerjem pri Camilsonu odspilala dva rumicaba, eno fajn igro s stevilkami, podobno remiju. Raymond je zelo zanimiv clovek, dober kot kruh. Mislim, da je gej, sicer je porocen in ima otroka, ampak v Indiji res ni lahko biti gej, zlasti ne na podezelju. Drugace pa ne more skriti svoje "zenske" narave. Z njim se je fino pogovarjati, opravljiv je kot kaksna baba, in kot sem ze omenila, dober kot kruh. Tudi z rokicami gestikulira, skratka, precej feminilen tip. Zadnjic ga je zena od sefa nadrla, pa se je zjokal! Je rekel, ves, se doma sem jokal, tako mi je bilo hudo, zena pa me je tolazila.... Z Raymondom je zabavo igrati, jaz recem kaksno po slovensko, na primer "jebemti" ko mi podre vse nacrte s svojimi norimi potezami, potem pa on celoten spil govori "labenti". Pred dnevi pa se je zapicil v mojo slovensko sest in potem je bilo celo igro vse  - sest. Res me zabava. Evo njegove slikice.

Dopoldne sva sli z naso Mici na obisk k njenemu svaku Alfredu, ki je prisel iz bolnice. Niso ga pozdravili do konca , ker druzina preprosto nima denarja, da bi se bil v bolnici. Ampak je vseeno boljsi. Hotela pa sem povedati, da sem po novem jaz glavna soferka. Maria samo rece, saj bos ti peljala, a ne? In se usede zadaj kot kaksna gospa. Ker jaz povecini ne poznam poti, mi mora govoriti, kam naj zavijem oz. kam naj peljem. Njej pa sta leva in desna spanska vas. Ko je treba zaviti, mi zavpije v hrbet: take that way!, jaz pa nazaj - katero, levo ali desno. Ker ne ve, mi zacne pred ksihtom mahati in nakazovati smer, ali pa jo nakaze kar s svojo roko namesto smernika. Midve sva res en nenavaden par. In hvala bogu, da nihce ne poslusa najine anglescine! Vazno je, da se midve razumeva.

Zdaj pa prihajam na malce manj zabavno temo. Berem knjigo Diamant v zepu, ki jo je napisala neka Gangaji. Kupila sem jo ze pred poldrugim loetom, pa nekako nisem imela volje, da bi jo brala. V Indiji pa pride vse prav. Knjiga govori o tem, da naj pozabimo vse, kar vemo o duhovnosti, ne samo tisto, kar ve um, tudi izkusnje, ki jih imamo. Ce smo sposobni narediti to, se bomo resnicno znasli v trenutku. Skratka, da skrajsam, vse, kar duhovni iskalci iscemo, ze imamo. Samo zavedamo se ne tega. Ona pa to podrobno opisuje.
Danes sem knjigo skoraj vrgla v smeti, tako me je razjezila (a knjiga?). Govori o tem, kao ljudje ljubimo zgodbe. Pripovedujemo, pisemo, beremo jih, svojo in tuje. Uciteljica Gangaji pa pise: "Zgodba je destilat izkustva in je lahko relativna resnica, ni pa zadnja, koncna resnica. Koncna resnica nima nicesar skupnega s custvi, z biokemijo ali s spremembami v okoliscinah. Nesprejemljiva je in nepogojena."
Pise tudi o tem, da s pripovedovanjem zgodb (tudi, ko govoris o sebi) nikoli ne prides do Resnice! Resnica je vedno izza zgodbe. "Ko prenehas pripovedovati zgodbo o sebi, o njemu, o njej, o njih in o nas, lahko prej kot v trenutku spoznas globino tega, kaj pomeni BITI, kar si".

In prav jaz berem tako knjigo, jaz, ki hlepim po zgodbah, ki sem dobra pripovedovalka svojih in zapisovalka
tujih zgodb! Mislim, da me caka samoten vecer v kontemplaciji...

Birokracija, da te kap!

Nikarte misliti, da imam ze urejene papirje za moj novi stari motorcek. Kje pa! Prodajalci se vedno nimajo casa, da bi naredili prepis, Mariji (ki je uraden kupec), pa se tudi ne da v Margao, kjer bi ji overili kopijo osebne izkaznice, kar potrebujemo za prepis. Pocasi, pocasi, nikamor se ne mudi. V meni pa se vse trese kot zolica, ker stvari niso urejene. Madonca, res ne vem, zakaj se sekiram, ce se oni ne. Saj se vendar vozim z motorckom, za katerega sem placala samo pol dogovorjene cene.

Vceraj zvecer sem sla v lokalcek (pa ne s pijaco), kjer prodajajo sim kartice za predplacniski telefon. Sim kartico imam se iz drzave Andra Pradesh in sem tukaj v Goi na roamingu.  Imam Vodafone kartico, kipa tukaj v Goi tukaj lovijo slabo, ker ni dobrega omrezja.  V Benaulimu je boljsi signal omrezja Idea, zato sem hotela kartico zamenjati oz. kupiti novo. Lokalcek je majhen, notri je vedno polno ljudi, telekomunikacijski biznis laufa povsod po svetu. Tudi v moji Indiji, tu se posebej. Predstavljajte si, kaksen biznis je to - 1.200.000.000 ljudi in skoraj vsi telefonirajo, pa ce so se tako revni! No, malo pretiravam, ampak res je to velik biznis. Torej stopim v lokalcek, pa me ze pri vratih skorajda vrze ven. Notri smrdi po presvicanih moskih nogavicah. Ogabno! Skoraj si fizicno zatisnem nos in postanem takoj slabe volje. Tako sloabovoljna se obrnem na starejsega "prodajalca", no saj je edini, vec jih ni. Vem tudi, da je to oce tistega, ki je drugace tu glavni. Povem mu, da zelim novo sim kartico in naj mi da kaksno fino stevilko. Pogleda me in, brez da bi mu bilo malo nerodno, rece: "tega jaz ne znam, pridite kasneje, ko bo tukaj tisti, saj veste, malo bolj debeli." Seveda je mislil s tem svojega sina. Ker sem se naprej slabe volje mu zabrusim, da je to res cudno, da tukaj prodaja, pa mi ne zna prodati nove sim kartice! Razlozi mi, da zna on samo napolniti racun na mojem mobilniku. Jaz pa spet, da v Evropi ni tako in da mene ne briga, da zna to delati samo njegov sin..... skratka, bila sem zoprna do konca! Gospod pa je bil tako potrpezljiv z menoj. Strezni me njegov stavek: "Gospa, jaz ne recem, da vi nimate prav, ampak tako trenutno to je." Kot bi me udarila strela! Opravicim se mu in recem, da bom prisla cez pol ure, ko naj bi ze bil prisoten tudi njegov sin.
Cez eno uro se vrnem in na delovnem mestu je bil res njegov sin, ki je v resnici zaposlen tam. Povem svoje zelje. S seboj sem imela kopijo potnega lista in vize ter svojo najnovejso fotografijo. To so dokumenti, ki si jih do zdaj potreboval, ce si kupoval novo kartico. Pridno predlozim vse stvari, on pa: "Se Mariin naslov." Kaksen Mariin naslov (seveda ve, da stanujem pri Marii, saj smo skorajda sosedje), ne znam ga napamet, daj kar izmisli si nekaj. "Tako pa ne bo slo," je njegov odgovor. "Kako ne, saj smo si doslej vedno izmisljevali naslove," odgovorim. "Zdaj pa to ni vec mogoce," se razgovori, " zdaj so operaterji zelo strogi in striktni, pojdi domov in mi prinesi naslov." K sreci se spomnim, da imam v nahrbtniku moj zvezcic, kamor si kdaj kaj zapisem in tam imam tudi Micin naslov. Napisem mu ga. Zdaj je clovek zadovoljen. Mislec, da sem opravila, recem, naj mi racun se napolni. On pa: "To bos lahko opravila sele po petih dneh. Toliko casa namrec operater potrebuje za  vse preverke in sele potem ti bodo prikljucili stevilko." Hkrati potegne iz predala list papirja, ki je dolg okoli 3 decimetre, rekoc, poglej, to je stari obrazec, potem pa mi pokaze novega, ta meri v dolzino okoli pol metra. Da pades dol, sploh ne vem, kaj vse morajo izpolnjevati! Vdana v usodo recem OK, pridem cez pet dni...

