Alloyd je negativen, hura!!!!

Končno dobra novica. Allooyd, trinajstletnik,  čigar oče in mama sta oba zbolela za aidsom, oče je pred kratkim umrl, mami pa je bolezen z vso močjo izbruhnila zdaj, je negativen. Nima aidsa. To je najboljša novica te dni.

Z mojim fotičem nisem mogla "zaobjeti" cele vrste ljudi, ki je v Margau čakala, da kupi avtobusno karto za Panjim.


V začetku tega tedna sem odšla z Mario v Panjim, glavno mesto Goe, da obiščeva v bolnici Emy in dvigneva rezultate preiskav. Emy so namreč zaradi neznosnih bolečin odpeljali v to državno bolnico, kjer je zdravljenje zastonj. Moj namen je bil samo da obiščem Emy. Izkazalo se je, da je še kako prav, da sem šla z Našo. Bolnica je ogromna in se je težko znajti. Najprej sva odšli v laboratorij, da dvigneva izvide za Alloyda in Emy. Alloyda so testirali za HIV, TBC, prav tako tudi Emy. Ko sva prišli na vrsto, je Maria v konkanščini vprašala gospo, ki tam dela, če so že rezultati. Baba jo je začela nadirati, nisem razumela zakaj, zato sem posegla vmes in vprašala, če morda nadira Mario. Takoj je ustavila konje in začela malce bolj spoštljivo govoriti z njo. Seveda me je tudi vprašala, če Maria dela zame. Grdo sem jo pogledala in ji jasno in glasno povedala, da je moja prijateljica! Mislim, kar pokrov se mi dvigne ob tem kastnem razmišljanju. Ampak tako pač je tam. Takoj sem pozabila na slabo voljo, ko sem videla, da je Alloyd negativen pri obeh boleznih. Tudi tuberkuloze nima, čeprav jo je imel njegov oče. Emy tudi nima tuberkuloze. Ima pa aids in krvnega raka.
Potem sva z Mario morali še do zdravnice za HIV pozitivne, ki nama je dala neka zdravila za Emy, v roke pa mi je potisnila tudi epruveto z naročilom, da ji moram dostaviti Emyjino kri, naj na oddelku rečem sestri, da ji odvzame kri (pri tem sistemu se ne bi čudila, če bi ji morala še sama vzeti kri!), in prinesti ji moram tudi vse papirje, ki jih je Emy dobila ob sprejemu. Tudi za papirje sem morala prositi sestro na oddelku. Še dobro, da sem bila z Mario, Naša tega verjetno ne bi speljala sama. Zato pa si vedno nekoga "naštima", da gre z njo.

Ko sem prišla na oddelek, kjer leži Emy, to je onkologija, sprejeta je bila namreč zaradi raka, me je zasekalo. Nekontrolirano so se mi ulile solze. Prva stvar, ki sem jo zagledala je bila postelja v kotu, na kateri je skorajda brez življenja ležal fantek, star okoli dve leti, v rokico mu je tekla infuzija, njegov oče pa je, globoko vdan v usodo, tako nežno sedel poleg njega! Srce mi je skorajda razpadlo od bolečine. In, ljudje moji, to ni nikakršna bolnica, pri nas imamo take štale. V enem prostoru leži okoli trideset ljudi, ob vsaki postelji je sorodnik, ki opravlja delo medicinske sestre - pomaga bolnikom pri opravljanju nujnih fizioloških potreb, dajejo jim predpisana zdravila ob določeni uri, sestre samo namestijo infuzijo, ko ta izteče. Na to jo morajo seveda opozoriti spremljevalci. V tej bolnici in vseh drugih državnih bolnicah (kjer seveda zdravijo  proti plačilu, brezplačne so izjemno redke) sploh ne poznajo vloge medicinskih sester, kot jih poznamo mi. Seveda je popolnoma drugače v zasebnih bolnicah, ta boljše so urejene po evropsko. Privošči si pa jih seveda lahko le elita.

