Včeraj me je Arun, najprijaznejši in najljubkejši nata pri Camilson'su obvestil, da odhaja. Dva meseca preden bodo zaprli "gostilno". Tega vsekakor nisem pričakovala, saj je bil eden najpredanejših svojemu poslu. Na videz je to izjemno čeden fant, star 32, čeden, vljudnega obnašanja, tih in miren. Ker pa ga že dolgo poznam vem, da za vso fasado stoji zgodba. Fant je pri devetih letih izgubil mamo, na katero je padlo drevo in jo usmrtilo, osem dni za njo pa še očeta, ki je imel slabo srce (pa tudi pil je precej). Tako so otroci ostali sami (ne vem, koliko jih je bilo), Arun pa je kot desetleten deček začel delati v nekem hotelu kot pomivalec posode. Kmalu se je iz Nepala, od koder je doma, odpravil v Indijo, da si poišče boljše življenje.
Arun in jaz
Poznam ga že štiri leta in kar prirasel mi je k srcu. Vem tudi za njegove težave, ki jih ima z alkoholom. Vsak večer začne piti okoli sedme ure zvečer. Tudi sam se zaveda svojih težav. Na prvi pogled mu sploh ni videti, da je kaj narobe z njim. To, da pije, vedo samo njegovi kolegi. No, morda je takrat, ko ga ima pod kapo, malce bolj zgovoren. To pa je tudi vse. Še vedno lahko veliko in dobro dela. Vendar do kdaj še? Letos sva se pogovarjala o anonimnih alkoholikih, ki delujejo tudi tukaj in bil je zelo zainteresiran. Se mi zdi, da je naredil prvi korak že s tem, ko si je priznal, da ima težave.
Arun ni bil doma v Nepalu že 13 let. Vsako leto si je rekel, da bo pa zdaj zagotovo šel domov , pa ga je življenje vedno zaneslo v drugo smer. Letos pa mu je končno uspelo. Nekaj se je skregal z lastnikom (kar ni težko, saj je stari pravi prasec: plačuje jih mizerno, vse na črno, živijo v "prašičjih" razmerah, za kosilo pa imajo vsak dan lečo in riž, v petek in svetek! Nobenega mesa, pa niso vsi vegetarijanci in nikoli nobenega priboljška. Vsako pijačo, ki jo spijejo, morajo plačati. No, naj bom poštena, ne po naši ceni, po nabavni. Delajo pa ti ljudje po 12 ur dnevno. Lastnika zanima samo dobiček in nič drugega.), zato se je odločil, da gre. Kupil si je karto za vlak in jutri odhaja domov. Očitno ga je strah, saj me je prosil za nasvet, kaj naj reče domačim, ko se bo po 13 letih pojavil na pragu domače hiše. Svetovala sem mu, naj pač pove resnico, da je hotel priti vsako leto, pa je vedno prišlo kaj vmes in tako se je nabralo vseh teh 13 let. Tako je pač življenje. Prepričana sem, da ga bodo bratje in sestre veseli. Danes je odšel po nakupih v Margao, saj pravi, da po 13 letih pač ne more priti praznih rok. Le kaj bi rekli domači, mi je razložil. No, kupiti ima namen 10 sarijev za sorodnice in čokolade za otroke, kaj pa bo kupil moškim sorodnikom, pa ne vem. Mislim, da odhaja domov tudi zato, da bi mu domači izbrali nevesto. Arun želim ti vse najboljše v življenju, saj si lepa in čista duša. Sebi pa je obljubil tudi, da se ne bo poročil prej, preden ne začne obiskovati anonimnih alkoholikov. Držim pesti zate, poba!
Ja, Margao. Najbližje večje mesto tukaj. Kadar moram tja, se vedno vrnem popolnoma izcuzana. Ne vem, če sem že pisala o tem, da sem tam kupila novo baterijo za moj laptop. Bil je dober nakup, saj stane samo okoli 40 evrov, pri nas pa krepko čez sto. Ko sem baterijo prinesla domov, sem ugotovila, da ne dela. Ne vem, kdaj me bo izučilo, da je treva stvari VEDNO PREVERITI na mestu samem. Tako sem morala spet v mesto, v Margao Electronic, štacuno, ki na prvi pogled deluje kot zadnja špelunka, ampak v njej dobiš čisto vse: najmodernejše telefone, pa i-pade, pa vse baterije za laptope, ni da ni! S seboj sem imela seveda svoj laptop, da sem fantom pokazala, da baterija ne deluje. Okoli mojega računalnika se je potem zbralo pet ljudi, med njimi tudi lastnik štacune. Nekaj so govorili v konkaniju, okoli pulta pa se je trlo sigurno dvajset Rusov, ki so kupovali vse živo! Kakih deset minut sem potrpežljivo čakala, ptem pa sem imela zadosti in sem fante vprašala v čem je problem. V ničemer madam, je bil njihov odgovor. Samo preveriti moramo, zakaj zadeva ne deluje. Po petih telefonskih klicih je uletel mladenič z novo baterijo, ki pa ni bila prava. Zato me je lastnik trgovine vljudno prosil, če lahko pridem spet jutri. In da naj laptop pustim kar pri njih, da bodo zagotovo ugotovili vzrok težav. Nerada sem to storila, prodajalec pa me je hotel potolažiti, rekoč: "Takoj zjutraj vas pokličem in boste lahko prišli po svojo mašino." Ker zdaj že nekaj časa živim v Indiji, sem hotela vedeti, kdaj bo tisti "zjutraj". Da me zagotovo pokliče po pol dvanajsti uri, je bil odgovor! Toliko o indijskem "zjutraj". Ker sem morala v trgovini dolgo čakati, sem si nenamenoma kupila tudi tablico. Spet je dil "dober" nakup: neka no name tablica, imenovana olive-pad, za samo 85 evrov. Ima vse, kar imajo "velike". Tam sem jo tudi preskusila in deluje. Sem pa za vsak primer vprašala, koliko časa traja garancija. Leto dni, torej bom še imela priložnost reklamirati, če kaj ne bo funkcioniralo, saj se bom vrnila, če bo bog dal, proti koncu leta.
Ko sem akcijo Margao Electronic uspešno zaključila (naslednji dan so me res poklicali okoli 12. ure, baterija dela in jo že uporabljam!", sem se napotila na tržnico, saj mi je Maria naročila, naj kupim kilogram čilija, da bo naredila masalo za mojo hčerko, ki obožuje indijsko kuhinjo in je vedno vesela Mariinih masal, ki ji jih pošlje po meni vsako leto.
Prodajalec začimb ni bil najbolj vesel, ko sem ga slikala. Tole na desni je čili.
Oborožena z vedenjem, koliko lahko največ plačam za čili in z "vzorcem", zavitim v časopisni papir, sem opravila tudi nakup le-tega.
Vmes sem si kupila tudi nekaj raznobarvnih steklenih zapestnic, ki jih nosijo tukajšnje domačinke. Njihov zven mi je zelo všeč pa še lepo izgledajo na roki. Do sedaj sem imela vedno težave z ustrez no velikostjo zapestnic, saj takih, ki bi šle na mojo roko, nisem dobila nikoli. Tako je ostala želja po teh zapestnicah vedno neizpolnjena. Indijske so res majhne in bolj drobnih kosti. O tem, da sem za njih prava velikanka, pa sem že pisala.
Letos pa sem na tržnici odkrila gospoda, ki ima tako velike zapestnice. Juhej! Mislim, da sem mu pokupila vso zalogo. V obojestransko veselje. Zdaj bom lahko cingljala tudi po Ljubljani in Polici. In seveda po mojem Kuclju, ki ga komaj čakam!
Na tisoče zapestnic, takih in drugačnih na približno 4 kvadratnih metrih
Tržnica v Margau je, kot vse tržnice v Indiji, polna ljudi od jutra do večera. Kot da ne bi bilo dovolj domačinov, se tudi turisti "pasemo" tam vsak dan. Mene ta množica kar duši, zato moram povedati po pravici, da v teh obiskih čisto nič ne uživam.
Na tržnici dobiš vse, skorajda dobesedno od igle do slona. Barvito, ampak tudi vroče in zadušljivo.
Ni pa gneče samo na tržnici. V Indiji je gneča povsod. Na to se je treba kar navaditi. Zato pa uživam toliko bolj na koščku benaulimske plaže, kjer ljudi tako rekoč ni. Tam je v resnici pravi raj.
Plehovje pred vhodom v tržnico.
Z mislimi sem že doma. Tole je moj zadnji blog, ki sem se ga namenila napisati o mojem letošnjem nekajmesečnem bivanju v Indiji. Slišim, da sneg doma že kopni in diši po pomladi. Če zaprem oči, si jo lahko pričaram in tudi zaduham.
Ob tej priložnosti bi se iz srca zahvalila vsem, ki ste brali tale moja pisanja. Lep je občutek, ko na blogovem števcu obiska vidiš, da ljudje radi prebirajo, kaj se nam tukaj dogaja. Letos je bilo čustveno zelo naporno, včeraj je umrla še Sweety, Mariina 18 let stara goska. Požrli so jo sosedovi psi. Vsi smo bili žalostni, saj je bila gospa prava legenda. Obnašala se je skorajda kot pes in ne gos. Od nje je ostalo samo perje. Upam, da se je s tem končalo žalostno obdobje moje indijske familije. Od zdaj naprej je čas za veselje! Upam, da ga bom tudi sama prinesla, ko se bom konec leta vrnila.
Poznam ga že štiri leta in kar prirasel mi je k srcu. Vem tudi za njegove težave, ki jih ima z alkoholom. Vsak večer začne piti okoli sedme ure zvečer. Tudi sam se zaveda svojih težav. Na prvi pogled mu sploh ni videti, da je kaj narobe z njim. To, da pije, vedo samo njegovi kolegi. No, morda je takrat, ko ga ima pod kapo, malce bolj zgovoren. To pa je tudi vse. Še vedno lahko veliko in dobro dela. Vendar do kdaj še? Letos sva se pogovarjala o anonimnih alkoholikih, ki delujejo tudi tukaj in bil je zelo zainteresiran. Se mi zdi, da je naredil prvi korak že s tem, ko si je priznal, da ima težave.
Arun ni bil doma v Nepalu že 13 let. Vsako leto si je rekel, da bo pa zdaj zagotovo šel domov , pa ga je življenje vedno zaneslo v drugo smer. Letos pa mu je končno uspelo. Nekaj se je skregal z lastnikom (kar ni težko, saj je stari pravi prasec: plačuje jih mizerno, vse na črno, živijo v "prašičjih" razmerah, za kosilo pa imajo vsak dan lečo in riž, v petek in svetek! Nobenega mesa, pa niso vsi vegetarijanci in nikoli nobenega priboljška. Vsako pijačo, ki jo spijejo, morajo plačati. No, naj bom poštena, ne po naši ceni, po nabavni. Delajo pa ti ljudje po 12 ur dnevno. Lastnika zanima samo dobiček in nič drugega.), zato se je odločil, da gre. Kupil si je karto za vlak in jutri odhaja domov. Očitno ga je strah, saj me je prosil za nasvet, kaj naj reče domačim, ko se bo po 13 letih pojavil na pragu domače hiše. Svetovala sem mu, naj pač pove resnico, da je hotel priti vsako leto, pa je vedno prišlo kaj vmes in tako se je nabralo vseh teh 13 let. Tako je pač življenje. Prepričana sem, da ga bodo bratje in sestre veseli. Danes je odšel po nakupih v Margao, saj pravi, da po 13 letih pač ne more priti praznih rok. Le kaj bi rekli domači, mi je razložil. No, kupiti ima namen 10 sarijev za sorodnice in čokolade za otroke, kaj pa bo kupil moškim sorodnikom, pa ne vem. Mislim, da odhaja domov tudi zato, da bi mu domači izbrali nevesto. Arun želim ti vse najboljše v življenju, saj si lepa in čista duša. Sebi pa je obljubil tudi, da se ne bo poročil prej, preden ne začne obiskovati anonimnih alkoholikov. Držim pesti zate, poba!
Ja, Margao. Najbližje večje mesto tukaj. Kadar moram tja, se vedno vrnem popolnoma izcuzana. Ne vem, če sem že pisala o tem, da sem tam kupila novo baterijo za moj laptop. Bil je dober nakup, saj stane samo okoli 40 evrov, pri nas pa krepko čez sto. Ko sem baterijo prinesla domov, sem ugotovila, da ne dela. Ne vem, kdaj me bo izučilo, da je treva stvari VEDNO PREVERITI na mestu samem. Tako sem morala spet v mesto, v Margao Electronic, štacuno, ki na prvi pogled deluje kot zadnja špelunka, ampak v njej dobiš čisto vse: najmodernejše telefone, pa i-pade, pa vse baterije za laptope, ni da ni! S seboj sem imela seveda svoj laptop, da sem fantom pokazala, da baterija ne deluje. Okoli mojega računalnika se je potem zbralo pet ljudi, med njimi tudi lastnik štacune. Nekaj so govorili v konkaniju, okoli pulta pa se je trlo sigurno dvajset Rusov, ki so kupovali vse živo! Kakih deset minut sem potrpežljivo čakala, ptem pa sem imela zadosti in sem fante vprašala v čem je problem. V ničemer madam, je bil njihov odgovor. Samo preveriti moramo, zakaj zadeva ne deluje. Po petih telefonskih klicih je uletel mladenič z novo baterijo, ki pa ni bila prava. Zato me je lastnik trgovine vljudno prosil, če lahko pridem spet jutri. In da naj laptop pustim kar pri njih, da bodo zagotovo ugotovili vzrok težav. Nerada sem to storila, prodajalec pa me je hotel potolažiti, rekoč: "Takoj zjutraj vas pokličem in boste lahko prišli po svojo mašino." Ker zdaj že nekaj časa živim v Indiji, sem hotela vedeti, kdaj bo tisti "zjutraj". Da me zagotovo pokliče po pol dvanajsti uri, je bil odgovor! Toliko o indijskem "zjutraj". Ker sem morala v trgovini dolgo čakati, sem si nenamenoma kupila tudi tablico. Spet je dil "dober" nakup: neka no name tablica, imenovana olive-pad, za samo 85 evrov. Ima vse, kar imajo "velike". Tam sem jo tudi preskusila in deluje. Sem pa za vsak primer vprašala, koliko časa traja garancija. Leto dni, torej bom še imela priložnost reklamirati, če kaj ne bo funkcioniralo, saj se bom vrnila, če bo bog dal, proti koncu leta.
Ko sem akcijo Margao Electronic uspešno zaključila (naslednji dan so me res poklicali okoli 12. ure, baterija dela in jo že uporabljam!", sem se napotila na tržnico, saj mi je Maria naročila, naj kupim kilogram čilija, da bo naredila masalo za mojo hčerko, ki obožuje indijsko kuhinjo in je vedno vesela Mariinih masal, ki ji jih pošlje po meni vsako leto.
Oborožena z vedenjem, koliko lahko največ plačam za čili in z "vzorcem", zavitim v časopisni papir, sem opravila tudi nakup le-tega.
Vmes sem si kupila tudi nekaj raznobarvnih steklenih zapestnic, ki jih nosijo tukajšnje domačinke. Njihov zven mi je zelo všeč pa še lepo izgledajo na roki. Do sedaj sem imela vedno težave z ustrez no velikostjo zapestnic, saj takih, ki bi šle na mojo roko, nisem dobila nikoli. Tako je ostala želja po teh zapestnicah vedno neizpolnjena. Indijske so res majhne in bolj drobnih kosti. O tem, da sem za njih prava velikanka, pa sem že pisala.
Letos pa sem na tržnici odkrila gospoda, ki ima tako velike zapestnice. Juhej! Mislim, da sem mu pokupila vso zalogo. V obojestransko veselje. Zdaj bom lahko cingljala tudi po Ljubljani in Polici. In seveda po mojem Kuclju, ki ga komaj čakam!
Na tisoče zapestnic, takih in drugačnih na približno 4 kvadratnih metrih
Tržnica v Margau je, kot vse tržnice v Indiji, polna ljudi od jutra do večera. Kot da ne bi bilo dovolj domačinov, se tudi turisti "pasemo" tam vsak dan. Mene ta množica kar duši, zato moram povedati po pravici, da v teh obiskih čisto nič ne uživam.
Ni pa gneče samo na tržnici. V Indiji je gneča povsod. Na to se je treba kar navaditi. Zato pa uživam toliko bolj na koščku benaulimske plaže, kjer ljudi tako rekoč ni. Tam je v resnici pravi raj.
Z mislimi sem že doma. Tole je moj zadnji blog, ki sem se ga namenila napisati o mojem letošnjem nekajmesečnem bivanju v Indiji. Slišim, da sneg doma že kopni in diši po pomladi. Če zaprem oči, si jo lahko pričaram in tudi zaduham.
Ob tej priložnosti bi se iz srca zahvalila vsem, ki ste brali tale moja pisanja. Lep je občutek, ko na blogovem števcu obiska vidiš, da ljudje radi prebirajo, kaj se nam tukaj dogaja. Letos je bilo čustveno zelo naporno, včeraj je umrla še Sweety, Mariina 18 let stara goska. Požrli so jo sosedovi psi. Vsi smo bili žalostni, saj je bila gospa prava legenda. Obnašala se je skorajda kot pes in ne gos. Od nje je ostalo samo perje. Upam, da se je s tem končalo žalostno obdobje moje indijske familije. Od zdaj naprej je čas za veselje! Upam, da ga bom tudi sama prinesla, ko se bom konec leta vrnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar