Boj brez upa zmage

Vceraj sem bila prvic na darsanu. Ljudi v asramu je malo, precej jeSlovencev in Hrvatov. Ampak me kar nekako ne vlece v kaksno druzbo. Obisk Babinega groba je bil zame precej custven, morda zato, ker sem bila prej skoraj dve uri v meditaciji. Ko sem pokleknila k Njemu so me polile solze, raztrgati me je hotelo v predelu srca... Sploh ne vem, kaj na si mislim. Govorim si, da nisem nikakrsna Babina sledilka, ampak me vedno caka nekje v "zasedi". Sicer pa sem se ze pomirila s tem, da je Bog bog, pa naj mu bo ime Jezus, Krisna, Alah ali Baba.
Po darsanu sem sla k Tibetancu na vecerjo, ki mi ni prav dobro dela. Jasno, izbrala sem jedi, ki so bile ocvrte... Sploh ne vem, kdaj bom nehala narocati take stvari, po katerih se tako slabo pocutim! Danes zagotovo ne bom sla tja, jedla bom v asramu, tam je zagotovo najboljsa, najbolj zdrava in najbolj poceni hrana. Slaba hrana pa je bila ocitno samo predpriprava za noc, ko sem plesala s komarji. Sovrazim jih!!!
Skorajda celo noc sem se borila z njimi. Mladenic, ki mi je oddal sobo je sicer rekel, da v sobi prav gotovo ni komarjev, ampak to je samo fraza za neumne turistke! Ko sem ponoci gledala okoli oken, ki sicer imajo mrezo, sem videla za priblizno 5 mm velike odprtine ob oknih. Jasno da pridejo v sobo in name, sladkokrvno diabeticarko. To je bil nor ples. Kot idiotka sem begala po sobi z brisaco v rokah in tolkla komarje, ki jih nisem videla niti slisala. Samo vsake toliko casa sem skoraj znorela od srbeza. Zjutraj sem bila zabuhla v ksiht (predstavljaj si ze po naravi zalit obrazcek + okoli deset komarjih pikov po obrazu!), na desni roki imam okoli trideset pikov, na levi pa kaksnega manj, tudi rit imam vso popikano.  Pa to niso navadni piki, vse je vneto, z gnojnimi mehurcki na vrhu. Raje ne bom opisovala spekter vseh obcutij, ki sem jih dozivljala ponoci. Se lekarnarju sem se zasmilila naslednje jutro, ko sem sla po mazo, da me resi bolecin in srbeza. Ce sem jo odnesla brez malarije, sem zmagala!
Ko me je videl mladenic, ki mi je sobo oddal, je zacel ze vnaprej vpiti, da mi da takoj drugo sobo, ki pa zagotovo nima komarjev. No ta druga soba je boljsa v toliko, da voda v straniscu ne tece po tleh... Potem pa sem sla v nabavko in kupila najbolj smrtnonosne spreje in olja, da bi pobila hudice. No, bomo videli, kako bo danes ponoci. Drugace pa je boj s komarji vedno vnaprej izgubljen, oni namrec najdejo se tako majhno luknjo in pridejo. In lukenj je v Indiji veliko!
"Vesela" novica, ki sem jo izvedela danes je tudi, da so vsi vlaki do Goe zasedeni novembra in decembra, ker je to za njih high season. Dva meseca pa ne bi bila tu sama... Saj je fino biti sam, ampak ne vseskozi. Jaz se nisem razsvetljena in sem se kar druzabno bitje. Vem pa, da se pri Indijcih vse doseze, ce le pokazes kaksno rupijo vec, obstaja pa tudi kvota kart za vlak, ki pripada tujim turistom, iz katere lahko kupis karto. Hvala Bogu, da sem to vedela in sem k sreci dobila karto za Goo. Edina razpolozljiva  na spodnjem leziscu, (ker s svojim obilnim telesckom in 100 kg prtljage pac ne morem plezati na zgornje lezisce)je bila 4. novembra. Tako, da bom ostala v asramu samo teden dni. Nekako se mi zdi to kar prav. Morda bom sla cez kaksen mesec ali dva pogledat mojstra Moojija, za katerega sem slisala, da je prav fajn, ima krasno energijo, pa se moj Vilci mi bo fovs, ce bom sla tja. Za Vilijevo zavist se pa ze splaca kaj narediti, kaj pravite? To je dobro za njegovo duhovno rast!
Jutri bom imela tudi intervju s Slovenko, ki v asramu zivi ze pet let. Spoznala sem jo ze lansko leto, pa si nekako nisva potegnili, niti ona meni niti jaz njej. Letos pa se je obrnilo drugace. Zelo ljubeci sva druga z drugo. Le kaj se nama je zgodilo? Morda pa sva obe malce duhovno napredovali?
Ko sem Mariji (po slovensko Mici) povedala, da bom ze 5. novembra "doma" se ji je hotelo kar strgati od veselja. Da ne govorim o tem, da me klice trikrat na dan. Imam obcutek, da hoce notri prinesti vse mesece abstinence, ko se ni mogla pogovarjati z menoj, stroski pogovor z Evropo so namrec astronomski. Za nas in za njih. Komaj sem jo prepricala, naj me ne hodi cakat na zeleznisko postajo, bom ze sama prisla domov, saj pridem ob petih zjutraj. Z rikso pa imam do doma samo 15 minut, pa se poceni je. Ona pa kar o tem, da bo nekomu v vasi rekla, da naj jo pelje z njenim avtom (ona namrec ne vozi, avto je pri hisi zato, da ga vozi moz, ki pride enkrat letno za mesec dni domov) in da me bo prisla cakat. Pa cetudi ne bo prisla, bo ze ob stirih zjutraj pokonci in me bo nestrpno pricakovala. Kako jo imam rada, duso indijsko!

Prispela, prve tezave so ze tu!

V soboto zgodaj zjutraj je bil moj prijazni Jaka (necak) pripravljen, da pelje teto na zeleznisko postajo, kjer me je cakal Go opti. Se pred tem sem skusala prek telefona (po njihovem nasvetu) zamrzniti telefon in internet na Simobilu. Pa ni slo, ker sistem ne podpira moje zahteve, ker da imam odprto se eno postavko. Seveda jo imam, debili, imam namrec trajnik, ki bo sproveden (mater, ne spomnim se slovenske besede!) sele 18. nic ni zaleglo, da sem prijazni cloveski robotki skusala pojasniti, da sem redna placnica, naj pogleda, in da bo tudi zadnji racun placan. Gospa, sistem tega ne podpira. Jaz pa vas ne podpiram! danes sem jim poslala mail in ce mi ne zamrznejo telefona in interneta, ju bom pac odpovedala in sla drugam. Pa kaj, saj vso vsi ti "telefonisti" enaki. Grem jim samo za denar in dobicek, kot celemu svetu. se mi akr kozla!
Ta kapitalisticna miselnost se je zacela dotikati tudi mojih Indijcev. Vsi bi radi nekaj prodajali, cene pa so vsako leto visje...

Svoje potovanje sem zacela, kot sem ze rekla z Go Optijem, ki me je peljal do Muenhna. Da bi vi videli to "mrlisko vezico". Med potjo s(m)o bili vsi potniki tiho, jaz sem bila najstarejsa, pa sem kljub vsemu kazala najvec zivljenja. Podjetnistvo je udarilo tudi soferje, mladenic se je predstavil takole: "Dobro juto zelim vsem skupaj, moje ime je Danijel in moja naloga je, da vas varno in tocnbo pripeljem na letalisce v muenchnu. P)rijetno pot zelim vsem skupaj." Potem je nastel se tri postanke, ki jih bomo imeli na poti in to je to. Vso pot je bil tiho kot mumija.... Pa sem prezivela. V Muenchnu sem se svaljkala na letaliscu pet ur. Poiskala sem ckeking mesto od qatar airwaysa in z grozo ugotovila, da je sredisce chekiong mesta velika tehtnica. Jaz pa tri kose prtljage: velik kovcek 24 kg (dovoljenih 23), rocna prtljaga (16 kg), dovoljena 7 in se nahrbtnik na hrbtu 6 kilogramov. V mislih sem ze racunala, ce bo 200 evrov dovolj za doplacilo. Ker pa sem fajn baba, sem na cekingu naletela na prijaznega mladenica, ki je razumel, da odhajam za pet mesecev, zazelel mi je srecno pot in rekel, da bo poskrbel za mojo prtljago - brez vsakega doplacila! Bog mu naj na otrocih povrne!  Iz Muenchna nato v Doho in takoj naprej v Bangalore. Malo me je stiskalo, ker smo kimeli zamudo in sem cvikala, da nas avion ne bo cakal, ampak nas je bilo ogromno in vse je bilo OK. V Bangaloreju me je cakal taksist, ki me je peljal v Putaparti. Med potjo sva vzela v avto njegovo znanko (veste, ona je international teacher), seveda ni nic prispevala za stroske, zakaj pa, saj bo placala "bela" Alenka. No, to me je se najmanj bolelo (me sploh ni), hudic je bil, ker je bila mlada gospa  hudo zgovorna, meni pa so oci lezle skupaj. Jasno, ze druga noc brez spanja.
Dopoldne smo prispeli v asram, kjer sem najela sobo, jo placala za tri dni (1 evro in se kaksen cent zraven), ampak sem jo tudi kmalu zapustila, Ker je bilo nemogoce ostati tam. V sobi je bilo osem postelj, zasedena je bila samo ena, brez blazin, se kar usrano... Jaz pa sem si zelela samo tusa in spanja. Podala sem se v vas, da si poiscem sobo. Nasla sem nekaj prav v centru, se kar poceni, ampak cisto po inmdijsko. Ce, na primer, prizgem ventilator, se avtomaticno prizge tudi luc. To pomeni, da pon oci ne bom mogla imeti prizganega ventilatorja, to pa je tu v teh razmeah, vsaj zame, nujno potrebno. V kopalnici je tudi straniscna skoljka, in ko sem prvic potegnila vodo, je pol vode odteklo direktno po tleh v kopalnici. Cev je malo ovita z izolir trakom, ampak samo malo, tako da sprica vse naokoli.
Danes se mi ne ljubi menjati sobe, ne vem se, kaj bom naredila. Morda pa tudi ostanem v njej. saj sem v Indiji!
Asram je skorajda prazen, srecala sem eno Slovenko, Nado, ki tu zivi pol leta na leto. Ljubo mi je, ker sem videla prijazen obraz.
Dragi moji, tukaj je okoli 30 stopinj.... Samo v vednost.

D day

Takole. Zdaj gre pa zares. Že cel teden imam "rajzefiber", danes ob polnoči pa se začne moje vsakoletno potovanje v ljubo mi Indijo. Že tretjič bom del jeseni in zimo preživela v Indiji. Zakaj? Iz čisto preprostega razloga - ker obožujem morje in sonce! Pa še za moj penzionistovki žep je to blagodejno.

Dragi prijatelji, ker sem imela lansko leto veliko dela s pisanjem mailov, sem se letos odločila, da bom pisala blog. Ne vsak dan (ali pa tudi, če me bo zamikalo), popisala pa bom dogodke, ki so se me tako ali drugače dotakmnili. Saj veste, mene zanimajo odnosi med ljudmi, malo manj pa kraji in geografija.
Letos potujem iz Munchna prek Dohe do Bangaloreja, kjer bom nekaj časa v Babinem ašramu. Da se naštelam. To mi bo zagotovo koristilo.

Zdaj pa bom spakirala še tegale računalnika, zato vas vse objemam in naslednjič se beremo že v Indiji. Indija, prihajaaaaaaaam!