Emy smo povedali, da njen sin ni HIV pozitiven. Začela je jokati, kaj jokati, kričala je kot ranjena žival. Ampak to so bili kriki olajšanja! Komajda je povedala, da je cele noči molila k Jezusu, naj prizanese vsaj njenemu sinu. Bila je uslišana. Emy je res zelo bolna, zelo težko govori, bolijo jo vsi sklepi, čeljusti komajda premika. Jesti že nekaj časa ne more in postaja okostnjak... Pri njej je vse dni gospa, Sunita, ki si služi denar s tem, da spremlja bolnike v bolnici. Ker nihče od sorodnikov zaradi obveznosti ne more biti odsoten 24 ur na dan, plačujejo gospo, da je pri Emy. Sami pa jo dnevno obiskujejo. To je kar projekt iti na obisk, traja vsaj pol dneva.

Vesela sem, da se lahko umaknem na plažo, kajti ne morem biti cele dneve v tej energiji. Vsak dan se tam nafilam z energijo, da potem popoldne in zvečer pomagam familiji. Tako ali drugače.

Tole sva midva z Arunom. Poba je star 30 let in dela pri Camilsonu že nekaj sezon. Zdaj se že dobro poznamo...

in Branka, ena od "slavnih" sester Hobič.

Dolgčas mi res ni. Prav počasi pa mi v misli prihaja misel na moj dom. Tisti, ta pravi. Indija je samo "poletna rezidenca". Tam so tudi vsi moji najljubši. Ema, počasi, počasi se približuje čas - ko bodo pokale kosti! Od silnih objemov, seveda.

Zakaj se te tako bojimo, gospa s koso?

Ze nekaj casa se nisem oglasila. Ni bilo casa, no, ne vem, morda je to samo izgovor... Pred leti sem obiskovala nekajmesecni tecaj pri hospicu za spremljanje umirajocih. Takrat se mi je zdelo, da je morda to delo, ki bi ga opravljala s srcem. Potem pa se je obrnilo tako, da sem zamenjala posel, postala sem "novinarka" in kar nekako sem odlagala to, da bi zacela delati kot prostovoljka . Menda bi bila primerna za to delo, tako so mi rekli tam. Potem je prisla Indija, rekla sem si, da ne morem delati kot prostovoljka samo nekaj mesecev, potem pa spet oditi, pa se boj za ljubi kruhek je bil posredi. In vedno obljuba, dana sebi, naslednjic, ko pridem domov, bom pa zagotovo sla v hospic. In ker ta naslednjic se ni prisel, me je nasel tukaj, v Indiji.

Pisala sem ze o tem, da je konec novembra umrl Alfred, Mariin svak in da je kaksen mesec po pogrebu njegova zena, Mariina sestra Emy zbolela. Nihce ni natanko vedel, kaj se dogaja z njo, tam okoli podpazduhe se ji je naredila neka zatrdila, ki so jo izrezali (in seveda poslali na histoloske preiskave), boleli so jo zobje in celjust, pa sem ter tja je dobivala temperaturo. Dva zoba ji je zobozdravnik izdrl, dva pa se cakata na to. Dobivala je neke tablete in namesto, da bi ji slo na bolje, je bilo vsak dan slabse. Oblezala je, v nekaj dneh se ji je stanje tako poslabsalo, da niti s postelje ni mogla vec vstati.

Ima strasne bolecine, nic ne je, zdravnik ji daje mocne tablete proti bolecinam. V eni takih bolecinskih agonij je Marii povedala, da je njen Alfred umrl zaradi aidsa in da je tudi sama HIV pozitivna! Popoln sok! Ko mi je Maria povedala vso zgodbo sem se zjokala kot otrok. Zakaj mora 36-letnica umreti zaradi nevednosti in zaradi pomanjkanja denarja!?

