Cisto navaden dan

Vcerajsnje dolgocasje me je zapustilo ze zvecer, ko sem si ogledala odlicen film, ki govori o znani francoski kiparki Claudille (mater, pozabila sem priimek!) in njeni ljubezni z velikim Rodinom. Priporocam.
Dan se je zacel lezerno z obveznim jutranjim cajckanjem. Danes je imela Maria pospravljalni dan. Ze kar nekaj dni je, verjetno ze teden, ko so tri sobe zapustili zadnji nasi gostje, Indijci, ki so bili nekaj dni na oddihu v Goi. Prisli so iz Bombaja. Maria zelo nerada jemlje indijske goste (a nisem o tem ze pisala!?), ker so pravi kociji. Koci je ime Mariini pujsi, ki jo ima v old house. In res, ne mores verjeti, celo nadstropje je smrdelo po presvicanih stumfih in po lulaniji (ali scavnici, ce bolje razumete). Danes je prisla Milagrihn, gospa, ki pride Marii enkrat tedensko pomagati pospravljati. Maria namrec sploh ne more pospravljati sob, ce je sama. "Res ne vem, zakaj, ampak ne morem. Kar nimam volje," pravi. Pove, da je bilo fino, ko je bil doma moz: "Prinasal mi je krpe, pa vodo mi je menjal, pa sesal je, skratka, fino sva se imela. Ko pa je bil zejen, je sel dol v kuhinjo po pijaco in nama jo je prinesel gor, do sob," se spominja letosnjega septembra, ki ga je njen moz prezivel doma. Drugace dela v Katarju, kot sem ze veckrat povedala. Ampak nasa Mici danes ni bila prav razpolozena za pospravljanje. Petnajst minut je zdrzala z Milagrin v sobah, potem pa je ze vpila, ce sem pripravljena. Prosila sem jo namrec, naj mi pokaze pot do Naommi, lepotilnega salona, kamor sem jutri namenjena na pedikuro in manikuro. Saj veste, jutri dopoldne bom prezivela v razvajanju, ko pa bom prisla na plazo, se bom dala se zmasirati. Mmmmmmmm, ze uzivam. Jutri bom tudi sama doma, family namrec odhaja na vsakoletno "romanje" v Old Goo, ker je te dni praznik sv. Francisa. Truplo tega svetnika je ze skorajda sto let v stekleni krsti in je se vedno ohranjeno, ceprav ni balzamirano. Krsto pokazejo enkrat letno. Od doma bodo odsli ze ob sestih zjutraj, danes pa veselo kuhajo, saj bodo hrano odnesli s seboj. Po masi ob osmih se bodo zapodili v park blizu cerkve, pogrnili na tla deko in im eli kosilo. Potem malo pocivanja, po pocitku pa hajd na semenj, ki je v blizini. Tam si ogledujejo in kupujejo. In neizmerno uzivajo. Povzrocajo strahoten hrup, ker mularija vpije eden cez drugega, ampak imajo se lepo. Marii se bo pridruzila se sestra in kup necakov. Jasz sem se izletu letos odrekla, z njimi sem bila lani pa se leto pred tem, zdaj pa imam za nekaj casa zadosti. Meni nekako ni do postopanja po teh semnjih, sonce je porevroce, pa vrske za sekret in podobno. Lani sta bili z nami tudi Mariina tega, starejsa gospa in Mariina tasca. Obe sta bili obleceni v sari in po stari navadi nista nosili spodnjih hlac. Njima tudi ni bilo treba stati v vrstah za stranisce, samo malce sta stopili narazen. In zadeva je bila opravljena. Videla sem na lastne oci. In nihce ni nic kompliciral.
Danes sem povabila na palacinke s cokolado in banano Renuko, plazno rutarico in njenega cednega 18-letnega sina. Renuko poznam ze dolga leta in kot sem verjetno ze omenila, je to najboljsa trznica, ki jo poznam. Ona ne prodaja samo rut na plazi, ona prodaja svojio zivljenjsko zgodbo turistom. In ker je zgodba za nasa usesa precej navdihujoca, ji od tega kapne marsikatera rupija, se rajsi pa dolar ali evro. Zdaj mi ze toliko zaupa, da mi upa povedati, kako ji je kaksen turist kaj dal. Vceraj je odhajal norveski par, ki ji je pustil dve lepi deki in radio. Da bo lahko poslusala muziko. Res je pretkana lisica. Ni pokvarjena, ampak natanko vek, kako se recem streze. Zdaj ima najet motor, in vsakemu gostu pove, kako je to drago. "Naslednji teden pride angleski par, ki ju poznam ze zelo dolgo," mi je zaupala "in povedala jima bom, koliko moram dnevno placevati za najem skuterja. Ne bom jima direktno rekla, naj mi kupita rabljenega, ampak verjetno mi ga bosta, kolikor ju poznam. Ves, Alenka, jaz nikoli direktno ne recem za kaksno stvar." Nora strategija, morate priznati. Ampak nepismeni zenski, ki ima pet mladoletnih otrok, z mozem pijancem, ne preostane nic drugega. Predvcerajsnjim se je od nikoder na plazi pojavil njen moz. Zvecer jo je pocakal, ko se je vracala domov. Potegnil jo je z motorja in jo zacel pretepati. Ljudje pa nic. Renuka mi je vsa ponosna povedala, da ga je udarjala nazaj in ni ponizno prenasala udarcev. Naucila se je ze tudi, da ga prijavi policiji, ko jo pretepa. Ima se namen lociti, ker od moza res nima nic, vendar pravi, da mora najprej dobiti pasos, da bo sla lahko za pol leta na Finsko, da bo nekaj zasluzila. Ta ima plazne znance, ki se jih je dotaknila njena zgodba. Ti so lastniki ne vem cesa in zaposlila se bo lahko kot hisna pomocnica. Vmes pa b njen najstarejsi sin sikrbel za vse otroke. Ni kauj, preziveti je treba. In Renuka je borka, bogu pa je lahko hvalezna za svojo izjemno trzno sposobnost.
Zdaj pa grem domov, kuhat vecerjo. Danes bomo jedli spagete s paradiznikovo omako, namesto parmezana bomo dali gor mocarelo. Kuharica: Alenka, konzumerji: Maria z otroki in vsi, ki bodo tisti hip prisli mimo. Mi se mamo fajn!
P.S. Skoda, da ni na vecerji se moje Eme. Ampak nic hudega Emzon, saj mamo tako ali tako ne zna narediti tako dobrih rdecih makaronov kot tvoja mami. Poslala sem mojega angelcka, da ti prinese moj objem. Kosti pokajo.....

Tolk, da veste

Tolk, da veste, da sem napisala cel blog, pritisnila "publish", torej objavi, pa me je vrglo ven in cel blog je odsel v (hotela sem napisati v p. m.) vesolje. Ce ga kdo najde, naj ga pripelje nazaj. Meni pa se ne ljubi pisati se enkrat. Govoril pa je o mojem  prvem dolgocasju, ki me je obiskalo, ampak pocasi ze izzveneva.
Do naslednjic vas vse objemam.

