V soboto smo bili povabljeni na poroko. Maria je narocila avto, ki naj bi prisel ob osmih zvecer. Ob mraku je hisa zazivela, vsi smo se tusirali, lispali in kar je se tovrstnih reci. Z nama z Mario bi sli se strije nasi otroci. No, ne otroci, ampak najstniki. Ob sedmih zvecer pa zazvoni telefon, Marii so sporocili, da se je njenemu svaku Alfredu stanje zelo poslabsalo in ga bodo spet peljali v bolnisnico. Jaz se vcasih kar bojim, ko Maria kupi moje nasvete in besede kot suho zlato. Ob priliki sem ji rekla, da bi se mi zdelo prav, da je Eloid, Alfredov sin veliko pri njemu, ne pa, da gostuje non stop pri sorodnikih, da ne bi videl, kako oce trpi. To pot pa sem ji bila hvalezna, da je upostevala ta moj nasvet, saj je hitro popokala Eloida in ga peljala domov, da je videl oceta. Zadnjic zivega. Alfreda so odpeljali v bolnisnico, kjer je zelo kmalu po prihodu zal umrl. Bil je star nekaj malega cez stirideset let. Seveda smo ostali doma. Zdaj sem imela "v zivo" priloznost videti, kaj za ta del sveta pomeni smrt, ne da bi bila zelo globoko vpletena v to. Sama sem vso stvar dozivela kot veliko dramo. Izkusnja je bila tudi zame boleca, ampak sem res hvalezna, da sem jo lahko dozivela tako blizu. Da sem se soocila tudi s svojo smrtjo in svojo bolecino.
V Goi moraj mrlica pokopati v 24 urah od njegove smrti.Verjetno ima to opraviti kaj s podnebjem, z vrocino, saj tu katoliki trupel ne sezigajo. To sem jim zdi hindujski obicaj. Marii ne gre v glavo, da pri nas mrlice v veliki meri kremiramo, vsaj v mestih je tako. Zato so vsi postopki za nas izjemno hitri. Alfreda so prepeljali domov takoj, ko je umrl. Vmes so ga v bolnisnici tudi oblekli. Ob njegovi smrti se je razvila med sosedi in sorodniki velika debata o tem, ali je pravilno, da so ga peljali v bolnisnico, ko pa bi lahko , revez, umrl doma. Mislim pa, da ce bi umrl doma, bi se pa sprasevali, ce je prav, da ga niso odpeljali v bolnisnico, morda bi mu se pomagali. Torej, kaksni dve uri po smrti je bil Alfred spet doma. Tokrat mrtev. Seveda smo sli mi vsi na njegov dom, tam pa je bilo zbranih ze ogromno ljudi. Ko je prispel mrliski voz, so Alfreda prinesli v hiso, v sobo, in ga polozili na tla. Se prej so sosedje na tla dali neko pregrinjalo iz rafije, cez pa belo rjuho in to so bile pare, na katerih je lezal Alfred. V spalnici pa se je odvijala prava drama. Emi, Alfredovi zeni, stari 38 let, so ze v bolnisnici dali nekaksno injekcijo. Po njej je bila zaspana in cisto zmesana. Vsake toliko se je prebudila in govorila nekaj o tem, da mora Alfred priti vsak cas, v njeni zavesti je bil se vedno ziv. Pred injekcijo je vedela, da je njen moz mrtev. Injekcija pa ji je pomagala to vedenje potlaciti. Med sorodniki se je nasla pametna zenska. Naslednjic, ko se je Emi iz omotice prebudila, jo je iz postelje poslavila na tla in jo peljala v sobo, kjer je lezal Alfred, rekoc, da mora vedeti! To se mi je zdelo zelo prav. Ko je Emi videla mozevo truplo se je iz nje izvil grozen krik in padla je skupaj. Tako stanje se je nadaljevalo prav do pogreba. Sigurno je padla skupaj vsaj petnajstkrat. In vsakic so jo zenske ozivljale. To se mi je zdelo prav grozno. Ko je, na primer, nehala dihati, se je vsa pokrcila, vse misice je imela zategnjene, zenske pa nad njo, polivale so jo z vodo, ji na silo odpirale usta, vpile, naj poklice Alfreda (zato, da bi zacela dihati). Zdelo se mi je grozno, saj sem imela obcutek, da so ji te zenske vzele ves zrak okoli nje. Le nemo sem lahko opazovala dogajanje, saj mi na misel ni prislo, da bi posegla v dogajanje, ceprav se mi je zdelo grozljivo.
Naslednji dan smo ze navsezgodaj odsli v Emino hiso, pogreb je bil napovedan za cetrto uro popoldne. Hisa je bila ves dan polna, Emi pa izmucena tako, da sem se sprasevala, kako sploh se zivi. In vsake toliko casa je spet zlezla skupaj in vsa scena se je ponovila. Se bolj se mi je zdelo grozno, ker sem imela obcutek, da prihaja ves Benaulim zato, da bi jo videli kako trpi.
Sosedje pa so seveda tudi v pomoc. Ker marsikdo pride od dalec na pogreb, je potrebno poskrbeti za hrano. Zenske so kuhale in pripravljale hrano za vsaj okoli sto ljudi. Vse je teklo kot namazano.Maria in njena hci pa sta hodili od hise do hise in ljudi obvescali, kdaj bo pogreb. Cisto tako kot v starih casih, ko se ni bilo drugih komunikacij. Alfreda so potem enkrat dopoldne prestavili v krsto. Krsta je bila preprosta, brez kakrsnegakoli kica. Tam notri je lezal ves shujsan in droban kot kaksen pticek. Stala sem tam pri njemu in se v mislih poslovila . Spomnila sem se prizora, kako je pred mano lezala moja ljuba stara mama, mrtva. Nisem se je upala dotakniti. Zdaj pa sem brez strahu Alfreda pobozala in obcutila njegov mrtvaski hlad. Pa se mi ni zdelo nic groznega. "Ocarana" sem bila nad tem, kako je Eloid ljubkoval svojega mrtvega oceta. Trinajstletni fantic! Govoril mu je ljubkovalne besede, meni se je zdelo to tako ganljivo. Tudi on se je lepo poslovil od oceta. Ko sem se pogovarjali z otroki o tem, da sem se prvic dotaknila mrtveca, so bili vsi zacudeni. Kaj pa je to takega, so vprasali. Mi pa nase zavijamo v vato in ne dovolimo, da spoznajo tudi ta del zivljenja! In potem se nikoli ne sprijaznijo s tem, da je zmrt del zivljenja in ves cas tukaj prezivijo v strahu! Podzavestno seveda, marsikdaj pa tudi zavestno.
Preden so zaprli krsto, tukajsnji obicaj veleva, da njegova zena drzi roko nad krsto, nekdo pa ji z zlico razbije vse steklene zapestnice, ki jih ima na roki.Ostanki teh zapestnic ostanejo v krsti in jih pokopljejo skupaj s truplom. Tudi to je bil grozljiv prizor, saj je Emi rjula kot ranjena zival. Ob tem sem zelela biti empaticna z njo in sem si v mislih predstavljala, da stojim ob krsti meni zelo ljubega cloveka. Bilo je grozljivo in s "poskusom" sem takoj prenehala - ker nisem bila sposobna prenesti, ceprav zaigrane, misli.
Obicaj veleva tudi to, da gre zena za pogrebom v rdecih oblacilih. zato, ker te barve ne bo nikoli vec nosila.
Ko so ob stirih prisli pogrebci po Alfreda, se je po hisi razlegalo kricanje in jokanje. Res, prava drama. Pred hiso, od koder je v cerkev in nato na bliznje pokopalisce "odsel" Alfred, sta cakala dva majhna avtobusa, da prepeljejo pogrebce do cerkve in pokopalisca. V cerkvi je bila poslovilna masa, potem, na pokopaliscu pa je bil obred opravljen zelo hitro. Emi je zdrzala do konca, potem pa se je spet sesedla in Edi, njen necak, jo je moral odnesti do avtobusa.
Doma sem nato premisljevala, zakaj tako glasno izrazanje custev. Verjetno ima svoj namen. Predstavljam si, da so bliznji izkricali tam, tisti dan, svojo najhujso bolecino. In nato se lahko pricne celjenje. Tako si predstavljam jaz, ni pa nujno, da je tako. Maria in Veronika nista bili v posebno pomoc soji sestri, saj sta bili obe tik pred tem, da tudi onidve padeta skupaj. Edina trezna v vsej tej zmedi je bila Mariina svakinja Connie, ki je pozorno pazila na Emi in jo vcasih tudi z grobimi besedami ustavila, da ni spet padla skupaj. Vse sorodnike zelo skrbi, kako bo zdaj Emi zivela. V indijski druzbi je vdova zelo ranljiva kategorija, saj zenska brez moza, pa ceprav je vdova, ne steje prav veliko. Meni pa se zdi ta skrb odvec, saj je Emi ze zdaj, leto in pol, odkar je bil Alfred bolan in ni delal, skrbela za vso druzino. Denar si sluzi s kuhanjem za kateringe in prav lepo poskrbi za vse. Ne vem, zakaj ne bi bilo tako tudi poslej. Seveda pa potrebuje cas, da bo odzalovala.
Zvecer sem prisla domov izmozgana do konca. Dva dni premisljevanja o smrti, ozavescanje le-te, samoizprasevanja. Res sem hvalezna, da sem imela priloznost izkusiti vse tako od blizu. Zdi se mi, da se je vame naselil nek globok mir in se globje zavedanje, da je smrt del zivljenja. Prav tako kot rojstvo. Ce obema, rojstvu in smrti odvzames custveni naboj, zlahka ugotovis, da sta obe del istega kovanca.
Ker pa sem se vedno nerazsvetljen clovek, bi rajsi sla na poroko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar