Počasi gre vse h koncu

Včeraj me je Arun, najprijaznejši in najljubkejši nata pri Camilson'su obvestil, da odhaja. Dva meseca preden bodo zaprli "gostilno". Tega vsekakor nisem pričakovala, saj je bil eden najpredanejših svojemu poslu. Na videz je to izjemno čeden fant, star 32,  čeden, vljudnega obnašanja, tih in miren. Ker pa ga že dolgo poznam vem, da za vso fasado stoji zgodba. Fant je pri devetih letih izgubil mamo, na katero je padlo drevo in jo usmrtilo, osem dni za njo pa še očeta, ki je imel slabo srce (pa tudi pil je precej). Tako so otroci ostali sami (ne vem, koliko jih je bilo), Arun pa je kot desetleten deček začel delati v nekem hotelu kot pomivalec posode. Kmalu se je iz Nepala, od koder je doma, odpravil v Indijo, da si poišče boljše življenje.

                                                          Arun in jaz

Poznam ga že štiri leta in kar prirasel mi je k srcu. Vem tudi za njegove težave, ki jih ima z alkoholom. Vsak večer začne piti okoli sedme ure zvečer. Tudi sam se zaveda svojih težav. Na prvi pogled mu sploh ni videti, da je kaj narobe z njim. To, da pije, vedo samo njegovi kolegi. No, morda je takrat, ko ga ima pod kapo, malce bolj zgovoren. To pa je tudi vse. Še vedno lahko veliko in dobro dela. Vendar do kdaj še? Letos sva se pogovarjala o anonimnih alkoholikih, ki delujejo tudi tukaj in bil je zelo zainteresiran. Se mi zdi, da je naredil prvi korak že s tem, ko si je priznal, da ima težave.
Arun ni bil doma v Nepalu  že 13 let. Vsako leto si je rekel, da bo pa zdaj zagotovo šel domov , pa ga je življenje vedno zaneslo v drugo smer. Letos pa mu je končno uspelo. Nekaj se je skregal z lastnikom (kar ni težko, saj je stari pravi prasec: plačuje jih mizerno, vse na črno, živijo v "prašičjih" razmerah, za kosilo pa imajo vsak dan lečo in riž, v petek in svetek! Nobenega mesa, pa niso vsi vegetarijanci in nikoli nobenega priboljška. Vsako pijačo, ki jo spijejo, morajo plačati. No, naj bom poštena, ne po naši ceni, po nabavni. Delajo pa ti ljudje po 12 ur dnevno. Lastnika zanima samo dobiček in nič drugega.), zato se je odločil, da gre. Kupil si je karto za vlak in jutri odhaja domov. Očitno ga je strah, saj me je prosil za nasvet, kaj naj reče domačim, ko se bo po 13 letih pojavil na pragu domače hiše. Svetovala sem mu, naj pač pove resnico, da je hotel priti vsako leto, pa je vedno prišlo kaj vmes in tako se je nabralo vseh teh 13 let. Tako je pač življenje. Prepričana sem, da ga bodo bratje in sestre veseli. Danes je odšel po nakupih v Margao, saj pravi, da po 13 letih pač ne more priti praznih rok. Le kaj bi rekli domači, mi je razložil. No, kupiti ima namen 10 sarijev za sorodnice in čokolade za otroke, kaj pa bo kupil moškim sorodnikom, pa ne vem. Mislim, da odhaja domov tudi zato, da bi mu domači izbrali nevesto. Arun želim ti vse najboljše v življenju, saj si lepa in čista duša. Sebi pa je obljubil tudi, da se ne bo poročil prej, preden ne začne obiskovati anonimnih alkoholikov. Držim pesti zate, poba!

Ja, Margao. Najbližje večje mesto tukaj. Kadar moram tja, se vedno vrnem popolnoma izcuzana. Ne vem, če sem že pisala o tem, da sem tam kupila novo baterijo za moj laptop. Bil je dober nakup, saj stane samo okoli 40 evrov, pri nas pa krepko čez sto. Ko sem baterijo prinesla domov, sem ugotovila, da ne dela. Ne vem, kdaj me bo izučilo, da je treva stvari VEDNO PREVERITI na mestu samem. Tako sem morala spet v mesto, v Margao Electronic, štacuno, ki na prvi pogled deluje kot zadnja špelunka, ampak v njej dobiš čisto vse: najmodernejše telefone, pa i-pade, pa vse baterije za laptope, ni da ni! S seboj sem imela seveda svoj laptop, da sem fantom pokazala, da baterija ne deluje. Okoli mojega računalnika se je potem zbralo pet ljudi, med njimi tudi lastnik štacune. Nekaj so govorili v konkaniju, okoli pulta pa se je trlo sigurno dvajset Rusov, ki so kupovali vse živo! Kakih deset minut sem potrpežljivo čakala, ptem pa sem imela zadosti in sem fante vprašala v čem je problem. V ničemer madam, je bil njihov odgovor. Samo preveriti moramo, zakaj zadeva ne deluje. Po petih telefonskih klicih je uletel mladenič z novo baterijo, ki pa ni bila prava. Zato me je lastnik trgovine vljudno prosil, če lahko pridem spet jutri. In da naj laptop pustim kar pri njih, da bodo zagotovo ugotovili vzrok težav. Nerada sem to storila, prodajalec pa me je hotel potolažiti, rekoč: "Takoj zjutraj vas pokličem in boste lahko prišli po svojo mašino." Ker zdaj že nekaj časa živim v Indiji, sem hotela vedeti, kdaj bo tisti "zjutraj". Da me zagotovo pokliče po pol dvanajsti uri, je bil odgovor! Toliko o indijskem "zjutraj". Ker sem morala v trgovini dolgo čakati, sem si  nenamenoma kupila tudi tablico. Spet je dil "dober" nakup: neka no name tablica, imenovana olive-pad, za samo 85 evrov. Ima vse, kar imajo "velike". Tam sem jo tudi preskusila in deluje. Sem pa za vsak primer vprašala, koliko časa traja garancija. Leto dni, torej bom še imela priložnost reklamirati, če kaj ne bo funkcioniralo, saj se bom vrnila, če bo bog dal, proti koncu leta.

Ko sem akcijo Margao Electronic uspešno zaključila (naslednji dan so me res poklicali okoli 12. ure, baterija dela in jo že uporabljam!", sem se napotila na tržnico, saj mi je Maria naročila, naj kupim kilogram čilija, da bo naredila masalo za mojo hčerko, ki obožuje indijsko kuhinjo in je vedno vesela Mariinih masal, ki ji jih pošlje po meni vsako leto.

                    Prodajalec začimb ni bil najbolj vesel, ko sem ga slikala. Tole na desni je čili.

Oborožena z vedenjem, koliko lahko največ plačam za čili in z "vzorcem", zavitim v časopisni papir, sem opravila tudi nakup le-tega.

Vmes sem si kupila tudi nekaj raznobarvnih steklenih zapestnic, ki jih nosijo tukajšnje domačinke. Njihov zven mi je zelo všeč pa še lepo izgledajo na roki. Do sedaj sem imela vedno težave z ustrez no velikostjo zapestnic, saj takih, ki bi šle na mojo roko, nisem dobila nikoli. Tako je ostala želja po teh zapestnicah vedno neizpolnjena. Indijske so res majhne in bolj drobnih kosti. O tem, da sem za njih prava velikanka, pa sem že pisala.

Letos pa sem na tržnici odkrila gospoda, ki ima tako velike zapestnice. Juhej! Mislim, da sem mu pokupila vso zalogo. V obojestransko veselje. Zdaj bom lahko cingljala tudi po Ljubljani in Polici. In seveda po mojem Kuclju, ki ga komaj čakam!

                            Na tisoče zapestnic, takih in drugačnih na približno 4 kvadratnih metrih

Tržnica v Margau je, kot vse tržnice v Indiji, polna ljudi od jutra do večera. Kot da ne bi bilo dovolj domačinov, se tudi turisti "pasemo" tam vsak dan. Mene ta množica kar duši, zato moram povedati po pravici, da v teh obiskih čisto nič ne uživam.

     Na tržnici dobiš vse, skorajda dobesedno od igle do slona. Barvito, ampak tudi vroče in zadušljivo.

Ni pa gneče samo na tržnici. V Indiji je gneča povsod. Na to se je treba kar navaditi. Zato pa uživam toliko bolj na koščku benaulimske plaže, kjer ljudi tako rekoč ni. Tam je v resnici pravi raj.

                                                      Plehovje pred vhodom v tržnico.      


Z mislimi sem že doma. Tole je moj zadnji blog, ki sem se ga namenila napisati o mojem letošnjem nekajmesečnem bivanju v Indiji. Slišim, da sneg doma že kopni in diši po pomladi. Če zaprem oči, si jo lahko pričaram in tudi zaduham.

Ob tej priložnosti bi se iz srca zahvalila vsem, ki ste brali tale moja pisanja. Lep je občutek, ko na blogovem števcu obiska vidiš, da ljudje radi prebirajo, kaj se nam tukaj dogaja. Letos je bilo čustveno zelo naporno, včeraj je umrla še Sweety, Mariina 18 let stara goska. Požrli so jo sosedovi psi. Vsi smo bili žalostni, saj je bila gospa prava legenda. Obnašala se je skorajda kot pes in ne gos. Od nje je ostalo samo perje. Upam, da se je s tem končalo žalostno obdobje moje indijske familije. Od zdaj naprej je čas za veselje! Upam, da ga bom tudi sama prinesla, ko se bom konec leta vrnila.

Presenetil nas je gospodar

"Moje" Slovenke so se v četrtek poslovile. V hiši je zavladal mir, saj je poleg mene v hiši samo še en gost, Švicar Robert, ki pa je tako miren, da se ga komajda opazi. Je zelo priden učenec angleščine in vsako jutro se že navsezgodaj odpravi v Incredibile English, kjer izpopolnjuje jezik.
V petek sem ves dan uživala na svobodi, nikamor mi ni bilo treba iti, na plaži je bil blažen mir (kar pa ne pomeni, da se pritožujem in da mi je bilo prej kaj hudega), žulila sem svojo Sobotno prilogo, ki mi jih tako zvesto pošilja prijatelj Iztok (zdaj lahko nehaš Iztok-ka, saj se počasi vračam domov), po kosilu sem zadremala, potem pa masala čaj in igranje rumicuba. Ker smo bili za večerjo samo domači (sploh nisem mogčla verjeti, da bomo samo štirje!), sem spekla krompirček v pečici in naredila še kumarično solato. Skratka, spet prava slovenska večerja. Bilo pa bi preveč kičasto, če bi res ostali sami za večerjo. Uletel je "sir", učitelj iz dveh ali treh zgodb nazaj in se je prav po otroško razveselil slovenskega krompirja. Moje vprašanje, zakaj pride vedno takrat, ko pečem krompir, ga je pustilo čisto hladnega. Z največjim veseljem se je lotil hrane. In nas dolgočasil, kot vedno. Zato sem se kmalu poslovila.

Tole je pa Menino Pereira, gospodar naše hiše in Mariin mož.

V sobi sem nadaljevala z žuljenjem časopisov, imela sem se prav fajn. Ko je bila že proti polnoči, je zazvonil telefon. Misleč, da je hči, sem se vesela oglasila. Pa ni bila Maja, bila je Maria, klicala me je s stopnic. "On prihaja, klical me je z letališča!" Od razburjenja se ji je tresel glas. Da pridem takoj dol, sem ji odgovorila. Tisti On je njen mož, ki ji je javil, da je na letališču v Dohi in da prihaja domov. Danes, v soboto, je namreč mesec dni, odkar je umrla Emy in imeli smo mašo in obred na pokopališču. Menino, Mariin mož, jo je hotel presenetiti, zato ji ni nič prej sporočil, da prihaja domov. Maria je bila tako presenečena, da se je vsa tresla.

Povedala mi je, da bo prispel v Goo okoli četrte ure zjutraj, na letališče pa ga bo šla čakat. Na spanje ni niti pomislila, saj je rekla, da mora vse pospraviti, pa v spalnici, kjer je pravi kaos mora narediti red, pa preobleči posteljo in še in še. Torej na spanje ni niti misliti. Pustila sem jo v njenem vznemirjenju in delovni vnemi in se odpravila spat.

Maria se čisto spremeni, ko pride njen mož. Začne se obnašati kot kakšna zaljubljena punčka, kar v resnici tudi je. Za vsako najmanjšo stvar se obrača nanj, če malo karikiram, ga vpraša tudi, če naj zjutraj skuha čaj, kar je seveda samo po sebi umevno. Oboje, da skuha čaj in da ga vpraša. Na obrazu pa ji neprestano igra nasmešek. Ampak ne vem, če sta ta dva človeka sploh kdaj sama. Spet imamo polno hišo ljudi. Prišla je Mariina teta s hčerko in njenima dvema majhnima otrokoma. Pri nas bodo ostali nekaj dni, ker so prišli na mašo za Emy.

Danes se je skorajda ponovila zgodba s pogreba. Domači so naročili avtobus, da je pripeljal vse ljudi  v cerkev. Po maši smo vsi odšli na pokopališče, kjer nas je pričakal okrašen Emyjin grob. Za cvetje sta poskrbeli Mariini sestri, ona pa je dala denar za rože. Pri grobu je bilo spet veliko joka, bilo je zelo žalostno. Mario sem skušala pomiriti, pa ni šlo. Saj je verjetno bolje tako, naj odžaluje po svoje in če sem sodi tuljenje in vpitje sestrinega imena, tudi prav.

Doma pri čaju je Maria ugotovila, da nihče ni slikal Emyjinega okrašenega groba. "Mislila sem, da boš to storila ti," se je obrnila name. Jaz pa sem ji odgovorila, da me nihče ni zadolžil za to, zato nisem vzela s seboj fotoaparata. Tako žalostno je gledala, da sem rekla Valency, naj me spremlja na pokopališče, da bom poslikala grob. Rečeno, storjeno. Marii se je kar skala odvalila od srca, sem jo slišala. Skalo namreč.

Valency ob grobu svoje tete. Dekle ima tako čudovite lase, kot jih še nisem videla.


Še 9 dni!