Namesto poroke pogreb

V soboto smo bili povabljeni na poroko. Maria je narocila avto, ki naj bi prisel ob osmih zvecer. Ob mraku je hisa zazivela, vsi smo se tusirali, lispali in kar je se tovrstnih reci. Z nama z Mario bi sli se strije nasi otroci. No, ne otroci, ampak najstniki. Ob sedmih zvecer pa zazvoni telefon, Marii so sporocili, da se je njenemu svaku Alfredu stanje zelo poslabsalo in ga bodo spet peljali v bolnisnico. Jaz se vcasih kar bojim, ko Maria kupi moje nasvete in besede kot suho zlato. Ob priliki sem ji rekla, da bi se mi zdelo prav, da je Eloid, Alfredov sin veliko pri njemu, ne pa, da gostuje non stop pri sorodnikih, da ne bi videl, kako oce trpi. To pot pa sem ji bila hvalezna, da je upostevala ta moj nasvet, saj je hitro popokala Eloida in ga peljala domov, da je videl oceta. Zadnjic zivega. Alfreda so odpeljali v bolnisnico, kjer je zelo kmalu po prihodu zal umrl. Bil je star nekaj malega cez stirideset let. Seveda smo ostali  doma. Zdaj sem imela "v zivo" priloznost videti, kaj za ta del sveta pomeni smrt, ne da bi bila zelo globoko vpletena v to. Sama sem vso stvar dozivela kot veliko dramo. Izkusnja je bila tudi zame boleca, ampak sem res hvalezna, da sem jo lahko dozivela tako blizu. Da sem se soocila tudi s svojo smrtjo in svojo bolecino.
V Goi moraj mrlica pokopati v 24 urah od njegove smrti.Verjetno ima to opraviti kaj s podnebjem, z vrocino, saj tu katoliki trupel ne sezigajo. To sem jim zdi hindujski obicaj. Marii ne gre v glavo, da pri nas mrlice v veliki meri kremiramo, vsaj v mestih je tako.  Zato so vsi postopki za nas izjemno hitri. Alfreda so prepeljali domov takoj, ko je umrl. Vmes so ga v bolnisnici tudi oblekli. Ob njegovi smrti se je razvila med sosedi in sorodniki velika debata o tem, ali je pravilno, da so ga peljali v bolnisnico, ko pa bi lahko , revez, umrl doma. Mislim pa, da ce bi umrl doma, bi se pa sprasevali, ce je prav, da ga niso odpeljali v bolnisnico, morda bi mu se pomagali. Torej, kaksni dve uri po smrti je bil Alfred spet doma. Tokrat mrtev. Seveda smo sli mi vsi na njegov dom, tam pa je bilo zbranih ze ogromno ljudi. Ko je prispel mrliski voz, so Alfreda prinesli v hiso, v sobo, in ga polozili na tla. Se prej so sosedje na tla dali neko pregrinjalo iz rafije, cez pa belo rjuho in to so bile pare, na katerih je lezal Alfred. V spalnici pa se je odvijala prava drama. Emi, Alfredovi zeni, stari 38 let, so ze v bolnisnici dali nekaksno injekcijo. Po njej je bila zaspana in cisto zmesana. Vsake toliko se je prebudila in govorila nekaj o tem, da mora Alfred priti vsak cas, v njeni zavesti je bil se vedno ziv.  Pred injekcijo je vedela, da je njen moz mrtev. Injekcija pa ji je pomagala to vedenje potlaciti. Med sorodniki se je nasla pametna zenska. Naslednjic, ko se je Emi iz omotice prebudila, jo je iz postelje poslavila na tla in jo peljala v sobo, kjer je lezal Alfred, rekoc, da mora vedeti! To se mi je zdelo zelo prav. Ko je Emi videla mozevo truplo se je iz nje izvil grozen krik in padla je skupaj. Tako stanje se je nadaljevalo prav do pogreba. Sigurno je padla skupaj vsaj petnajstkrat. In vsakic so jo zenske ozivljale. To se mi je zdelo prav grozno. Ko je, na primer, nehala dihati, se je vsa pokrcila, vse misice je imela zategnjene, zenske pa nad njo, polivale so jo z vodo, ji na silo odpirale usta, vpile, naj poklice Alfreda (zato, da bi zacela dihati). Zdelo se mi je grozno, saj sem imela obcutek, da so ji te zenske vzele ves zrak okoli nje. Le nemo sem lahko opazovala dogajanje, saj mi na misel ni prislo, da bi posegla v dogajanje, ceprav se mi je zdelo grozljivo.
Naslednji dan smo ze navsezgodaj odsli v Emino hiso, pogreb je bil napovedan za cetrto uro popoldne. Hisa je bila ves dan polna, Emi pa izmucena tako, da sem se sprasevala, kako sploh se zivi. In vsake toliko casa je spet zlezla skupaj in vsa scena se je ponovila. Se bolj se mi je zdelo grozno, ker sem imela obcutek, da prihaja ves Benaulim zato, da bi jo videli kako trpi.
Sosedje pa so seveda tudi v pomoc. Ker marsikdo pride od dalec na pogreb, je potrebno poskrbeti za hrano. Zenske so kuhale in pripravljale hrano za vsaj okoli sto ljudi. Vse je teklo kot namazano.Maria in njena hci pa sta hodili od hise do hise in ljudi obvescali, kdaj bo pogreb. Cisto tako kot v starih casih, ko se ni bilo drugih komunikacij.  Alfreda so potem enkrat dopoldne prestavili v krsto. Krsta je bila preprosta, brez kakrsnegakoli kica. Tam notri je lezal ves shujsan in droban kot kaksen pticek. Stala sem tam pri njemu in se v mislih poslovila . Spomnila sem se prizora, kako je pred mano lezala moja ljuba stara mama, mrtva. Nisem se je upala dotakniti. Zdaj pa sem brez strahu Alfreda pobozala in obcutila njegov mrtvaski hlad. Pa se mi ni zdelo nic groznega. "Ocarana" sem bila nad tem, kako je Eloid ljubkoval svojega mrtvega oceta. Trinajstletni fantic! Govoril mu je ljubkovalne besede, meni se je zdelo to tako ganljivo. Tudi on se je lepo poslovil od oceta. Ko sem se pogovarjali z otroki o tem, da sem se prvic dotaknila mrtveca, so bili vsi zacudeni. Kaj pa je to takega, so vprasali. Mi pa nase zavijamo v vato in ne dovolimo, da spoznajo tudi ta del zivljenja! In potem se nikoli ne sprijaznijo s tem, da je zmrt del zivljenja in ves cas tukaj prezivijo v strahu! Podzavestno seveda, marsikdaj pa tudi zavestno.
Preden so zaprli krsto, tukajsnji obicaj veleva, da njegova zena drzi roko nad krsto, nekdo pa ji z zlico razbije vse steklene zapestnice, ki jih ima na roki.Ostanki teh zapestnic ostanejo v krsti in jih pokopljejo skupaj s truplom.  Tudi to je bil grozljiv prizor, saj je Emi rjula kot ranjena zival.  Ob tem sem zelela biti empaticna z njo in sem si v mislih predstavljala, da stojim ob krsti meni zelo ljubega cloveka. Bilo je grozljivo in s "poskusom" sem takoj prenehala - ker nisem bila sposobna prenesti,  ceprav zaigrane,  misli.
Obicaj veleva tudi to, da gre zena za pogrebom v rdecih oblacilih. zato, ker te barve ne bo nikoli vec nosila.
Ko so ob stirih prisli pogrebci po Alfreda, se je po hisi razlegalo kricanje in jokanje. Res, prava drama. Pred hiso, od koder je v cerkev in nato na bliznje pokopalisce "odsel" Alfred, sta cakala dva majhna avtobusa, da prepeljejo pogrebce do cerkve in pokopalisca. V cerkvi je bila poslovilna masa, potem, na pokopaliscu pa je bil obred opravljen zelo hitro. Emi je zdrzala do konca, potem pa se je spet sesedla in Edi, njen necak, jo je moral odnesti do avtobusa.
Doma sem nato premisljevala, zakaj tako glasno izrazanje custev. Verjetno ima svoj namen. Predstavljam si, da so bliznji izkricali tam, tisti dan, svojo najhujso bolecino. In nato se lahko pricne celjenje. Tako si predstavljam jaz, ni pa nujno, da je tako. Maria in Veronika nista bili v posebno pomoc soji sestri, saj sta bili obe tik pred tem, da tudi onidve padeta skupaj. Edina trezna v vsej tej zmedi je bila Mariina svakinja Connie, ki je pozorno pazila na Emi in jo vcasih tudi z grobimi besedami ustavila, da ni spet padla skupaj. Vse sorodnike zelo skrbi, kako bo zdaj Emi zivela. V indijski druzbi je vdova zelo ranljiva kategorija, saj zenska brez moza, pa ceprav je vdova, ne steje prav veliko. Meni pa se zdi ta skrb odvec, saj je Emi ze zdaj, leto in pol, odkar je bil Alfred bolan in ni delal, skrbela za vso druzino. Denar si sluzi s kuhanjem za kateringe in prav lepo poskrbi za vse. Ne vem, zakaj ne bi bilo tako tudi poslej. Seveda pa potrebuje cas, da bo odzalovala.
Zvecer sem prisla domov izmozgana do konca. Dva dni premisljevanja o smrti, ozavescanje le-te, samoizprasevanja. Res sem hvalezna, da sem imela priloznost izkusiti vse tako od blizu. Zdi se mi, da se je vame naselil nek globok mir in se globje zavedanje, da je smrt del zivljenja. Prav tako kot rojstvo. Ce obema, rojstvu in smrti odvzames custveni naboj, zlahka ugotovis, da sta obe del istega kovanca.
Ker pa sem se vedno nerazsvetljen clovek, bi rajsi sla na poroko.

Zgodbe

Evo, ratalo!!!!!! Hvala Danica za instrukcije. Iztok, tole je nasa plazna gostilna, fotka morda ni najboljsa, ampak vtis pa je, a ne?
Zadnje dni je bilo vreme znosno, zjutraj, ponoci in zvecer prijetno hladno, dalo se je dihati. Danes pa je spet nastal kotel. Sopara, vrocina, ponoci se ni shladilo, morje pa ima od 28 do 31 stopinj. Te ze vidim  Tanja, kako se tebi zdi to fajn. Meni pa ta mlaka ni nic povseci in velikokrat se zgodi, da sploh ne grem v vodo. Danes sem na plazi strikala (Ljubec, Sigrid, prijazna Norvezanka mi je pokazala zakljucek!), pa je bilo toliko vlage  in soli v zraku, da nit sploh ni tekla! Vse se je sprijemalo in pacalo.
V zadnjem blogu sem napisala, da se moj motor imenuje The Doctor, kakor ga je poimenoval prejsnji lastnik, 17-letni mladenic. Zraven pa sem napisala, da ne vem doktor cesa je. S tem, priznam in se mocno posipam s pepelom, sem pokazala precejsnjo luknjo v svoji splosni izobrazbi. Moj brat Cuka (v resnici je Andrej) mi je napisal ostro pismo in me okaral, ces, kako ne vem, da je The Doctor nadimek Valentina Rossija, prvaka v moto GP (ne vem, ce je se). In to jaz, ki sem prava teta Jaki Cevcu, znanemu avtomobilskemu dirkacu. Fanta moja, oprostita, ne bom vec.
Andrej mi je tudi napisal, da nosi fotokopije blogov mojemu ocetu v dom.Baje jih kar ne more prenehati brati.  Sem  hotela Andreju narociti, naj ga pozdravi, pa sem se premislila, to bom naredila kar prek bloga. Torej (v stilu nedeljske goveje zupe in poslusalci cestitajo in pozdravljajo): naj za trenutek odlozi delo dragi oce Janez Cevc (mater, takoj ratam zleht, on nikoli ni imel posebno veliko dela!) in prisluhne sledecim pozdravom: iz daljne Indije ga pozdravlja in objema hcerka in mu posilja kos poljubckov. Zadovoljen, dedi?
Midva z mojim ocetom se imava sicer rada, ampak jaz moram biti iskrena in priznati, da me vcasih spravlja ob pamet. Zakaj? Zelo dobro vem, zakaj. V njemu vidim en kup svojih lastnosti! Tako gre to.

                                          Pogled z mojega "delovisca"

Danes, ko sem se hodila svojo dnevno dozo, sem opazila na plazi majhne pticke. Polno jih je vzdolz plaze in drzijo se v jatah, okoli 20 jih je v eni skupini. So pa neizmerno hecni, na pogled, hecno pa je tudi njihovo obnasanje. Veliki so tako kot npr. nase lastkovke. Imajo majhen trupek, noge pa nenormalno dolge, v popolnem nesorazmerju s telescem. Stopicajo tako hitro, da jim z ocmi skorajda ne mores slediti, delajo pa cisto majhne korakce  (kot midva z mojim fotrom,  ha, ha!). Sibajo tik ob morju, ko pride val pa na vso moc sibajo stran od njega. Ko se val vrne v morje, pa oni spet zasibajo proti vodi in vmes nekaj kljuvajo po pesku. Ocitno jim  voda prinasa hrano. In to sibanje sem ter tja je tako smesno, da sem se kar usedla v mivko in jih opazovala. Prav smejati sem se morala.

Raymond

Po sprehodu sem z Raymondom, managerjem pri Camilsonu odspilala dva rumicaba, eno fajn igro s stevilkami, podobno remiju. Raymond je zelo zanimiv clovek, dober kot kruh. Mislim, da je gej, sicer je porocen in ima otroka, ampak v Indiji res ni lahko biti gej, zlasti ne na podezelju. Drugace pa ne more skriti svoje "zenske" narave. Z njim se je fino pogovarjati, opravljiv je kot kaksna baba, in kot sem ze omenila, dober kot kruh. Tudi z rokicami gestikulira, skratka, precej feminilen tip. Zadnjic ga je zena od sefa nadrla, pa se je zjokal! Je rekel, ves, se doma sem jokal, tako mi je bilo hudo, zena pa me je tolazila.... Z Raymondom je zabavo igrati, jaz recem kaksno po slovensko, na primer "jebemti" ko mi podre vse nacrte s svojimi norimi potezami, potem pa on celoten spil govori "labenti". Pred dnevi pa se je zapicil v mojo slovensko sest in potem je bilo celo igro vse  - sest. Res me zabava. Evo njegove slikice.

Dopoldne sva sli z naso Mici na obisk k njenemu svaku Alfredu, ki je prisel iz bolnice. Niso ga pozdravili do konca , ker druzina preprosto nima denarja, da bi se bil v bolnici. Ampak je vseeno boljsi. Hotela pa sem povedati, da sem po novem jaz glavna soferka. Maria samo rece, saj bos ti peljala, a ne? In se usede zadaj kot kaksna gospa. Ker jaz povecini ne poznam poti, mi mora govoriti, kam naj zavijem oz. kam naj peljem. Njej pa sta leva in desna spanska vas. Ko je treba zaviti, mi zavpije v hrbet: take that way!, jaz pa nazaj - katero, levo ali desno. Ker ne ve, mi zacne pred ksihtom mahati in nakazovati smer, ali pa jo nakaze kar s svojo roko namesto smernika. Midve sva res en nenavaden par. In hvala bogu, da nihce ne poslusa najine anglescine! Vazno je, da se midve razumeva.

Zdaj pa prihajam na malce manj zabavno temo. Berem knjigo Diamant v zepu, ki jo je napisala neka Gangaji. Kupila sem jo ze pred poldrugim loetom, pa nekako nisem imela volje, da bi jo brala. V Indiji pa pride vse prav. Knjiga govori o tem, da naj pozabimo vse, kar vemo o duhovnosti, ne samo tisto, kar ve um, tudi izkusnje, ki jih imamo. Ce smo sposobni narediti to, se bomo resnicno znasli v trenutku. Skratka, da skrajsam, vse, kar duhovni iskalci iscemo, ze imamo. Samo zavedamo se ne tega. Ona pa to podrobno opisuje.
Danes sem knjigo skoraj vrgla v smeti, tako me je razjezila (a knjiga?). Govori o tem, kao ljudje ljubimo zgodbe. Pripovedujemo, pisemo, beremo jih, svojo in tuje. Uciteljica Gangaji pa pise: "Zgodba je destilat izkustva in je lahko relativna resnica, ni pa zadnja, koncna resnica. Koncna resnica nima nicesar skupnega s custvi, z biokemijo ali s spremembami v okoliscinah. Nesprejemljiva je in nepogojena."
Pise tudi o tem, da s pripovedovanjem zgodb (tudi, ko govoris o sebi) nikoli ne prides do Resnice! Resnica je vedno izza zgodbe. "Ko prenehas pripovedovati zgodbo o sebi, o njemu, o njej, o njih in o nas, lahko prej kot v trenutku spoznas globino tega, kaj pomeni BITI, kar si".

In prav jaz berem tako knjigo, jaz, ki hlepim po zgodbah, ki sem dobra pripovedovalka svojih in zapisovalka
tujih zgodb! Mislim, da me caka samoten vecer v kontemplaciji...

Birokracija, da te kap!

Nikarte misliti, da imam ze urejene papirje za moj novi stari motorcek. Kje pa! Prodajalci se vedno nimajo casa, da bi naredili prepis, Mariji (ki je uraden kupec), pa se tudi ne da v Margao, kjer bi ji overili kopijo osebne izkaznice, kar potrebujemo za prepis. Pocasi, pocasi, nikamor se ne mudi. V meni pa se vse trese kot zolica, ker stvari niso urejene. Madonca, res ne vem, zakaj se sekiram, ce se oni ne. Saj se vendar vozim z motorckom, za katerega sem placala samo pol dogovorjene cene.

Vceraj zvecer sem sla v lokalcek (pa ne s pijaco), kjer prodajajo sim kartice za predplacniski telefon. Sim kartico imam se iz drzave Andra Pradesh in sem tukaj v Goi na roamingu.  Imam Vodafone kartico, kipa tukaj v Goi tukaj lovijo slabo, ker ni dobrega omrezja.  V Benaulimu je boljsi signal omrezja Idea, zato sem hotela kartico zamenjati oz. kupiti novo. Lokalcek je majhen, notri je vedno polno ljudi, telekomunikacijski biznis laufa povsod po svetu. Tudi v moji Indiji, tu se posebej. Predstavljajte si, kaksen biznis je to - 1.200.000.000 ljudi in skoraj vsi telefonirajo, pa ce so se tako revni! No, malo pretiravam, ampak res je to velik biznis. Torej stopim v lokalcek, pa me ze pri vratih skorajda vrze ven. Notri smrdi po presvicanih moskih nogavicah. Ogabno! Skoraj si fizicno zatisnem nos in postanem takoj slabe volje. Tako sloabovoljna se obrnem na starejsega "prodajalca", no saj je edini, vec jih ni. Vem tudi, da je to oce tistega, ki je drugace tu glavni. Povem mu, da zelim novo sim kartico in naj mi da kaksno fino stevilko. Pogleda me in, brez da bi mu bilo malo nerodno, rece: "tega jaz ne znam, pridite kasneje, ko bo tukaj tisti, saj veste, malo bolj debeli." Seveda je mislil s tem svojega sina. Ker sem se naprej slabe volje mu zabrusim, da je to res cudno, da tukaj prodaja, pa mi ne zna prodati nove sim kartice! Razlozi mi, da zna on samo napolniti racun na mojem mobilniku. Jaz pa spet, da v Evropi ni tako in da mene ne briga, da zna to delati samo njegov sin..... skratka, bila sem zoprna do konca! Gospod pa je bil tako potrpezljiv z menoj. Strezni me njegov stavek: "Gospa, jaz ne recem, da vi nimate prav, ampak tako trenutno to je." Kot bi me udarila strela! Opravicim se mu in recem, da bom prisla cez pol ure, ko naj bi ze bil prisoten tudi njegov sin.
Cez eno uro se vrnem in na delovnem mestu je bil res njegov sin, ki je v resnici zaposlen tam. Povem svoje zelje. S seboj sem imela kopijo potnega lista in vize ter svojo najnovejso fotografijo. To so dokumenti, ki si jih do zdaj potreboval, ce si kupoval novo kartico. Pridno predlozim vse stvari, on pa: "Se Mariin naslov." Kaksen Mariin naslov (seveda ve, da stanujem pri Marii, saj smo skorajda sosedje), ne znam ga napamet, daj kar izmisli si nekaj. "Tako pa ne bo slo," je njegov odgovor. "Kako ne, saj smo si doslej vedno izmisljevali naslove," odgovorim. "Zdaj pa to ni vec mogoce," se razgovori, " zdaj so operaterji zelo strogi in striktni, pojdi domov in mi prinesi naslov." K sreci se spomnim, da imam v nahrbtniku moj zvezcic, kamor si kdaj kaj zapisem in tam imam tudi Micin naslov. Napisem mu ga. Zdaj je clovek zadovoljen. Mislec, da sem opravila, recem, naj mi racun se napolni. On pa: "To bos lahko opravila sele po petih dneh. Toliko casa namrec operater potrebuje za  vse preverke in sele potem ti bodo prikljucili stevilko." Hkrati potegne iz predala list papirja, ki je dolg okoli 3 decimetre, rekoc, poglej, to je stari obrazec, potem pa mi pokaze novega, ta meri v dolzino okoli pol metra. Da pades dol, sploh ne vem, kaj vse morajo izpolnjevati! Vdana v usodo recem OK, pridem cez pet dni...

Druga stvar, ki me je "fascinirala", je vrednost plinskih jeklenk. Pa ne denarna, ampak to, da jo sploh lahko imas. Imeti moras tudi neskoncno potrpljenje, da lahko prazno zamenjsa za polno.
Vsi Goanci kuhajo na plin, zunaj pa na odprtem ognjiscu, ki ga seveda zakurijo sami. Elektrika je predraga za kuhanje, to si lahko privoscijo res samo zelo premozni ljudje. Vsaka druzina ima lahko maksimalno dve plinski jeklenki. Da pa jih sploh dobis, se moras postaviti v vrsto, pa papir o stalnem prebivaliscu moras imeti. Ce tvoja hisa ni legalna (takih bajt oziroma barak pa je precej), ne mores dobiti plinskih jeklenk! Ce imas hisno stevilko, potem lahko dobis tudi jeklenki. Pa seveda ne zastonj. Placati jih moras. Koliko, pa zal ne vem. No zdaj si na konju in lahko zacnes kuhati. Ko ti zmanjka plina, moras poklicati na plinarno in se postaviti v vrsto. Potem moras cakati okoli 10 dni, da si na vrsti. Vmes seveda pridno klices po telefonu, ce si ze na vrsti. Ko pride D day , ti v plinarni povedo, kdaj priblizno bo prisel tovornjak s polnimmi jeklenkami. na tvoj naslov.Tovornjak ne pride do Micine hise hise, ampak mora ona priti do glavne ulice, ki je priblizno 100 metrov oddaljena . Tam mora pridno cakati. Ko zagleda plinarnin tovornjak, se ji odprejo nebesa. Spet je resena skrbi za nekaj casa. Po novem so se tudi v plinarni modernizirali in plin lahko narocis prek sms-ja. To sva tudi storili, vendar je Livnell potem povpratni sms ponesreci izbrisala in spet je Mici morala plin narociti "na roko". In zdaj spet cakamo, kdaj bo prisel tovornjak. Okoli teh jeklenk je tudi veliko druzinskih in sosedskih sporov, saj si jih neprestano nekaj izposojajo in ne vem, kaj se vse, potem pa si jih ne vrnejo. Maria mi je tako pripovedovala eno druzinsko zgodbo, staro okoli 20 let, ker se ne ve, kdo je pravi lastnik neke jeklenke.

Hvala vsem, ki ste mi pisali, vesela sem bila vseh vasih pisemc. Vidim, da vam je moj motorcek vsec. Zdajle sem pa prisiljena napisati resnico. Tisti motorcek, na katerem sedim v sariju, ni moj, pac pa Micin. Zgodaj zjutraj zaradi vlage moj ni hotel vzgati in sem vzela Mariinega, da sem peljala otroke v cerkev. Moj je crn in ves  poslikan, saj je bil prejsnji lastnik 17-letni mladenic z viskom hormonov. In moj skuter ima tudi ime: na blatniku mu pise The Doctor. Samo ne vem cesa...

Nora hisa

Danes sem pa totalno prekurjena. Ze od petka imamo v hisi norisnico. Takrat je namrec prisla na obisk za nekaj dni Livnellina botra s svojo mularijo, 15-letno hcerko in 10-letnima dvojckoma. Biti boter tukaj pomeni precejsnjo cast in funkcija je vsega spostovanja vredna. Ne pa tako, kot pri nas, ko krscenec in boter skorajda pozabita, da sta enkrat nekaj opravila skupaj (velja zame, saj moj krscenec Matej nima nic od mene, svoje tete in botre).  To pa se ni vse, pogledat in pozdravit jo je namrec prisla vsa zlahta! Tako, da je bila hisa polna, vsi so se drli eden prek drugega, Maria pa je dobila kar tri velike kaplje svica, ker je morala vse to nafutrati. Zato sem se odpravila zvecer na en nocni sprehod po plazi. Ko sem se vrnila, sem sla kar v sobo, mulci pa, kot sem slisala, so se umirili sele okoli polnoci. Vmes pa je Maria nekajkrat zivalsko zarjula: mir, Alenka ze spi. Ce bi res spala, bi se ob njenem kricanju zagotovo zbudila.
Ze v petek dopoldne pa sem bila nekaksni nabavni. V nedeljo, se pravi danes, nasa fara praznuje. Ne znajo mi razloziti kaj, govorijo samo, da je to praznik nase cerkve. Predvidevam, da goduje kaksen svetnik, po katerem se nasa cerkev imenuje. Vem pa ne, jaz jo poznam samo pod imenom Holly Trinity Church. Hkrati pa je danes tudi Mariin rojstni dan. Za katerega pa noce slisati, saj pravi, da ga ne praznuje (je pa ful uzaljena, ce ji kdo ne vosci), tako da clovek v resnici ne ve, kako bi se obnasal. Kje smo ostali? Aha, pri prazniku. Takrat se namrec je z veliko zlico. Mario sem vprasala, ce potrebuje kaksno pomoc in je bila takoj za. Z listom iz ta velikega zvezka me je poslala v supermarket. Zdaj, ko sem mobilna, me lahko poslje tudi kam dalj. Seveda sem sla v trgovino, z veseljem. Kupovala pa  nisem za familijo ampak za menzo!
Nasa Mici je bila te dni kar precej nervozna. Tako me spominja name, jaz se obnasam prav tako, kadar pricakujem goste v hisi. Bila mi je odlicno ogledalo. Ceprav, za razliko od mene, ona v resnici naredi bolj malo. Midve z Livnell sva v soboto ocistili in pripravili vso zelenjavo, Connie, botra, je na veliko kuhala, v "dislocirani" enoti, pri njeni sestri Veroniki pa je bila se ena kuhinja, kjer se je kuhalo za nedeljsko festo. Mariina naloga je bila, da ukazuje, kaj naj kdo naredi. In seveda, da je financirala vse skupaj. Aja, pa po telefonu je treba nakladati ure in ure. Ljuba dusa, kako jo imam rada! In v nedeljo sem  morala k masi. Ker je velik praznik. OK, tudi to sprejmem. Pa lepo sem se morala obleci, da nasi Mici slucajno ne bi delala sramote. Ker v svoji garderobi nimam nic primernega, razen belega sarija , ki ga bom nosila za bozic in sem ga dobila lani v asramu v zahvalo za nastop s pevskim zborom, mi je Maria posodila enega svojih. Ima jih namrec pol milijona in en milijon curidadov. Na to da res veliko. Preden sem sla spat, sem dobila navodilo, da moram biti ob sedmih zjutraj spodaj, da me bosta "oblekli". Zame je namrec preklomplicirano, sarija si ne znam nastimati. Za to potrebujes kar nekaj vaje. Ker nisem imela primerne obutve, me je poslala tudi na plac, da sem si kupila ene svetlece slape. Seveda mi pol pete gleda ven, ker nimajo moje stevilke. Stevilka cevljev 39 je tukaj za zensko skorajda nespodobna in se je preprosto - ne dobi. Verjetno bi morala v kaksno "specializirano" trgovino.
Nedelja. Ze ob pol sestih zjutraj sem bila budna, ker sem se bala, da bom zaspala. Nekaj pred sedmo sem bila v spodnjih prostorih pri Marii. Tam je ze vse vrvelo. Maria, otroka, obiski, pa se necak in necakinja. Vse se je lispalo, s parfumom se polivajo, ne spricajo. In to vsi po vrsti, od desetletnih mulckov naprej. Mene je Connie zavila v sari, ratalo ji je v prvem susu. Imela pa sem seveda polno gledalcev okoli sebe, posebej dvojcka sta bila navdusena nad menoj. Eden od njiju precej jeclja in sem  komaj zadrzevala smeh, ko je simpaticno izjavil: yyyyyou aaaaaare loooooook sosososo nnnnnice! Ampak je to eden lepsih komplimentov, ki sem jih bila kdaj delezna. Bila sem oblecena, bolje receno zavita,  Maria me je previdno vprasala, a za okoli vratu pa nimas nic, ker ve, da nisem velika ljubiteljica (pravzaprav nikakrsna) nakita, zlasti ovratnega. Uhane si bos pa nadela, a ne, je se hotela vedeti. Seveda, uhane pa ja, pa tudi nasminkala se bom. Ok, je bila zadovoljna. U ranu zoru sem pricela opravljati svojo danasnjo funkcijo. Bila sem namrec taksistka. Sari gor ali dol, najprej sem morala v cerkev peljati Jezusliya in enega od dvojckov. Vklopite domisljijo in si me predstavljajte v sariju, s svetlecimi slapami, na skuterju in dva mulcka za ritjo. Prizor za bogove. Pred cerkvijo pa guzva, ki jo sploh ne znam opisati. Mi, Evropejci, sploh ne vemo, kaj je to gneca. Tu ljudje skorajda hodijo ali pa vozijo drug po drugem. Morala sem biti skrajno pazljiva, da se ne zvrnem ali koga ne povozim s tako dragocenim tovorom za ritjo. Ko sem mulca odlozila, sem se morala obrniti in hajd nazaj po naslednji ziv tovor. Ker je trajalo kar precej casa, da smo vse zvozili v cerkev, je seveda zmanjkalo prostora v klopeh in stali smo celo maso. Kar pa niti ni bilo naporno, saj sem imela veliko dela s tem, da sem opazovala ljudi, kako so vsi diseci, praznje obleceni, mamice z dojencki v rokah, tudi ocki, cerkev pa tako nabito polna, da so nekatere zenske kar skupaj lezle. Po eni uri je zacelo primanjkovati ze zraka in mlada mamica, z otrockom, mislim, da je bila tudi noseca, je kar zlezla skupaj. Pa nihce ni delal panike, nek moski je vstal, malo so jo popahljali z nekim papirjem, nekdo je zmocil robcek in ji otrl obraz in to je to. Njen dveletnik pa se je vmes malo sprehajal po cerkvi. Nikomur ni prislo na misel, da bi jo odpeljal ven, na zrak, pri masi je namrec treba ostati. Tudi za ceno zivljenja!  Mislim, se jaz sem skoraj padla dol od zacudenja. Pridiga je bila pa tako dolga, da sem Mario enkrat vmes vprasala, ce bo duhovnik kmalu rekel amen. Je se kar zoprno, ce nic ne razumes. Jaz stekam samo okoli 20 besed v konkaniju in nic drugega. To pa je seveda premalo za razumevanje pridige. Namesto odgovora me je sunila pod rebra, ces bodi tiho. Tudi prav. Ker pa se vse enkrat konca, se je koncala tudi masa. Z Mario sva zvozili ljudi domov, jaz pa sem komaj cakala, da snamem sari, ki se mi je vlekel po tleh in sem nanj tudi stopala. Menda tako mora biti.
Nasa Mici se je ze zjutraj prepricala, ce nimam danes namena iti na plazo. Ker me pac potrebuje pri hisi.  Celo dopoldne sem prezivela na voznjah od nase hise do old house, vmes pa sem  se trikrat skocila k njeni sestri, da sem ji peljala vse sestavine, ki jih je potrebovala za pripravo biryanija, jed iz riza in zelenjave z milijonom zacimb.
Vmes mi je Maria potozila, kako je nervozna. Pa sem jo zavrnila rekoc, da vse tece, da ima mali bataljon pomocnikov in da naj uziva v dnevu. Je bila takoj boljse volje. Ne pretiravam, ce recem, da sem naredila vsaj dvajset vozenj. V staro hiso je bilo treba namrec prepeljati cisto vse od bucike do slona, kot se rece. Ne samo hrane, pac pa tudi vso posodo, kroznike, zlice, celo brisaco, ce bi si kdo zelel  obrisati roke. Ker jo pac tasca ne bo dala. Mariina tasca je se kar pasja baba. Dobesedno. Najbolj na svetu ljubi, ne svojih vnukov, ampak svojega psa Boxerja. Cisto ga je "poclovecila". No, ampak to je ze druga zgodba.
Vmes sva z Livnell skrivoma zdrveli se na bliznji semenj pri cerkvi, kjer sem Marii za darilo kupila sest plasticnih skatel, ki jih obozuje.
Okoli druge ure je bila hrana pripravljena in pozrtija se je lahko zacela. Vse sem pofotkala, ampak ne vem, kako naj vam pokazem te slike. Ful bi vam rada pokazala tudi sebe v sariju na motorju. Vam bom pa poslala to sliko prek maila, to pa znam. Samo ne se danes. Malo potrpljenja prosim, jaz sem na dopustu! Preden smo zaceli jesti, smo Marii zapeli happy birthday, konkani razlicico. Se je skoraj zjokala, ker tega ni vajena. Ko pa sem ven potegnila se vso plastiko, je bil sok popoln. Ona res ni navajena, da ji kdo daje kaksno pozornost. Livnell me je vseskozi prepricevala, da mami ne mara, da ji kaj zapojemo. Vraga ne mara, se kako ima rada, samo nihce ji tega do zdaj v zivljenju ni dal. Kasneje sta prisli k meni obe, Maria in sestra Veronika, ki me je vprasala, ce ji Maria lahko da eno plasticno skatlo, ona pa ji je rekla" a ne, da se tega ne sme dajati okoli, ker je to darilo?" Imas prav Maria, ta plastika je zate. Se pa vedno spomnim, kako bi Maria uzivala, ce bi videla Tanjino zbirko tuperwareja!
Zelo sem pazila, koliko jem, da se mi ne bi ponovila boleca izkusnja od zadnje skupne vecerje. Vesela sem, da se nisem nazirala, pocutim se fino.
Ker je ostalo ogromno hrane, grem v old house tudi na vecerjo.
Kot vidite, sem bila te dni zelo zabezecana. Zdaj pa imam pocasi zadosti. Aja, vmes sem prebrala noro dobro knjigo Sibirska vzgoja. Naslov sem napisala zato, da si boste knjigoljubci lahko knjigo sposodili v knjiznici. Samo Rugelj je v oceni zapisal, da je ta knjiga mesanica med Tekom za zmajem in Gomoro. Res je in zelo se me je dotaknila.
Moj prijatelj Vili me vseskozi kuri, zakaj ne grem v drzavo Tamil Nadu, da bi v zivo poslusala mojstra Moojija. Kako naj grem, dragi Vilci, ce pa ga ni v Indiji. Trenutno je na Portugalskem, v Indijo ga do februarja ne bo. Takrat pa pridejo k meni moji dragi prijatelji iz Slovenije... Ce pa mi poves, kako naj vse skupaj organiziram, te bom poslusala. Te ze slisim, kako reces: Lencka, odloci se, kaj je pomembnejse v zivljenju, razsvetljen mojster ali prijatelji, ki jih bos lahko videla v Sloveniji. Joj, joj, tezka odlocitev.

Hvala vsem, ki mi pisete, sem tok vesela vsake poste!

Siva in drugi modeli

Siva ni siva barva, ampak ime cloveka, pa tudi hindujskega boga. Tukaj samo nimam sicnikov in sumnikov. Danes je bil Siva pri Camilsonu, vabil je goste, naj pridejo k njemu na kuharski tecaj indijske hrane. Ko je prisel do mene, me je najprej vprasal od kod sem. Kot vsi tukaj. Zdolgocaseno sem mu odgovorila, da iz Slovenije, on pa: "O, Slovenska Bistrica, Murska Sobota, Pekre, Limbus, Kranjska Gora." Skoraj me je vrglo na rit! Ko sem ga vprasala, kako vse to ve, je nadaljeval: " Kranj, Kokra, Kokrica, Radio Kranj, Trzaska v Ljubljani, Nova Gorica." Zdaj sem bila ze nestrpna, sprasujem ga, od kod vse to ve. Ali je bil ze v Sloveniji. On pa kar nadaljuje: " Pridi v Ljubljano, vidi v Preseren, Ljubljana je lustno mesto, kot nic, lustno mesto." Verjetno je to nek verz, on pa si ga je zapomnil po svoje. Povedal mi je, da je imel goste iz Slovenije, ki so ga vse to naucili. Potem pa sem se spomnila tudi jaz, da sem za tega Sivo ze slisala. Ima strasanski posluh za jezike in nekaj stavkov spregovori skoraj v vseh evropskih jezikih. Dobra fora, saj vsi padamo na te domoljubne finte, on pa je odlicen trznik. Poleg kuharskih tecajev daje v najem kolesa in motorje, potem pa se skloni in potiho pove, da tudi masira, da pride na dom. Hkrati pa polozi tudi prst na usta, ces, tega se ne sme govoriti na glas. No, da vas ne bodo takoj obsle pregresne misli, ponuja obicajno ajurvedsko masazo za 600 rupij (malo manj kot 10 evrov), ampak masira pa 1 uro in 20 minut, ne samo eno uro. Po moje potiho govori o masazi zato, da ga ne bi nas Damodar, plazni ajurvedski maser, na gobec. Nas Damodar je namrec najbolj jezljiv tip, ki jih poznam .. Revez je gluh in nem, za vsako stvar, ki mu ni po volji, pa cisto popizdi. Zacne spuscati neke glasove, udarjati s pestjo v dlan (nekoga bo nalomil!) in nervozno hoditi. Non stop preverja tudi sosednjega plaznega maserja, ce mi ni slucajno "ukradel" kaksno stranko. Meni sta vsec oba, Damodar in sosednji plazni maser, oba imata poseben in fajn nacin masiranja. Pa bom cisto po pravici povedala, da se ne upam iti k sosedu, da me slucajno nas Damodar ne zaloti. Ne bi si rada nakopala  njegove nekajmesecne jeze. Hodi pa skozi ograjo spegati k sosedu, ce pa ni ziher, da vidi kaksnega gosta iz Camilsona, zacne tudi skakati v luft, da bi bolje videl. Ker pa je majhen, ne vidi cez ograjo, ki loci obe gostilni, zato vcasih prosi kaksnega vecjega gosta, naj precekira, koga masira sosed. Nasa Ljuba je ze obcutila, kako je, ce je Damodar jezen. Vsak dan znova ji je pokazal, da je bila pri sosedu na masazi in da to ni dobro. Clovek ima kar slabo vest.... Zato je verjetno Siva sepetal o masazi.
Novica je tudi, da ima Damodar novo vespo! Cel Camilson jo je obcudoval, on pa je zrasel za pol metra. Saj je lahko, zanjo je placal 75.000 rupij, okoli 1.100 evrov, kar je tukaj pravo bogastvo. Ocitno mu masaze dobro nesej. Sicer pa so vsi ti ljudje res najboljsi trzniki. Zdaj ze vem, da vsem prodajajo svojo zivljenjsko zgodbo, ki je vedno dramaticna in marsikateri turist z veseljem donira 100 ali 200 evrov. Tudi jaz sem to pocela, zdaj pa ne vec. Vecini teh plaznih delavcev ni nic hudega.

V torek bo v Jani objavljen moj prvi clanek iz Indije. Res sem vesela, da je Berzelakova moja urednica, ona steka stvari in ve, da v zivljenju ni pomemben samo denar. Je pa zenska verjetno ta svoja spoznanja placala z bolecino. Kot mi vsi. Hvala Bogu, da jo imamo, Melito namrec. Velikjo dobrega naredi za ljudi s tem, ko objavi tovrstne clanke. Seveda ne mislim samo svojih.

Pri Camilsonu se pocasi zbiramo tisti, ki prihajamo za vec casa. Tu sta ze Peter in Erika, nemski zakonski par, miren, tih in prijazen. Tu sta "posvojiloa" psicko, ki sta ji dala ime Suna. Prav ganljivo je gledati, kako ju je Suna po pol leta vesela. To je kuza z najlepsimi ocmi, kar sem jih jaz videla v svojem zivljenju. Sicer ne vem, ce je cisto fajn, da imata posvojenega plaznega psa, letos je namrec pri nas kar nekaj psov, kar ni bila prej navada. Vcasih znajo biti moteci. No, do zdaj se niso in upam, da tudi ne bodo.

Danes sem cekirala, ce je razsvetljeni mojster Mooji  morda v Indiji. Rada bi namrec sla na njegove satsange, ki so ponavadi v Tiruvannmalaiu, mestu v drzavi Tamil Nadu, kjer je tudi asram Sri Ramana Maharsija, razsvetljenega mojstra, ki je 50 let kontempliral. Tja me tudi vlece. Ampak za asram se je treba prijaviti tri mjesece pred obiskom. To pa je ze skoraj konec moje Indije. V Tamil Naduju je tudi Auroville, ki bi si ga rada ogledala, pa Pondicherry, poleg Rishikesa, prestolnica joge.  Ampak, kot sem prebrala na internetu, mojstra Moojija ne bo v Indiji do konca januarja. Prijavila sem se na njegovo mailing listo, da me bodo obvescali, kje se "giblje", potem pa se bom odlocila. Toliko o tem, dragi Vili. Morda pa nam je namenjeno, da bomo njegove satsange obiskali skupaj.

Joj, pa se o Behigi moram kaj napisati. Behiga je prisla sem spet pred dnevi. "Poznam" jo ze tri leta, zadnji dve leti z njo tudi komuniciram. To je ena egipcanska gospa, ki zivi v Parizu. Je pa cista kopija Bette Davis v njenih starih letih. Behiga je stara, po moje, okoli 75 let. Na obrazu ima permanentni, zelo poudarjen, make up. Ima pa karizmo, da pades dol. Lansko leto mi je pripovedovala o svojih ljubimcih, kako so jo nosili po rokah. Zadnji, s katerim je bila dolgo pa ji je umrl in od takrat je sama. Zapustil ji je tudi nekaj denarja, tako, da lahko pride cez zimo v Indijo. Obnasa pa se kot prava diva. Na plazo pride z velikimi ocali in sirokih klobukom, stil moti samo, da ne kadi cigaret s spicem, ampak cisto obicajne cigarete.  Njen prihod v Indijo je vedno zelo dramaticen - vse osebje jo pricaka, ona pa jim deli manjsa darilca. Res je kot filmska diva. Letos sem imela z njo ze "ordinacijo", saj mi je med jokom povedala, da sta se s prijateljico, ki je morda deset let mlajsa od nje, vcasih je morala biti prava poziralka moskih (ves, Alenka, Indijci so zanic ljubimci, tk, tk, pa je konec, cisto po zajcje. Take so njene izkusnje, ha, ha!) ze skregali. Ker hoce ena na to plazo, druga pa na drugo. Behiga mi je med jokom povedala, da je to zanjo prevec, saj njena prijateljica vendar ve, da je imela pred kratkim zivcni zlom in je bila 20 dni v bolnici, zdaj pa tako dela z njo. Poslusala sem jo, jo pobozala in bila empaticna do nje. Ko se je izjokala, je bila boljse.

Sem pa danes izvedela, da se je Behiga izselila od Camilsona. Stari skopuh, lastnik, ji ni hotel dati popusta na sobo, klojub temu, da ima namen ostati tri mesece. Zato je protestno odsla. Upam pa, da bo na naso plazo se prisla. Lastnik, stari Camilson je res en pohlepen star dedec. Povedala sem ze, da je dvignil cene za okoli 20 do 30 odstotkov. Meni se to kar pozna in premisljujem, da bi poskusila plazirati se kje drugje. Saj ni edini. Pri Anthysu, malo naprej imajo cudovito hrano, precej cenejso. No, bom videla, zaenkrat se kar vztrajam. Sem premisljevala, zakaj. Le zakaj - zato, ker se pocutim tukaj varno, vse mi je znano, nov prostor pa prinese nove ljudi, nove odnose in bogvedi, kaj se lahko zgodi. Hvala, moj um, res si moj sovraznik. Zdaj pa glavno vpradanje: kdo izbira (odloca Bog, jaz samo izbiram, to mi je tako vsec in zelo logicno)? Drugace pa je zdaj moja vsakodnevna mantra: zal mi je, oprosti mi, hvala ti, ljubim te. Ponavljam jo takrat, ko me obidejo slabe misli. Mogoce pa se zato tako radostno pocutim. Zdaj grem pa kupit vecerjo: pri Fridoli, najbolj umazani vaski gostilni imaj cudovitega piscanca, pecenega v tandooriju (nekaksna razlicica nasega zara, samo, da je pec  zidana v globino in piscanec pecen brez mascobe, na nek nacin prilepljen na steno). Zraven pa cheese nan, nekaj takega kot debel capati s koscki sira. Njami.... Pa ne bom prevec, da me ne bo spet bolela jeba pod rebri.
 Mejte se fajn do naslednjic. In se nekaj, tudi jaz se razveselim, ko mi kaj napisete. Vili moj dragi, saj so vici fajn, ampak jaz hlepim po tvoji besedi..... Objem vsem.

Slepa kura najde - denar!

Jo mahnem takole po enournem popoldanskem dremezu na svoj vsakodnevni sprehod po plazi. No, vceraj sem spricala, ker sem se pocutila zelo slabo. Dan poprej je imela Maria obletnico poroke in to je edini osebni praznik, ki ga  praznuje. Naredila je bozansko vecerjo, jaz pa sem spekla torto, ki so jo ze vsi nestrpno pricakovali. Zvecer smo posedli k mizi ali pa po stengah, saj ni vazno, kje sedis,  in pozrtija se je pricela. Maria skuha vedno neizmerne kolicine hrane, kadar se kaj praznuje. Ampak potem je te hrane delezna cela ulica. Zdi se mi tudi pomembno, da ji povem, da je torta darilo in da lahko razpolaga z njo, kakor hoce. Ce tega ne recem, me hodi za vsak koscek sprasevati, ce ga lahko da naprej. Pa se razrezati jo moram, ker tega Maria preprosto ne zna. Nje se zdi velika umetnost, da narezem koscke. Si moras misliti!? Najbolj simpl stvar je zanjo umetnija. Morda sem pa zato tako rada tukaj, ker obozuje vse, kar naredim. Vse se ji zdi nekaj posebnega. Kaj bi sele bilo, ce bi v hiso dobila kaksno pravo gospodinjo, naso Dani-ko, na primer? Bolje, da ne, potem bi moja slava cisto zbledela.
 Pojedla, kaj pojedla, pozrla sem dva polna kroznika in se malo riza, ki sem ga obilno polila s piscancjim xacutijem. Riz je skuhan s cimetom, notri je se nekaj drugih zacimb, pa obilo masla. Piscancji xacuti pa so koscki piscanca v pikantni omaki, notri je tudi veliko kokosa. To je tako dobro, da polizes se prste na nogah, ne samo rokah! Nasi so to pridno zalivali s coca-colo, jaz pa z vodo. Nazrla sem se tako, da sem se komaj premikala. Odvlekla sem se spat, se prej pa sem si dala konjsko dozo inzulina. Seveda je moj telescek protestiral proti nasilju s hrano in proti jutru odgovoril z bolecino. Ful me je bolelo na desni strani pod rebrom, predvidevam, da se je oglasala slinavka, ali pa zolc. Bolecina cel dan ni popustila in seveda sem takoj uvedla dietno prehrano. Tako, da sem bila vceraj v opazovanju svoje bolecine. Nic ni bilo fajn, je pa minilo.
Torej, ker se danes pocutim dobro, sem jo mahnila na sprehod, kot sem omenila ze v zacetku danasnjega pisanja. Nastimam si muziko in jo sibnem po obali. Sonce je okoli pol pete popoldne blago in me ljubece boza. Hodim bosa, zelo sem pozorna na svoje obcutke, malo vadim vipasana hojo, opazujem svoje telo oz. njegove obcutke, vcasih pa me zanese muzika in prav naglas zapojem. Se dobro, da je plaza relativno prazna. Ne morem vam povedati, kaksni obcutki srece in zadovoljstva so me danes preplavljali. Nic me ni bolelo, nobenih skrbi, cista radost nad zivljenjem. Ko sem jo mahnila ze rikverc, zagledam, kako veter nosi bankovce po plazi! No, samo dva, ampak ta dva visoke vrednbosti - po 1000 rupij. Ustavim se in ju poberem. V roki imam 2000 rupij (okoli 30 evrov - za ta denar lahko zivim cel teden, ce sem skromna in ne castim vsevprek). Kaj z njimi? Ozrem se okoli in zagledam parkiran otroski vozicek, ob njem pa zlozeno en kup obleke. Druzina z dvema otrokoma pa v vodi. Zazdelo se mi je, da edino od tod lahko prihaja denar. Malomarno vrzene hlace, iz zepa lahko pade, pa veter in vse to. Grem v vodo in vprasam druzino (bili so tujci), ce je to morda njihov denar. Razlozim jim, kako ga je veter prenasal okoli in povem, da sklepam, da je prisel z njihovega konca. Ata mi odgovori, da to ni njihov denar, ker nimajo nobenega za jurja. Prav, potem pa je Bog ocitno meni namenil ta denar. Dalec okoli nas namrec ni bilo nikogar drugega. Celo pot nazaj premisljujem, kaj naj s tem denarjem. Naj peljem Mici on familijo na vecerjo? To se mi ne zdi cisto dobra ideja, saj imamo vsi polne riti. Naj wsi kaj kupim? Pocutim se kar nekako, kako naj recem, beseda "kriva" ni cisto prava. Na koncu sprehoda mi je v glavo sinila ideja, kaj bi bilo najboljse, da naredim s tem denarjem. Kot sem ze povedala, je Alfred, Mariin svak, v bolnici. Emi, Mariina sestra je ena zelo fejst in delovna zenska. Zdaj je v veliki financni stiski, ker bo morala placati bolnico in vsa zdravila za Alfeda. Njej bom dala ta denar. Prisel ji bo prav, mene pa ne bo zulil vec. To!!!!! Ko sem to stuhtala, sem bila se bolj zidane volje.

Koncno sem lastnica skuterja, prepisan se vedno ni, ker je po vikendu prisel divali, hindujski praznik. Spet so me hoteli prestaviti, pa je moja Mici vzela stvari v svoje roke. "Zelite prodati tale skuter ali ne? Ce ja, ga pripeljita v pol ure do moje hise, Alenka vam bo placala polovico kupnine, ostalo polovico pa boste dobili, ko bomo naredili prepis. Ce motorja ne pripeljete, bomo smatrali, da ga ne zelite prodati!" Takoj je ucinkovalo in ze cel pol ure sem imela motor. Se nic ne cudim Marii, da je sama uspesno "sezidala" bajto. Z delavci je morala biti kar gajstna. Predstavljajte si obicajne  majstrske nategune, pa se Indijce povrhu.

Skuter je bil sicer cisto brez kaplje bencina, ven so ga tako rekoc posrkali, tako da je morala Maria se v Margao, da mi je pripeljala eno flaso bencina. Zato pa je bil danes veter v mojih laseh. Dobesedno. Sploh ne morem povedati, kako je to dobro, gres lahko kamorkoli in kadarkoli. Takoj po plazi sem odbrzela na pokopalisce, da sem pozdravila nasega paia, Mariinega oceta, duso drago. Mici sem fehtala ze cel teden naj greva na pokopalisce, pa je vedno imela kup izgovorov. Jasno, saj vem, da se boji duhov in gre na pokopalisce le, kadar je tam masa in mali milijon ljudi.

V naslednjem blogu bom opisala nekaj modelov, ki so trenutno pri Camilsonu. Ful so zanimivi, o vsakem imam neko zgodbo, ki sem si jo sama izmislila. Z nekaterimi pa se pogovarjam in zgodbe niso izmisljene.

A Pahor pa je peljal scat Tuerka? No, saj je vseeno, nihce (po moje) od vseh treh kandidatov ni vreden pol lavorja hladne vode (lavor lahko zamenjate za kaksno bolj ustrezno besedo), jaz se je ne upam napisati, ker mi pisete, da nekateri prebirate moje bloge svojim otrokom za lahko noc. No, dalec smo dofurali....pisem pravljice za lahko noc.  Bi rajsi videla, da ne bi bilo tako, boljse bi bilo, ce bi pari moje bloge  brali pred  khm... saj veste cim. Tako pa se vedno stanujem na Celibatski ulici. Pa da vas ne slisim, kako bruhnete v smeh. To ni smesno, to je kruta realnost. Ki pa jo ocitno sama nocem spremeniti.  Ostanite zdravi, radostni in sexsy.

Kralji nase ulice

Nesporni kralji nase ulice so Brownie, Blackie in Gingi (izgovori se Dzindzi), Mariini psi. Vsi trije so streets dogs, ki jih je posvojila . Zadnjega Gingija sta Maria in njen moz prinesla domov letos februarja iz Margaa, kjer je mladicek sameval sredi ceste in cakal, da kaksen neroden motorist ali avto konca njegovo zivljenje. Skratka, on je zdaj glavni pri hisi, ker sta ostala dva ze malce stara. To je en razvajen in inteligenten pes. Cela familija dela z njim, kot da bi bil dojencek. Skratka, on je sef familije, kaj familije, cele ulice! Pod komando ima tudi sosedova psa Rambota (ki je punca!) in Popilo, ki je za moje pojme najlepsi pes, kar sem jih videla v Indiji.  Ampak je tudi najbolj bojazljiv. Saj drugace tudi ne more biti, revez ves cas raste v senci Mariinih psov, ki ga ustrahujeta ze celo zivljenje. Marii sem danes rekla, da bom pisala o njenih psih. Pa napisi, kako je Gingi inteligenten, je rekla. Ta mladenic ima grdo navado, da vedno, kadar se Maria odpravi od doma, tece za njo, pa ceprav je na motorju. Sposoben je teci tudi do Margaa, ce je treba. Ko sva se prvic z Mario odpravili skupaj z motorjem od doma, je seveda mulc hotel ponoviti vajo. Maria je skoraj padla z motorja, ko je preverjala, ce je mali za njo. In je seveda bil. Sledil nama je do centra Benaulima in ni trzal na Mariine krike, naj gre domov. Pa sem imela zadosti. Marii sem 'ukazala', naj ustavi motor, sestopila in zarjula nad malega, naj gre takoj domov. Kar po slovensko. Gingi pa rep med noge in domov....Ko sem se naslednjic sama odpravljala od doma z motorjem, je vajo ponovil. Ponovila pa sem jo tudi jaz. Pokazala sem mu, kdo je sef. Zdaj imam mir in ne tece vec za mano. Je pa res, da ko se odpravim pes od doma, imam za ritjo vse tri. Takrat sem ob vso avtoriteto in tako gredo vedno vsi trije nasi 'kralji' z menoj, kadar grem napolnit telefonski racun. To pa je tudi edina stvar, ki jo opravim pes. Kar pa ne pomeni, da se ne gibam! Vsak dan grem namrec na sprehod po plazi, med 8 in 10 kilometrov naredim vsak dan.

Nasi domaci psi so tako rekoc pravi vegetarijanci. Sevede po sili razmer. Vceraj so, na primer, jedli mleko (zato, ker je bilo ze pokvarjeno, se pravi skisano) z rizem. Kadar imajo sreco in naredim za vecerjo tunino solato, dobijo riz z oljem iz konzerve. To je za njih ze carski futer. Jedo tudi ostanke vseh vrst karija z rizem, ceprav je vcasih pekoce kot sto hudicev. Ampak oni so  vajeni vsega hudega in pozrejo vse. Nekajkrat na leto pa se jih Maria (ali kaksen gost) usmili in takrat jim privosci meso.  Takrat v hisi vlada obsedno stanje, ker se vsi bojimo, kako bo Maria izpeljala to hranjenje. Ze ko se meso kuha v zunanji kuhinji, se hoce psom zmesati. Ne mores verjeti, kaksni divjaki postanejo! Sploh ne morejo pocakati, da bi se meso shladilo in bi ga Maria zmesala z rizem. Marii skacejo kar na hrbet in zahtevajo meso. Ona pa ga potem mece kar po dvoriscu, se vrelega, psi pa ga popadejo kot zveri. Ko sem prvic videla ta prizor, sem samo obstala kot prikovana in gledala! Ni sans da bi jim lahko lepo pripravila obrok!

Dobra stran nasih  psov pa je, da se clovek v Mariini hisi pocuti cisto varnega. Ne potrebujemo nobenega sefa, tudi zklepati se nam ni treba. Ga ni, ki bi prisel v hiso brez njihovega dovoljenja! In nasa Mici je tako ponosna n a njih! In prav zgledno skrbi za njih, saj Indijci nimajo kaksnega posebnega odnosa do psov. Nicole, Irenina hcerka, ki je porocena z Indijcem tukaj v Benaulimu, ima psicko Luno, za katero skrbi tako, kot smo vajeni Evropejci. Tudi zivi v hisi, skupaj z njimi. In to je vsem vascanom jako cudno. Ko je sla predlani rodit v rodno Svico, kjer je ostala pol leta, je seveda vzela Luno s seboj. In cela vas je govorila o tem, ces, psica je sla v Evropo, pa se letalsko karto za njo so morali kupiti. Vec kot cudno!

Medtem, ko pisem blog, sem morala skociti v trgovino po sok, ker mi je padel cuker, zjutraj sem si dozirala prevec insulina.Res tale Benaulim name deluje prav zdravilno. Verjetno sem ze omenila, da se mi je sladkor cisto stabiliziral, ceprav sem sem prisla cisto razstelana. Sem hvalezna Bogu. In hvalezna sem se za marsikaj. Tega se spomnim prav vsak dan, veckrat. Pravzaprav zivim sanje. Pod palmami, zraven mnorja in na soncu. Pa se pri dusi mi je toplo. Vas maram!

Indijske zadeve

Sploh ne vem, ce se mi ljubi pisati o vseh indijskih jebah, ki se pojavijo takoj, ko je treba nekaj urediti. Pisala sem ze, da kupujem rabljen skuter. Imela sem sreco, da sem takoj dobila "pravega". Pomagal mi je Raymond, plazni menedzer nase gostilne Camilson, ki je seveda za to, da je posredoval, pricakoval kaksno nagrado. Slisala sem ga, kako je razlagal prodajalki rut, da ga zanima, ce bo od mene dobil vsaj preprosti "hvala Raymond". Seveda sem se mu imela namen zahvaliti. Od mene je dobil igrico Rummicab, ki jo zelo rad igra. Bil je vesel. Denarja mu pa nisem dala, saj mi gre res na zivce, ker tukaj vsi pricakujejo denar, ce le imas za odtenek svetlejso kozo kot oni. Sploh ne stekajo, da sem penzionistka in da sem v Indijo prisla pravzaprav sparat.
Torej, skuter je izbran. Ker pa ga nocem kupiti na slepo, se je treba domeniti, kdaj gremo k mehaniku. Jason, 17-letni lastnik "mojega" lepotca, ima zastopnika v obliki strica, ki komunicira z menoj. Moja zastopnica pa je Maria, pravzaprav je varovalka, da me ne bodo p-rav veliko nategovali. Malo ja, veliko pa ne. Popoldne se s stricem domenimo, da se vidimo naslednje jutro pri mehaniku.
Jason je drzal besedo in naslednje jutro je res tam. Midve z Mario pa tudi. Jason je s seboj pripeljal se tri mladce, ki so se vrteli okoli skuterja in nekaj komentirali v konkaniju, cesar pa nisem razumela. Lastnika avtomehanicne delavnice se ni bilo, ker smo bili zgodnji (ob 9. uri!), tam je bil samo zaposleni mladenic, ki je rekel, da moramo pocakati kaksnih 10 min, da pride sef. Ker vem, kaj pomeni indijskih 10 minut, sem mu predlagala, da naj skuter pregleda kar on. Mu bom placala. Oci so se mu kar zasvetile in pod prisego, da tega ne bom povedala njegovemu sefu, je opravil skrbni pregled. Potrdil je, da je skuter popolnoma OK. Z Jasonom sva si segla v roke, ze prejsnji dan sva se dogovorila za ceno, ce bo skuter OK, da jo je potrdil tudi stric. Kaj pa zdaj? Ja, zdaj pa so na vrsti papirji. To pa se seveda ne da urediti cez noc. Ker jaz kot tujka ne morem biti lastnica, bo seveda motor "kupila" Maria. Vsi moramo zato v Margao, liznje mesto, poiskati moramo agencijo, ki se ukvarja s prepisi, ker bi na obcini trajalo mesec ali vec, da bi naredili prepis. Te agencije pa so posredniki, ki  podkupijo usluzbence, da daj tvojo vlogo na vrhu kupa. Tako, ce imas sreco, to lahko uredis v dnevu ali dveh. Ok, globoko zajamem sapo in rece: torej gremo jutri v Margao? Jason pritrdi in razidemo se.
Ko zvecer poklicemo njegovega strica, da se bi dogovorili za tocno uro, stric pove, da ima Jason nek izpit iz matematike in da jutri ne more. Potem pa prideta sobota in nedelja, ko obcina ne dela in ze smo pri naslednjem tednu. Sam bog ve, kdaj nam bo uspelo priti v Margao in to urediti. Maria mi pravi, da ne smem biti nepotrpezljiva, da moram pogledati tudi svetle plati. Po njenem je svetla plat to, da sem takoj prisla do zelo dobrega skuterja. In ima prav. Vceraj zvecer se nisem vec jezila. Rekla sem si, ko bo, pac bo. In me je zapustila vsa stiska, ki sem jo cutila do tedaj.
Tale Benaulim sploh cudezno vpliva name. Zdi se mi, da vse breme odpada z mene. Doma sem se zbujala ob strih zjutraj in nisem mogla vec zaspati. Tu pa spim kot polhek do osme zjutraj, pa vrednosti cukra imam takoj cisto normalne. In temu sledi seveda dobro pocutje. Res se pocutim radostna! Veliko premisljujem o tem, zakaj teh obcutkov ne znam in ne zmorem doma. Kaj je vzrok? Presrecna bom, ce se bom dokopala do kaksnega pametnega odgovora.
Drugace pa zdaj cas, ki ga ne morem preziveti na plazi zaradi znanih jeblov, izkoristim tudi za kaksno meditacijo, pa racunalnik raziskujem. Napisala sem ze tudi prvi clanek. Prvic sem ga dala sama na kljucek (hvala Dani-ka) in poslala v avtorizacijo. Prvic sem tudi poskusila sama sneti slike iz fotoaparata. Nekako sem jih spravila na racunalniik, ampak ne v mapo, kar tam nekje lezijo, ampak se bom ze se pozabavala s tem.
V moji indijski familiji imamo obsedeno stanje, ker je Alfred, Mariin svak, vceraj pristal v bolnisnici. Ce prav razumem, boleha verjetno za vnetjem slinavke. Nekaj casa se je pacal doma, ko pa je bilo prehudo, sop ga peljali k zdravniku, ki so ga obdrzali v bolnisnici. Zdaj sledi zbiranje denarja, ki ga morajo placati, da bodo opravljene preiskave in za zdravila. Zdravnik je predlagal bolnisnico, kjer imajo intenzivno nego, pa nimajo kesa in so odklonili, zato je pristal v drzavni bolnisnici. Tam pa je tako, da moras zatisniti nos, ko gres notri, ker baje tako smrdi. Tudi jaz bom sla z Mario tja na obisk, ze zato, da bodo videli, da se tujka zanima zanj. Bo imel takoj vec pozornosti. Ob tem postanem zavedna tega, kaj imamo doma. Lahko se tako pizdimo in pljuvamo, pa smo se dalec od tega, da bi se nam vse sesulo. V Indiji clovesko zivljenje res ni vredno piskavega oreha. Ce nimas denarja pac - crkni! Dobesedno. Alfred pa je moski v najlepsih letih, star je okoli 45 let. Hvalezna sem za vse te dogodke, ki me delajo bolj budno.
Zdaj grem pa na plazo, pravzaprav prvic, odkar sem prisla. Koza je toliko boljsa, da si to lahko privoscim, sploh pa imam samo se dve konjski tableti, da jih pouzijem in potem je konec zdravljenja.
Po kosilu bom malce zadremala, potem pa si bom dala slusalke v usesa in hajd za kaksno uro in pol po plazi. Laganim korakom! Srce se mi ze ob sami misli na prihajajoci sprehod razsiri v radosti. Yeeeeeeees, zivljenje je lepo! By do naslednjic.

"Doma"

Noc preziveta na vlaku ni bila nic posebnega, morda edino to, da dalec naokoli ni bilo nobene zenske. V kupeju sem bila skupaj z gospodom, ki je tako rekoc abstiniral pogovarjanje. Najprej sem mislila, da ne zna anglesko, izkazalo se je, da  zna, vendar ni zainteresiran za pogovor. Meni je bilo prav, saj so Indijci ponavadi zelo radovedni in bi se kar naprej pogovarjali, a vedno o enih in istih stvareh, da to pocasi postane kar malce dolgocasno. No, ni vedno tako, velikokrat pa. Torej si nataknem slusalke na usesa (najprej sem se zatipkala in napisala slisalke. Pa saj to je tudi kul beseda, a ne?) in gremo. Proti Goi. Vsake toliko mi je iz ust usel kaksen "yeah" ali pa sem s Sinatro poskusala, ne samo v mislih, zapeti My way. Takrat so se vedno proti meni obrnili pogledi, ocitno nisem zazgolela tako potihem, kot sem mislila... Vi pa veste, da je moje zgolenje precej basovsko in raskavo. Ni nujno tudi, da zadanem prave tone.
Po voznem redu bi morala prispeti v Margao ob 5.15 zjutraj. Moja Mici me je klicala seveda ze ob pol petih zjutraj. In se zadnjic me je vprasala, ce naj res ne pride na postajo. Kajti ona lahko vse to zrihta prec in takoj. Samo oblece se, poklice Santana (taksista) in ze bi lahko bila na stacionu. Komaj sem jo spravila se za eno uro v posteljo.
Ko sem koncno prisla "domov", je bilo srecanje ganljivo. Z Mario sva si padli v objem (sele po nekaj letih sem Mario naucila, da se pri nas radi objemamo, pred tem je stala meter od mene in mi molila rokjo, kot da ni njena!), jaz pa sem tudi vso pocmokala. Njena otroka Jesuslly (14 let) in Livnell (18 let) sta bila se v postelji, potiho sem stopila v njuni sobi in ju pobozala in poljubila. Oba sta se zbudila in me bila iskreno vesela. Tudi jaz njiju. Mislim, da me imata rada tudi zato, ker sem veckrat "tampon cona" med njima in njuno mamo, ki ju vzgaja precej strogo. Livnell, naprimer, se vedno ne sme imeti svojega mobilca. "Bo morala pocakati do svojega 21. leta," je Mariin odgovor. Naucila sem se, da se ne vtikam v njeno vzgojo, ki izhaja iz njihove kulture. Lahko sem samo tolerantna. Kar pa ni vedno najlazje, ce s kom zivis tako blizu skupaj.

Po uvodnem caju so bila na vrsti darila, ki sem jih prinesla. Tudi tu sem se naucila, da je dovolj kaksna cokolada ali malo boljse milo. Se kadarkoli sem prinesla kaj drugega, je to potem lezalo okrog bajte. Na primer ocala, ki jih Maria potrebuje za branje. Navadila se je funkcionirati tako, da ji vedno kdo prebere, kaj kje pise, pa zato sploh ne potrebuje ocal! Edino, cesar sta moji dekleti res veseli, so Always vlozki, ki so "tako mehki in fajn, pa nic ne zulijo". Vsak, ki pozna indijsko papirno industrijo bo verjel, da sta res lahko veseli teh vlozkov. Tudi robcke vedno prinesem s seboj, saj se mi je ze zgodilo, da sem se useknila v indijskega, papirnatega, vsebina iz mojega nosa pa je ostala v moji dlani. Fuuuuuj!!!!

V casu kosila sem hotela oditi na plazo, da se malo okopam in tam pojem. Maria se je ponudila da me do tja pelje s svojim skuterjem. Z veseljem sem pristala na to. Ko zajahava njen skuter (predstavljajte si majhno Mario, ki z nogami komaj seze do tal, ko sedi na motorcku in veliko mene zadaj, ki tudi vem, kdaj je treba dati noge na tla, ce Mici slucajno ne bi dosegla), se obrne proti meni in vprasa: kje greva? A po glavni ulici? Seveda Marija moja draga, kar po glavni. Da naju bodo vsi videli in bo vsem jasno, da se je tvoja bela prijateljica vrnila! Sedela je tam spredaj na svojem skutercku in se drzala cisto zravnano, ces, poglejte, spet je tukaj! Meni pa je bilo tudi prijetno, ko so me vsi pozdravljali: fruitman, pa lastnik prodajalne z alkoholnimi pijacami (kaksno pivo pride prav v vrocih vecerih), pa lastnik supermarketa, pa kaj jaz vem, kdo se vse. Samo mahala sem in kimala na vse strani. Podobno je bilo na plazi pri Camilsonu. Ekipa  ista, novost je samo to, da bo Joseph marca postal ata. To mi je povedal z velikim ponosom. Aja, pa cene so nove in to za 20 do 30 odstotkov visje. Kot vse tukaj. In to res ni fino. Ce bo slo tako naprej, se v Indiji ne bo dalo vec sparati.

Zvecer pa spet manjsa drama. Jebli na kozi me kar ne zapustijo. Sem mislila, da se bo to v Goi koncalo. Pa ne in ne. Naredili so se mi novi mehurcki in bule. Pa kaj hudica je to???? Ali antibiotiki in maze nic ne pomagajo? Vsa sem bila iz sebe zaradi mocnega srbeza, prav zanimivo se je bilo opazovati, ker sem v resnici skorajda znorela! Prav panicna sem bila zaradi novih in novih bolecih in hudo srbecih jeblov. Stanje je bilo ze kar kaoticno, ko se moja Mici odloci, da greva, kljub temu, da je ze bila ze tema, v Margao. To je bilo za Mario, ki verjame, da ponoci pridejo ven duhovi, hudo pogumno dejanje!  Vedela je za dobro dermatologinjo. Hvala Bogu za mojo Mario. Ta dermatologinja mi je razlozila, kaj mi pravzaprav je. V Putapartiju so me obzrle stenice in telo se kaksen teden ali se dlje reagira na njih in zato se mi delajo novi jebli. Rekla mi je, naj opustim antibiotike, ker nic ne pomagajo pri tovrstnih zadevah, predpisala mi je kortikosteriode (ki so konjska zdravila, medrol, Mis bo ze vedela kaj je to, saj jih ona dobi za astmo, ce se ne motim) in ustrezno mazo. Tako, da se bom zdaj tri dni svaljkala doma in zdravila. Nic ne de, saj moram tako ali tako napisati clanek.
Drugace pa se pocutim - "doma". Fino mi je, sonce sije, vlaga je tudi, vsega tega sem pa ze navajena.
Aja, novo je tudi to, da si kupujem rabljen skuter. Upam, da ga dobim,  Raymond, manager na plazni gostilni, mi bo danes pripeljal enega na ogled. Ta cas pa uporabljam Mariinega, saj imajo pri hisi novega, caka namrec na Livnell, da bo naredila izpit. Pa je dekle kaj malo zainteresirano za motorcek. Sploh ne vem, kaj to punco veseli. Kadar jo vprasam, mi vedno odgovori, da ne ve. To je posledica  okolja, v katerem zivi... Lepa je pa ko filmska glumica. Ampak se tega kar nekako ne zaveda...

Dragi moji, napisite mi kaksen mail, da ne bom jaz pisala romanov, vi pa samo brali. Rada bi kaj domacih novic. Mateja je pridna, velikokrat mi kaj napise ali poslje mail, tudi Bostjan-ka mi pise, Iztok-ka mi je poslal ze prvi kontingent casopisov (hvala, hvala, ti ne ves, koliko je to vredno!), Dani-ka pa je sploh ena redna in urejena zenska. Saj to vsi vemo, a ne? Pa moja Sivli se je tudi ze oglasila...
Rada vas imam vse, se posebej pa moje, koga pa najbolj, naj pa sama ugane (pred tem naj odlozi delo, ha, ha!).

Nasvidenje do naslednjic.

Nasvidenje Baba

Danes je moj zadnji dan v asramu Prasanti Nilayam. Letos je bil moj obisk kratek, ato pa toliko bolj intenziven! Pravkar sem se vrnila s prvega intervjuja, ki sem ga imela v Indiji. Moja sogovornica je bila Suzana, zenska, ki ze osem let zivi v Putapartiju in asramu. Danasnji intervju sva delali skorajda vse leto. Mislim, da sem ze omenila, da sva se pogovarjali ze lansko leto, da bom napisala clanek o tem, kako je pustila sluzbo in sla zivet v asram. Tik pred zdajci je lani odpovedala intervju. Meni je bilo kar prav, moram povedati po pravici, nekako je nisem zacutila. Letos pa so nama bile energije naklonjene. Ena drugi sva se pokazali v boljsi luci. Ja, tako je to, ce trescita skupaj dve mocni babi in ce nista v centru se zlahkla zacnejo kresati mocne energije. Potem pa pride ven vsa agresija.... Saj vsi poznamo to, a ne? Eni pa smo pravi mojstri v tem...
To je bil tudi prvi intervju po dolgem casu, ki sem ga delala brez moje srcne fotografinje Mateje. Vedno sem bila gospa, ki je imela "svoje" fotoreporterje. Bog me je tu obilno obdaril. Najprej Uros Hocevar in ostali Magovi in Delovi fotografi, zdaj pa Janina Mateja. Clanek brez dobre fotke je samo napol clanek. Zato, draga moja Rodila te majka, pogresam te.
Ta teden mi je prisla v roke fotokopija knjige Nulta granica. Govori o tem, kako je treba sprejeti odgovornost za svoje zivljenje, 100-odstotno, vkljucujoc tudi tisto, kar se dogaja drugim. Ker je vse znotraj nas, nic ni zunaj nas. In z neko staro havajsko metodo se lahko ocistimo tako, da pridemo do Izvora. S tem, ko delamo na sebi, se cistimo, avtomaticno pomagamo ne samo sebi, ampak tudi drugim. Knjiga govori o tem, da mi NE odlocamo, mi samo izbiramo. Ko pa smo ocisceni, lahko slisimo bozanski glas, ki nam sporoca, kaj narediti. Mi se odlocimo, ali bomo naredili, lahko pa tudi ne. Ko si baje enkrat ociscen (cistiti pa se je treba celo zivljenje, saj nas vsakodnevno "umaze" en kup negativnih misli), slisimo izvor, ki nam narekuje, kaj storiti.Torej pravi stvari prihajajo od tam in ne od uma! In ce ga slisimo in storimo to, potem si lahko predstavljate samo se razsvetljeno zivljenje! Ne vem, ce sem prav dobro razlozila, za tiste, ki so jim te stvari tuje bom spet veljala za malo premaknjeno, za tiste, pa ki vedo o cem govorim, pa je tole povabilo k branju te knjige. Dobite jo tudi na internetu
Kadar sem v asramu, se meni dogajajo v bistvu se kar neprijetne stvari. Bolim, pa mece me, sprasujem se, kdo sem, pa to vecno vprasanje Boga, pa smisla zivljenje. Zame je to ena taka premisljevalnica in cutilnica. Zagotovo pa so tukaj mocne energije. Vse to se obcuti tudi na telesu.

Odhajam jutri, z vlakom, do Goje se bom vozila od treh popoldne do petih zjutraj. Ampak indijski vlaki so kar kul, dobis povstercek, pa dekico, kaksno rjuhico tudi. Vse je relativno cisto. Po vlaku se non stop sprehajajo tudi prodajalci vsega: caja, kave, hrane, tako, da lacna in zejna ne bom. Zanimivo je opazovati, zlasti pa poslusati vse te prodajalce. Svoje izdelke ponujajo na tak nacin, kot da bi peli. Meni potem se vedno dva dni odzvanjajo v usesih.

Ko sem se danes zjutraj zbudila, bolje receno, ko sem vstala, spala sem izredno malo, sem se glasno vprasala, zakaj sebe tako sovrazim, da si dovolim biti v tako usrani sobi. Proti jutru se mi je namrec po vratu sprehodil scurek. Ogabno! Potem pa sem poblize pogledala vzorec, ki ga imam: zame je vse dobro! Hudica je!!!!!! Zasluzim si lepo in cisto sobo, ne pa da sparam na sebi. Sparala bom na drugih, sebi pa bom privoscila. Madona, prestara sem, da bi se plazila po nekih sobah za studentski zep. Tako, pa sem svojo jezo podelila se z vami. Ampak danes bom se prebivakirala v njej, ne ljubi se mi vlaciti prtljage nekam za samo eno noc.
Popoldne se grem poslovit od Babe in zahvalit za vse lekcije, s katerimi me je obilno obdaril v samo enem tednu.
P.S. Vceraj sem bila pri frizerju. Tu, v Putapartiju, imam frizerja, moskega, ki me odlicno ostrize. Bil me je vesel, spomnil se me je. Le kdo se me ne bi, pri vseh bogato lasastih Indijkah, ena skorajda gologlava Evropejka. Vazn je, da se fajn pocutim.

Ze pogresam meni najdrazje bitje na svetu - Ema, mislim nate. Vsak dan! In stisnem k sebi najino fotografijo...

Ne komarji, ne mravljice, ampak kr neki

Tisti komarji, o katerih sem pisala prejsnjic, niso bili komarji Pa tudi mravljice ne, kakor mi je rekla moja ajurvedska maserka, da so. Po obeh rokah in po celem hrbtu, pa tudi po riti seveda, imam  prave bule, ki so vnete, z mehurckom na vrhu in zelo srbece in bolece. Pravkar prihajam od zdravnice, ki je rekla, da me ni ugriznila nobena zival, da sem te jeble dobila morda od posteljnine, morda od obleke, skratka od Indije. Dobila sem antibiotike, zdaj pa bo gotovo vse v redu.

Hvala bogu za Piko, da me je naucila eft-ja, tapkanja, saj sem si vceraj zvecer zelo pomagala s to tehniko. Srbelo me je tako, da sem mislila kar znoreti, spraskala bi se do krvi! Saj veste, kako je to, ko ne smes. Pa sem odtapkala stiri kroge, pa se dva gamuta 9 za povrhu (tisti, ki znate tapkati, veste, o cem govorim, za ostale pa ni pomembno) in nuja po praskanju je cudezno odsla in me je pustila pri miru vso noc.

Zdaj pa k lepsim stvarem. Moja uboga rokica (mater sem ze stara, sam o boleznih pisem, kaksnega dobrega dedca se vidim ne!) si zasluzi poseben tretma, sem si rekla in se na priporocile zenske, ki ze 8 let zivi v asramu, odpravila k Indijski iz Kerale na ajurvedsko masazo. Vceraj me je masirala z vrocimi zelisci, potem pa raztegovala  roko tako, da so mi solze kar same tekle (ce pa bi skilila, bi mi tekle po hrbtu!). Tista zelisca so bila ful prijetna za telo, obdelovali sta me dve hkrati, raztegovanje roke pa je bilo, kot sem ze omenila, zelo bolece. Po uri obdelave, pa sem se pocutila kot v nebesih. Zenska mi je tudi pokazala nekaj vaj, ki naj jih delam, pa bo rokca OK. Tisto, kar bi rada povedala pa je, da je gospa (mater, pozabila sem njeno ime, starkaca, jaz, ne ona!) tako polna ljubezni in fenomenalne energije, da bi kar ostala pri njej.  Danes sem bila spet narocena in dozivela sem skorajda masazno razsvetljenje.  Bila sem  delezna bath oila, kar pomeni, da me je skopala v toplem olju. Dobesedno. Name je polivala litre in litre toplega olja in obe sta me hrkrati tudi masirali. Bilo je nebesko, kaj takega jaz se nikoli nisem dozivela! Ta bath oli stane 1.300 rupij, kar znese okoli 18 evrov, kar je za tukajsnje razmere zelo drago. Ampak vredno. Bila sem neizmerno hvalezna, da si v Indiji lahko privoscim kaj takega, saj bi pri nas za tovrstno masazo placala zagotovo okoli 200 evrov. Na koncu pa me je gospa se skopala s toplo vodo, da je spravila olje z mene. Nikoli me ni se nihce umival, odkar sem odrasla. Bila sem seveda gola (tudi med masazo) in sem prav uzivala. Energija je bila obojestranska, saj me je gospa na koncu poljubila in rekla: darling, vidiva se zvecer in bova ponovili vajo. Oljno kopel moras namrec prejeti najmanj trikrat, da deluje. Ker 4. odhajam, bom zato delezna danes dveh vrhunskih uzitkov. Vilci in Danijela, mislila sem na to, kako bi vama "pasala" taka sluzba.

V Putapartiju pa bom zagotovo pustila svoj pecat, saj sem vceraj (ponesreci seveda) priprla prst mladenicu, ki skrbi za mojo sobo. Poznam ga ze od lanskega leta, zelo marljiv in tih 19-letbnik, ki cel dan dela kot mravljica. Zvecer me je prisel pogledat, ce je vse v redu, prgledala sva modroce, ce bi bile tam kaksne mravlje, ko pa je odhajal , se je ustavil se med vrati, da bi mi se nekaj povedal.. Ko ke rekel good night, sem hotela zapreti vrata. Pa ni slo, ker je imel mladenic prst vmes! Kri je seveda takoj spricnila, on pa je postal bled. Meni pa je skoraj srce ven padlo od slabe vesti, da sem ga priscipnila. Le kaj nama je obema hotel povedati Baba? Hitro sem ga oskrbela, mu dala dva lekadola s seboj, danes pa je bil pri zdrvniku, ki mu je ocistil prst. In ze spet pridno dela kot mravljica, saj je cela bajta v razsulu, ker ze dva dni skupaj dezuje. Skromno je rekel: ves, cez dva dni bo v redu... Vcasih so tile Indijci cisto prevec ponizni. Tako, zdaj pa grem na darshan, kjer bom malo meditirala.
Mis moja, pri Babi je ze prosnja zate... Tebi, draga Mateja pa sporocam, da se ne bom javljala vsak dan, pa PIKA, ampak vsak dan pa mislim nate.
Se nekaj bi podelila, samo opazanje, nic sojenja: danes, ko sem cakala pred kosilom,  da se odpre jedilnica,sem opazovala zelo "duhovne" gospe, saj veste, tiste vrste, ki mislijo, da morajo resiti prav vsako zivo bitje na svetu. Na tleh je  lezal pes, ki jih je v asramu polno in so skorajda udomaceni, nic jim ne manjka, in se valjal po tleh. Bilo ga je zanimivo gledati, kako se igra. Videti je bil zadovoljen. Pa je pristopila neka gospa, pobrala na travniku majhno vejico in zacela psa cohati po glavi in po hrbtu. Verjetno je mislila, da ga srbi in da se ne more popraskati sam. Medtem je prislo se nekaj psov, ki so ljubosumno gledali tistega, ki je bil delezen praskanja in cloveske poozornosti. Psi so si zaceli kazati zobe, gospa pa se kar ni videla, kaj je povzrocila in je psu, ki ga je s palico cohala,  zacela se nekaj prijazno prigovarjati. Potem pa se je prikazala se pasja gospodicna, taka, z zelo zensko energijo in velikim egom, saj je vedela, da je cedna. Takoj je ocarala eno Italijanko, ki jo je zacela bozati in ljubkovati. Za manj lepe in simpatine pse pa je bilo to prevec (vseh skupaj je bilo  sest psov). Zacelo se je rencanje, lajanje in merjenje moci. Babe pa kar niso nehale glajstrati vsaka svojega ljubljencka... Hotela sem jih poslati nekam (babe namrec), pa sem se zadrzala. To pac ni moja naloga. Sem se pa zabavala ob opazovanju. Sploh veliko opazujem ljudi, vcasih naredim tudi vajo "spoznaj Boga v vsakem cloveku" in takrat sem delezna toplih in srcnih odzivov. Vesela sem, da sem in hvalezna za vse, kogar in kar imam.
Dragi moji prijatelji, rada vas imam, na dusnem podrocju se  dogaja marsikaj. Ampak naj to zaenkrat ostane pri meni, da se zmedi. Sai ram do naslednjega pisanja.