Druga stvar, ki me je "fascinirala", je vrednost plinskih jeklenk. Pa ne denarna, ampak to, da jo sploh lahko imas. Imeti moras tudi neskoncno potrpljenje, da lahko prazno zamenjsa za polno.
Vsi Goanci kuhajo na plin, zunaj pa na odprtem ognjiscu, ki ga seveda zakurijo sami. Elektrika je predraga za kuhanje, to si lahko privoscijo res samo zelo premozni ljudje. Vsaka druzina ima lahko maksimalno dve plinski jeklenki. Da pa jih sploh dobis, se moras postaviti v vrsto, pa papir o stalnem prebivaliscu moras imeti. Ce tvoja hisa ni legalna (takih bajt oziroma barak pa je precej), ne mores dobiti plinskih jeklenk! Ce imas hisno stevilko, potem lahko dobis tudi jeklenki. Pa seveda ne zastonj. Placati jih moras. Koliko, pa zal ne vem. No zdaj si na konju in lahko zacnes kuhati. Ko ti zmanjka plina, moras poklicati na plinarno in se postaviti v vrsto. Potem moras cakati okoli 10 dni, da si na vrsti. Vmes seveda pridno klices po telefonu, ce si ze na vrsti. Ko pride D day , ti v plinarni povedo, kdaj priblizno bo prisel tovornjak s polnimmi jeklenkami. na tvoj naslov.Tovornjak ne pride do Micine hise hise, ampak mora ona priti do glavne ulice, ki je priblizno 100 metrov oddaljena . Tam mora pridno cakati. Ko zagleda plinarnin tovornjak, se ji odprejo nebesa. Spet je resena skrbi za nekaj casa. Po novem so se tudi v plinarni modernizirali in plin lahko narocis prek sms-ja. To sva tudi storili, vendar je Livnell potem povpratni sms ponesreci izbrisala in spet je Mici morala plin narociti "na roko". In zdaj spet cakamo, kdaj bo prisel tovornjak. Okoli teh jeklenk je tudi veliko druzinskih in sosedskih sporov, saj si jih neprestano nekaj izposojajo in ne vem, kaj se vse, potem pa si jih ne vrnejo. Maria mi je tako pripovedovala eno druzinsko zgodbo, staro okoli 20 let, ker se ne ve, kdo je pravi lastnik neke jeklenke.

Hvala vsem, ki ste mi pisali, vesela sem bila vseh vasih pisemc. Vidim, da vam je moj motorcek vsec. Zdajle sem pa prisiljena napisati resnico. Tisti motorcek, na katerem sedim v sariju, ni moj, pac pa Micin. Zgodaj zjutraj zaradi vlage moj ni hotel vzgati in sem vzela Mariinega, da sem peljala otroke v cerkev. Moj je crn in ves  poslikan, saj je bil prejsnji lastnik 17-letni mladenic z viskom hormonov. In moj skuter ima tudi ime: na blatniku mu pise The Doctor. Samo ne vem cesa...

Nora hisa

Danes sem pa totalno prekurjena. Ze od petka imamo v hisi norisnico. Takrat je namrec prisla na obisk za nekaj dni Livnellina botra s svojo mularijo, 15-letno hcerko in 10-letnima dvojckoma. Biti boter tukaj pomeni precejsnjo cast in funkcija je vsega spostovanja vredna. Ne pa tako, kot pri nas, ko krscenec in boter skorajda pozabita, da sta enkrat nekaj opravila skupaj (velja zame, saj moj krscenec Matej nima nic od mene, svoje tete in botre).  To pa se ni vse, pogledat in pozdravit jo je namrec prisla vsa zlahta! Tako, da je bila hisa polna, vsi so se drli eden prek drugega, Maria pa je dobila kar tri velike kaplje svica, ker je morala vse to nafutrati. Zato sem se odpravila zvecer na en nocni sprehod po plazi. Ko sem se vrnila, sem sla kar v sobo, mulci pa, kot sem slisala, so se umirili sele okoli polnoci. Vmes pa je Maria nekajkrat zivalsko zarjula: mir, Alenka ze spi. Ce bi res spala, bi se ob njenem kricanju zagotovo zbudila.
Ze v petek dopoldne pa sem bila nekaksni nabavni. V nedeljo, se pravi danes, nasa fara praznuje. Ne znajo mi razloziti kaj, govorijo samo, da je to praznik nase cerkve. Predvidevam, da goduje kaksen svetnik, po katerem se nasa cerkev imenuje. Vem pa ne, jaz jo poznam samo pod imenom Holly Trinity Church. Hkrati pa je danes tudi Mariin rojstni dan. Za katerega pa noce slisati, saj pravi, da ga ne praznuje (je pa ful uzaljena, ce ji kdo ne vosci), tako da clovek v resnici ne ve, kako bi se obnasal. Kje smo ostali? Aha, pri prazniku. Takrat se namrec je z veliko zlico. Mario sem vprasala, ce potrebuje kaksno pomoc in je bila takoj za. Z listom iz ta velikega zvezka me je poslala v supermarket. Zdaj, ko sem mobilna, me lahko poslje tudi kam dalj. Seveda sem sla v trgovino, z veseljem. Kupovala pa  nisem za familijo ampak za menzo!
Nasa Mici je bila te dni kar precej nervozna. Tako me spominja name, jaz se obnasam prav tako, kadar pricakujem goste v hisi. Bila mi je odlicno ogledalo. Ceprav, za razliko od mene, ona v resnici naredi bolj malo. Midve z Livnell sva v soboto ocistili in pripravili vso zelenjavo, Connie, botra, je na veliko kuhala, v "dislocirani" enoti, pri njeni sestri Veroniki pa je bila se ena kuhinja, kjer se je kuhalo za nedeljsko festo. Mariina naloga je bila, da ukazuje, kaj naj kdo naredi. In seveda, da je financirala vse skupaj. Aja, pa po telefonu je treba nakladati ure in ure. Ljuba dusa, kako jo imam rada! In v nedeljo sem  morala k masi. Ker je velik praznik. OK, tudi to sprejmem. Pa lepo sem se morala obleci, da nasi Mici slucajno ne bi delala sramote. Ker v svoji garderobi nimam nic primernega, razen belega sarija , ki ga bom nosila za bozic in sem ga dobila lani v asramu v zahvalo za nastop s pevskim zborom, mi je Maria posodila enega svojih. Ima jih namrec pol milijona in en milijon curidadov. Na to da res veliko. Preden sem sla spat, sem dobila navodilo, da moram biti ob sedmih zjutraj spodaj, da me bosta "oblekli". Zame je namrec preklomplicirano, sarija si ne znam nastimati. Za to potrebujes kar nekaj vaje. Ker nisem imela primerne obutve, me je poslala tudi na plac, da sem si kupila ene svetlece slape. Seveda mi pol pete gleda ven, ker nimajo moje stevilke. Stevilka cevljev 39 je tukaj za zensko skorajda nespodobna in se je preprosto - ne dobi. Verjetno bi morala v kaksno "specializirano" trgovino.
Nedelja. Ze ob pol sestih zjutraj sem bila budna, ker sem se bala, da bom zaspala. Nekaj pred sedmo sem bila v spodnjih prostorih pri Marii. Tam je ze vse vrvelo. Maria, otroka, obiski, pa se necak in necakinja. Vse se je lispalo, s parfumom se polivajo, ne spricajo. In to vsi po vrsti, od desetletnih mulckov naprej. Mene je Connie zavila v sari, ratalo ji je v prvem susu. Imela pa sem seveda polno gledalcev okoli sebe, posebej dvojcka sta bila navdusena nad menoj. Eden od njiju precej jeclja in sem  komaj zadrzevala smeh, ko je simpaticno izjavil: yyyyyou aaaaaare loooooook sosososo nnnnnice! Ampak je to eden lepsih komplimentov, ki sem jih bila kdaj delezna. Bila sem oblecena, bolje receno zavita,  Maria me je previdno vprasala, a za okoli vratu pa nimas nic, ker ve, da nisem velika ljubiteljica (pravzaprav nikakrsna) nakita, zlasti ovratnega. Uhane si bos pa nadela, a ne, je se hotela vedeti. Seveda, uhane pa ja, pa tudi nasminkala se bom. Ok, je bila zadovoljna. U ranu zoru sem pricela opravljati svojo danasnjo funkcijo. Bila sem namrec taksistka. Sari gor ali dol, najprej sem morala v cerkev peljati Jezusliya in enega od dvojckov. Vklopite domisljijo in si me predstavljajte v sariju, s svetlecimi slapami, na skuterju in dva mulcka za ritjo. Prizor za bogove. Pred cerkvijo pa guzva, ki jo sploh ne znam opisati. Mi, Evropejci, sploh ne vemo, kaj je to gneca. Tu ljudje skorajda hodijo ali pa vozijo drug po drugem. Morala sem biti skrajno pazljiva, da se ne zvrnem ali koga ne povozim s tako dragocenim tovorom za ritjo. Ko sem mulca odlozila, sem se morala obrniti in hajd nazaj po naslednji ziv tovor. Ker je trajalo kar precej casa, da smo vse zvozili v cerkev, je seveda zmanjkalo prostora v klopeh in stali smo celo maso. Kar pa niti ni bilo naporno, saj sem imela veliko dela s tem, da sem opazovala ljudi, kako so vsi diseci, praznje obleceni, mamice z dojencki v rokah, tudi ocki, cerkev pa tako nabito polna, da so nekatere zenske kar skupaj lezle. Po eni uri je zacelo primanjkovati ze zraka in mlada mamica, z otrockom, mislim, da je bila tudi noseca, je kar zlezla skupaj. Pa nihce ni delal panike, nek moski je vstal, malo so jo popahljali z nekim papirjem, nekdo je zmocil robcek in ji otrl obraz in to je to. Njen dveletnik pa se je vmes malo sprehajal po cerkvi. Nikomur ni prislo na misel, da bi jo odpeljal ven, na zrak, pri masi je namrec treba ostati. Tudi za ceno zivljenja!  Mislim, se jaz sem skoraj padla dol od zacudenja. Pridiga je bila pa tako dolga, da sem Mario enkrat vmes vprasala, ce bo duhovnik kmalu rekel amen. Je se kar zoprno, ce nic ne razumes. Jaz stekam samo okoli 20 besed v konkaniju in nic drugega. To pa je seveda premalo za razumevanje pridige. Namesto odgovora me je sunila pod rebra, ces bodi tiho. Tudi prav. Ker pa se vse enkrat konca, se je koncala tudi masa. Z Mario sva zvozili ljudi domov, jaz pa sem komaj cakala, da snamem sari, ki se mi je vlekel po tleh in sem nanj tudi stopala. Menda tako mora biti.
Nasa Mici se je ze zjutraj prepricala, ce nimam danes namena iti na plazo. Ker me pac potrebuje pri hisi.  Celo dopoldne sem prezivela na voznjah od nase hise do old house, vmes pa sem  se trikrat skocila k njeni sestri, da sem ji peljala vse sestavine, ki jih je potrebovala za pripravo biryanija, jed iz riza in zelenjave z milijonom zacimb.
Vmes mi je Maria potozila, kako je nervozna. Pa sem jo zavrnila rekoc, da vse tece, da ima mali bataljon pomocnikov in da naj uziva v dnevu. Je bila takoj boljse volje. Ne pretiravam, ce recem, da sem naredila vsaj dvajset vozenj. V staro hiso je bilo treba namrec prepeljati cisto vse od bucike do slona, kot se rece. Ne samo hrane, pac pa tudi vso posodo, kroznike, zlice, celo brisaco, ce bi si kdo zelel  obrisati roke. Ker jo pac tasca ne bo dala. Mariina tasca je se kar pasja baba. Dobesedno. Najbolj na svetu ljubi, ne svojih vnukov, ampak svojega psa Boxerja. Cisto ga je "poclovecila". No, ampak to je ze druga zgodba.
Vmes sva z Livnell skrivoma zdrveli se na bliznji semenj pri cerkvi, kjer sem Marii za darilo kupila sest plasticnih skatel, ki jih obozuje.
Okoli druge ure je bila hrana pripravljena in pozrtija se je lahko zacela. Vse sem pofotkala, ampak ne vem, kako naj vam pokazem te slike. Ful bi vam rada pokazala tudi sebe v sariju na motorju. Vam bom pa poslala to sliko prek maila, to pa znam. Samo ne se danes. Malo potrpljenja prosim, jaz sem na dopustu! Preden smo zaceli jesti, smo Marii zapeli happy birthday, konkani razlicico. Se je skoraj zjokala, ker tega ni vajena. Ko pa sem ven potegnila se vso plastiko, je bil sok popoln. Ona res ni navajena, da ji kdo daje kaksno pozornost. Livnell me je vseskozi prepricevala, da mami ne mara, da ji kaj zapojemo. Vraga ne mara, se kako ima rada, samo nihce ji tega do zdaj v zivljenju ni dal. Kasneje sta prisli k meni obe, Maria in sestra Veronika, ki me je vprasala, ce ji Maria lahko da eno plasticno skatlo, ona pa ji je rekla" a ne, da se tega ne sme dajati okoli, ker je to darilo?" Imas prav Maria, ta plastika je zate. Se pa vedno spomnim, kako bi Maria uzivala, ce bi videla Tanjino zbirko tuperwareja!
Zelo sem pazila, koliko jem, da se mi ne bi ponovila boleca izkusnja od zadnje skupne vecerje. Vesela sem, da se nisem nazirala, pocutim se fino.
Ker je ostalo ogromno hrane, grem v old house tudi na vecerjo.
Kot vidite, sem bila te dni zelo zabezecana. Zdaj pa imam pocasi zadosti. Aja, vmes sem prebrala noro dobro knjigo Sibirska vzgoja. Naslov sem napisala zato, da si boste knjigoljubci lahko knjigo sposodili v knjiznici. Samo Rugelj je v oceni zapisal, da je ta knjiga mesanica med Tekom za zmajem in Gomoro. Res je in zelo se me je dotaknila.
Moj prijatelj Vili me vseskozi kuri, zakaj ne grem v drzavo Tamil Nadu, da bi v zivo poslusala mojstra Moojija. Kako naj grem, dragi Vilci, ce pa ga ni v Indiji. Trenutno je na Portugalskem, v Indijo ga do februarja ne bo. Takrat pa pridejo k meni moji dragi prijatelji iz Slovenije... Ce pa mi poves, kako naj vse skupaj organiziram, te bom poslusala. Te ze slisim, kako reces: Lencka, odloci se, kaj je pomembnejse v zivljenju, razsvetljen mojster ali prijatelji, ki jih bos lahko videla v Sloveniji. Joj, joj, tezka odlocitev.

Hvala vsem, ki mi pisete, sem tok vesela vsake poste!