Alfred se je okuzil pred poroko (pred 15 leti). Delal je v Saudski Arabiji v hotelu (pravzaprav bordelu) kot sobar. Imel je pogodbo za dve leti. Z Emy sta bila takrat ze par, bila sta zaljubljena. Vendar kot velevajo indijski obicaji sta se samo za rokice drzala, seks pride na vrsto po poroki. Kot "postena" Indijca sta se tega drzala. Alfred je Emi povedal (seveda globoko po poroki), da se je okuzil, ko je neka stranka v "hotel" pripeljala prostitutko in po svoji uporabi jo je prepustil se dvema sobarjema. Zenska je bila okuzena... Podjetje, pri katerem je bil Alfred zaposlen, je vse hotelsko osebje testiralo za HIV vsake pol leta. In Alfred je bil po osmih mesecih okuzen in poslali so ga domov. Porocil se je z Emi....

Emy in Maria. Emy je tista, ki stoji. Taka je bila se mesec po Alfredovi smrti. Potem pa v nekaj dneh ni mogla vec iz postelje.

Med sorodniki sta veljala za zgleden par. Kmalu se je rodil Alloyd (danes ima 13 let), ko je bil star dve leti, so ga testirali za HIV. Takrat je bil negativen. Pred dnevi pa so mu spet vzeli kri in za rezultate bomo izvedeli v ponedeljek. Hudo drzim pesti, da bo vsaj zanj vse OK.  Skratka, na zunaj so bili druzina kot malo takih. Maria mi je vedeno razlagala, kako fajn par sta onadva in kako se imata rada. Resnica pa je bila drugacna, bila je grozljiva! Sploh si ne morem predstavljati, kako je lahko Emy cuvala to strasno skrivnost. Zdaj se je odprla in povedala, kolikokrat jo je moz pretepel, ker ni hotela spati z njim. Nikoli ni hotel uporabljati kondoma!  Sin je bil star dve leti, ko je spet zanosila. Ko je bila noseca stiri mesece, so izvidi pokazali, da je HIV pozitivna tudi ona in s tem seveda tudi nerojeno dete. Zdravniki so ji predlagali splav, ki ga je tudi naredila. Splavila je deklico, ki je bila ze "ziva". Spet ni nikomur povedala...  Baje je bil ta Alfred strasno "hudokurcen" in nihcde ne ve, kolikim zenskam je v resnici prinesel smrt. Nikoli ni uporabljal kondoma, ceprav je vedel, da bi to njegovo zeno - in morda se kaksno drugo - resilo. Ni ga hotel, ker potem seks ne bi bil tako fajn...
Emy v resnici sploh ni vedela, kaksna bolezen je aids. Sele, ko je Alfred zacel umirati, to pa je trajalo sedem mesecev, ji je postalo jasno, kaj verjetno caka tudi njo. Zaradi vseh teh dogodkov okoli njegove bolezni in smrti, je dozivela veliko stresa. Sploh si ne predstavljam, kako je biti sam s tako strasno skrivnostjo! Imunski sistem se ji je cisto podrl. Histoloski izvidi so pokazali, da ima tudi krvnega raka, kar je seveda vse posledica HIV-a. Nihce ji ni povedal, da danes obstajajo zdravila za HIV in da lahko z njim zivis do konca, kot npr. jaz s svojo sladkorno. Samo zdravila je treba jesti vsak dan. Pa tudi, ce bi vedela, ne vem, ce ima dovolj denarja, da bi si jih lahko privoscila..

Emy lezi doma in sosedje se spet zgrinjajo v hiso. Vsak jo hoce videti, se je dotakniti, reci "uboga Emy" - in to je vse. Nihce nekako noce biti odgovoren za to, da bi ji pomagali. Vsak vecer trpi hude bolecine, bruha crno kri, nic ne je... Meni se dviguje zivec, ker je soba vedno polna ljudi in tudi ko spi, se vedno najde kdo, ki jo poruka, da se zbudi, ces, poglej me, prisel sem... Predvcerajsnjim sem imela tega zadosti in sem prosila ljudi, naj jo pustijo pri miru, saj je to neclovesko, da jo kar naprej budijo. Stali so tam okoli nje, kot da bi bila ze mrtva. Grozljiv prizor, energija - smrtna. Zvecer sem se doma z Mario pogovorila in ji povedala, kako jaz vidim stvari. Nikakor je nisem zelela prepricevati v svoj prav. Vztrajala sem samo na tem, da greva s histoloskim izvidom do Emyjinega splosnega zdravnika, ki je zdravil tudi Alfreda, da nama pove, kaksna je prognoza za Emy. Strinjala se je. Vsak dan se oglasim pri Emy, rada ji s kokosovim oljem zmasiram noge in hrbet, saj pravi, da ji odleze. Kadar sem jaz pri njej, imam obcutek, da se umiri. Nic kaj dosti ne govorim, tako so me ucili na hospicu, samo poslusam jo, kaj si zeli, in, ce le morem, ji zeljo tudi izpolnim.

Emy in Alloyd, stoji za njo. Ce se ne zgodi cudez, kar je vedno mogoce, bo kmalu postal sirota...

Zdravnik je bil izjemno prijazen z nama z Mario. Po histoloskem izvidu sodec, Emy nima dobre prognoze. Dejal je se, da jo je treba testirati se na TBC, ker je imel Alfred tudi tuberkulozo. In ce se vsem drugim diagnozam pridruzi se ta... V Panjimu, glavnem mestu Goe je bolnica Bambolin, kjer brezplacno zdravijo tudi bolnike z aidsom. Emy naj bi v ponedeljek peljali tja.

Maria je vec ali manj popolnoma brez moci in ne ve, kaj naj naredi, veliko joka.  Tu je se druga sestra Veronika, ki tudi ne more nic pomagati, saj se je ravnokar vrnila z mozem iz bolnisnice in on potrebuje 24 urno nego. Pravzaprav nihce ne ve, vsi nekaj prelagajo naloge eden na drugega. Po pravilih bi morala za Emy skrbeti Alfredova druzina, ampak tam se samo pogovarjajo o pomoci. Efekta je bolj malo.

Danes, ko sem vstala, Marie ni bilo doma. Predvidevala sem, da je ze pri Emy. In res, okoli devete ure je privihrala domov, cisto nic nemocna. Bila je jezna kot ris. Da ji je vsega zadosti, je rekla, Emy je namrec zjutraj trpela hude bolecine in je kar rjula od njiih. Takrat pa je Nasa zacela delovati. Takojci je sklicala familijo in jim jih je napela. Kaj da cakajo, Emy mora takoj v bolnisnico, nekdo ji mora pomagati. Ne morejo samo prelagati vse na jutri. Takoj se je nasla neka svakinja z avtom in so se odpeljali v Panjim. Ponosna sem na Naso.

Ko gledam vse te ljudi, se mi zdi, da se vsi obnasajo tako kot se, ker jih je, ob srecanju z Emy, ki umira, neizmerno strah lastne smrti. Sama sem mislila, da se smrti ne bojim, ampak zakaj se mi podijo po glavi misli,  o mojem zdravju in o tem, kdo me bo negoval, ce bom zelo bolna. Moji obcutki ob tem niso cisto nic prijetni. Nekaj casa te misli opazujem in postanejo kar nekako manj grozne. Nato skusam v sebi najti miren koticek. Vcasih mi uspe in takrat se mi tudi smrt ne zdi nic vec grozna.

Zdajle se odpravljam na plazo, kjer me cakajo prijateljice Irena, Branka in Meta. Hvalezna sem, da me nic ne boli in da bom lahko uzila dan. Upam, da z zavedanjem.

Namenite Emy kaksno lepo misel ali molitev. Zdaj to potrebuje.
P.S. Maria mi je dovolila, da na blogu napisem vse o Emy. Veliko ji je namrec do tega, da ljudje vedo, da je njena sestra nedolzna...

Znanje, ki lahko pomeni preživetje

Res je, kar pravijo stari ljudje, da hodi hudič srati na kup. Letošnje leto se pri Marii ni začelo dobro. S Katjo,  gostjo iz Švice, ki je stanovala pri nas, sva šli na pico in potem še na pijačo na obalo. Bil je zelo prijeten večer, z veliko smeha in pogovarjanja. Ko sva se vrnili "domov", sem našla Mario, kako sedi zunaj kot kupček nesreče. "Chistoda je spet zadela kap," mi je takoj pojasnila svoje ne prav blečšeče stanje. Chistod je mož njene sestre Veronike. Ni bilo prvič, da ga je zadela kap. Potem pa spet znani scenarij: najprej bolnišnica, kjer so povedali, da so ga pripeljali pravočasno, pa namestitev v intenzivno nego, s tem pa so se težave samo povečale. Dan v intenzivni negi stane ogromno denarja, ki pa ga Veronika nima od kje vzeti. Zato je rotila zdravnika, naj ga premesti v navadno sobo. Kar so tudi storili. Ona je ostala z njim v bolnici, ker mora nekdo kontrolirati infuzijo, to pa je ponavadi kdo od svojcev. Medicinskih sester tam nimajo (to je seveda bolnica za navadne ljudi in ne za bogataše), svojci morajo prinašati tudi hrano bolniku in tistemu, ki ostane pri njemu. Ta dogodek znova pomeni velik pritisk na Mario, ki je nekakšna glava družine, saj je najstarejša, pa še nekaj denarja ima oz. ga ima njen mož. Tu pa je še druga sestra Emy, ki je tudi po moževi smrti vsa bolna. Kar naprej jo nekaj duši, pa zobje jo bolijo. Tudi njej je treba pripraviti hrano (tu včasih priskočim na pomoč in skuham kakšno župo, ki jo lahko poje) in jo redno obiskovati. Emy se obnaša kot kakšna petletna deklica, joka, jadikuje nad bolečinami in govori, da bo umrla. Vse to gleda njen 13-letni sin, ki mu na zunaj ni videti, da bi kaj posebno trpel, v resnici pa ga je strah kot psa, da bo ostal še brez mame. Emy si je namreč poškodovala zobe na dan pogreba, ko je kar naprej padala v nezavest, škrtala je z zobmi in čeljusti ji je bilo treba na silo razkleniti. Štiri zobe je ob tem izgubila, dva so ji že izruvali, dva pa še čakata. Menda ima tudi precej poškodovano kost v ustih. Ampak to bo še vse dobro, da pa jo boli vse telo, pa, mislim, je del žalovanja.
Ko sva včeraj z Mario sedeli zvečer sami in se pogovarjali, je začela jokati in me spraševati, če bo Emy res umrla. Ker pač tako pravi. Potolažila sem jo, da verjetno ne tako kmalu, da je pač zdaj polna bolečine, pa še z zobmi ima težave. Pred približno 14 dnevi so ji odstranili tudi neko zatrdlino blizu prsi, ki bi lahko bila karkoli. Nekdo bi moral poklicati v bolnico, kakšen je izvid histološke preiskave, pa se nihče prav ne zanima za to. Enkrat se nihče ne oglasi, drugič rečejo, da izvida še ni, potem pa domači kar pozabijo na to. Emy joka, Veronika je v bolnici z možem, Maria noče gledati vsega tega, ker pravi, da jo preveč boli, edino Connie je sposobna, da se spoprime s težavami. So pa žal vsi ti ljudje tako neuki, da padeš dol. Polni so vraž in urokov, kar je posledica neznanja. Včeraj je umrl 17-letni fant iz Jesussliyeve šole, Maria mi je hitela razlagati, da zaradi visoke temperature. Skušala sem ji dopovedati, da je visoka temperatura samo posledica kakšne bolezni, ki jo je imel, ona pa ne, ne, ne, zdravniki so rekli, da zaradi vročine. Kasneje se je izkazalo, da je mladenič umrl zaradi hepatitisa. Naši sem morala razložiti, kakšna bolezen je to. Pa ne vem, če je čisto razumela.

Privezani stari čevlji na palmo. Še ena od njihovih neštetih vraž - da bo palma dobro obrodila. In v to verjamejo!

Vedno znova me tudi sprašuje, kaj so to hormoni. Razložila sem ji že vsaj osemkrat. Pa ji še zdaj ni čisto jasno. Dopuščam tudi možnost, da sem bila v svoji razlagi nerazumljiva. To, da pa me njena 18-letna hči, ki obiskuje kolidž, vpraša, če lahko gej zanosi, ta se mi zdi pa bosa.

V tej familiji sem si pridobila nek status, ki ga ne maram. Kar naenkrat sem postala razsodnica za vse. Če bo Alenka rekla OK, potem v redu, če pa ne, tega pač ne bomo naredili. In vse to "malikovanje" izhaja iz njihovega neznanja. Zato zelo pazim, kaj rečem in ne sodim, ker bi bilo to verjetno usodno zame. Tudi nočem prevzemati odgovornosti za nič. Ampak te ženske so tukaj same, brez moških (mož in Mariin brat sta v Katarju) in popolnoma nemočne, odlične so v objokovanju svoje usode. Ampak tako pač je, na podeželju v veliki meri, v mestih je seveda drugače. Ampak 70 odstotkov Indijcev živi v vaseh, kjer so stara verovanja še izredno močna. Tudi javni šolski sistem je v Indiji slab. Sicer pa, kot sem že zapisala, sploh si ne znam predstavljati, kako je voditi tako ogromno državo.

Včasih pa se zabavam ob čisto navadnih dogodkih. Na primer ob tem, kako  Naša hrani svoje pujse. Veliko mamo Koči in njenih šest pujsov. Koči pozna njen glas in pride iz hoste, ko jo pokliče k večerji, otroci pa ostanejo, ker se bojijo ljudi. No, tudi Koči je prestrašena in se dobro počuti sami med ljudmi, ki jih pozna, do ostalih pa je izjemno bojazljiva. Prava znanost je, da Maria nauči mladiče, da pridejo h koritu na hrano. Najprej morajo poznati Mariin glas, nato stas, nato pa počasi, počasi, dobijo zaupanje. In Naša mora biti hudo potrpežljiva ob tem. To je cel postopek, ki traja in traja. Zadnjič sem bila priča uspešnemu hranjenju teh mladih pujskov. Evo slike.

Prilagam tudi današnjo sliko Naše, tik pred odhodom v Margao. Tja je šla v bolnico, kamor je nesla hrano za bolnika in svojo sestro. Pravila oblačenja so jasna: doma v capah, v Margao zahodno oblečena, v cerkev pa v najlepšem, v indijskih tradicionalnih oblačilih.

 

Kadar dalj časa ne napišem bloga, imam v glavi en kup stvari, ki bi jih rada povedala. Na papirju pa potem to izgleda čisto drugače...

Vreme je znosno, ta huda vročina je popustila, nova pa še ni pritisnila. Morje je (pre)toplo, plaža pa se počasi polni. Ampak prave gneče, kot jo poznamo na Jadranu, tukaj nikoli ni. Hvala bogu. Tako lahko na plaži v miru premišljujem  ali pa ne delam nikč. Kar je najbolj fajn.

Poroka in tezave s sprejemanjem drugacnosti

Tule je obljubljeno porocilo z gojanske poroke. Svoje obcutke bi lahko strnila v tri besede: dolgocasno, dolgocasno in se enkrat dolgocasno! Avtobus, ki nas je peljal na prizorisce bi nas moral pobrati ob osmi uri zvecer. Stali smo ob cesti, tocni, po petnajstih minutah pa nas je poklicala organizatorka, da bodo malce zamudili, da naj gremo se kar malo doov, nas bo ze poklicala. Tista dogovorjena osma zvecer se je zavlekla do pol desete. Ko smo prisli na prizorisce, nekaksen ogromen vrt z odrom, je bilo tam ze ogromno ljudi. Posedli smo se in cez kaksno uro se je zacel program, ki je trajal okli ene ure. Animator je bil mladenic, ki bi bolj sodil v pogrebno sluzbo, tako brez zivljenja je bil. Vsi gostje smo sedeli ob praznih mizah in cakali, da se prikazeta zenin in nevesta, da razrezeta torto, kar pomeni visek porocne zabave.

Vmes so seveda imeli govore tudi pomembni gostje, pravzaprav so poroke bolj show starsev kot pa zelja mladoporocencev. Rocky in Marija, ki sta se porocila vceraj, sta bila zarocena dve leti, za poroko pa so se dogovorili starsi. Sta se pa v teh dveh letih zaljubila, vsaj tako so mi zatrjevale moje punce.

Me dvsemi govorancami so natakarji zaceli streci pijaco. Pa ne v steklenicah. Predte so postavili ze v kozarce natoceno pijaco. Na izbiro so bile fanta, soda ali pa kozarec piva.  No, vsaj nekaj, za zacetek.

Koncno je prisel trenutek, ko sta se prikazala zenin in nevesta. Animator je vpil, naj jih pozdravimo z gromkim aplavzom, ampak odziva ni bilo velikega, ceprav je bilo na poroki prisotnih med 500 in 600 ljudi! Ja, prav ste prebrali. Taka je povprecna gojanska poroka, ce le eden od starsev dela na ladji ali v tujini.

Ricky in Maria mi nista delovala zelo zaljubljeno, zeninu je roka kar nekako visela cez nevestino, drugo roko pa je nonsalantno drzal v zepu. Livnell mi je razlozila, da mu je bilo verjetno zelo nerodno. Ampak ona seveda gleda skozi svoje oci, govorica telesa pa ne laze...

Tole pa je visek vecera in sanje vsake gojanske neveste: rezanje porocne torte. In zdaj je ze porocena zenska in s tem ima zagotovljen status v druzbi. Kaj pocne nevesta, me je zanimalo. Nic, nekaj dela s kompjuterji, zdaj pa bo seveda pustila sluzbo, je bil odgovor. Moz bo sel pa seveda kmalu po poroki nazaj na ladjo...

Po svecanem rezanju torte je sledilo pol ure plesa, potem pa smo bili vabljeni, da si postrezemo s hrano, ki jo je pripravil catering. Ura je bila polnoci in bila sem ze posteno lacna. No, tudi ta poroka ni minila brez uspesnice gangam style. Nekateri Indijci so prav uspesno "jahali", moj podmladek pa je bil ze od mene poducen, kako se "jaha" gangam style.
Postavili smo se v vrsto za hrano, si nalozili na kroznike, pojedli, Indijci so malo poopravljali, katera hrana je dobra in katera ne - in to je to! Avtobus nas je odpeljal domov.

Takole pa sva se dolgocasili skupaj z Naso in tudi Livnell ni prav uvziala.Na misel ji ni prislo, da bi sla plesati. Imam obcutek, da je najvecji del gostov prisel samo na vecerjo. Oprosti, Mateja, fotke so bolj slabe, ker tebe ni bilo poleg...

Za nedeljo sem Marii obljubila, da bom za vecerjo skuhala paradiznikovo omako in spagete, ki jih obozuje. Sploh je familija dobila nekako evropski "okus:, Maria ima zelo rada tudi solate, ki jih ponavadi pripravim sebi za vecerjo. Kadar pa dodam paradiznikovi solati se tuno in olive ter malo fete, sta vesela tudi mulca. Ker se mi zvecer ne ljubi prav pacati v kuhinji, sem se odlocila, da omako skuham ze zjutraj, spagete pa zvecer vrzem samo v vodo, vmes pa naredim se kumaricno solato. Maria je bila takoj za. Ko sem zjutraj prisla v kuhinjo, sem jo slisala, kako naroca Livnell, naj pospravi kuhinjo "saj ves, da Alenka ne mara nepospravljene kuhinje". Verjetno se mi ze na ksihtu vidi, kako mi gre na zivce, ko je vse nastlano. Prosila sem jo, ce nareze cebulo in olupi cesen, jaz pa bom medtem skocila v Colvo, da bom kupila se baziliko in petersilj. Brez problema, je bil odgovor. Za pot tja in nazaj sem potrebovala okoli dvajset minut in ko sem se vrnila, se je zacela rezati, seveda s telefonom na usesih. Joj, joj, takoj bom, je hitela govoriti, ko me je zagledala. Stopila sem v kuhinjo, sredi katere je bilo na kupcku najmanj en kilogram prahu, res ne pretiravam. Livnell je pometala po sobah in "pripeljala" prah v kuhinjo. Seveda ni nikjer tudi nobene ciste suhe krpe, mokre pa vse smrdijo. Priznam, takrat se mi je dvignil pokrov! Maria je hitela, da bi mi prinesla ciste krpe (moje razrezane curidade, ki jih ne nosim vec), ki tukaj nadomescajo obicajne kuhinjske krpe. Malo si zivcna, ali ne, je ugotovila, ko je zacutila, da mi je dvignilo pokrov. No, pa sem sla preko tega in skuhala tisto omako, zvecer pa bo veselje popolno, ker bomo jedli "pasto".

Ta dogodek je povzrocil, da sem cel dan na plazi premisljevala o sprejemanju. Sprasevala sem se, ce prav zares sprejemam drugacnost. Jo, seveda, kadar se me neposredno ne dotika! Zelo sem sirokogrudna in prav nic ne sodim, ce le imam toliko manevrskega prostora da se umaknem. Ko mi doma kaj ni prav, se preprosto odpravim domov, v "sterilnost" mojega stanovanja na Polici. Tam ni nikogar, od kogar bi se ucila sprejemanja. In vedno se mi dogaja, da ne sprejmem drugacnosti svojih najblizjih. Maria in njena druzina  mi pac postanejo najblizji, ker prezivim tu toliko casa. Vedno pravim, da meni nic cloveskega ni tuje. Larifari! Le, kadar se to dogaja drugim, ki mi niso tako blizu. Mojim najblizjim pa ne oproscam in ne sprejemam. Ampak se trudim, vsak dan morda napredujem za milimeter. In zdajle grem domov z odprtim srcem k zlati Marii, moji veliki uciteljici. In ko se bom vrnila domov, me bo tam cakala tudi moja ljuba hci, ki pa je generalno moj najvecji Mojster. Hvala, Maja.

Ti meni, jaz tebi, za 100 rupij

Novoletno noc sem prezivela ob gledanju filma. Vsi "posteni Gojanci" pa so jo preziveli v cerkvi. Odsli so k masi, ki se je zacela ob 11.30 zvecer in koncala cez uro in pol. Sprasevala sem jih, zakaj vendar cerkev, ko pa je novo leto cas veseljacenja, plesa, popivanja ali pac samo gledanja tv. Lahko pa, seveda, novo leto clovek tudi prespi, ce se tako odloci. Odgovor je bil, da zato, da se zahvalijo za iztekajoce leto in prosijo za dobro novo. Tudi prav, ce tako cutijo. Meni pac ni za neprestano letanje v cerkev. Malo pred indijsko polnocjo me je poklicala Maja rekoc, naj potolazim Emo, ki je zalostna in  joka. Tudi zato, ker me pogresa. Ja, seveda sem jo potolazila. Rekla sem ji naj gre v posteljo, ce je utrujena, naj stisne blazino k sebi in naj mocno misli name. Jaz bom pa to storila v Indiji, tako bova skupaj. Predlog ji je bil vsec. Ta pogovor je se dolgo odmeval v meni, tako da nisem mogla zaspati in sem pestovala svojo zalost - ki pa je bila mehka in  zametna.

Prvega januarja ima familija obicaj izmenjave daril, ki poteka med sorodniki in bliznjimi sosedi. Vsi smo morali kupiti darilo, ki je morala stati 100 rupij, ne manj, ne vec. Ker pa je stvari, ki bi stale natanko 100 rupij in bile hkrati uporabne, bolj malo, je bilo kupiti darilo se kar umetnost. Ze pred novim letom pa izvleces iz torbice, kjer so listki z imeni udelezencev, ime osebe, ki ji moras kupiti darilo. Ta oseba naj bi vse do zadnjega ostala skrivnost in drugi naj ne bi vedeli, koga moras obdarovati. Ampak glede na to, da so Indijci res prava cvekala, se je v hipu razvedelo, koga si potegnil ven. Ce ze nisi sam pokazal, so te pa oni vprasali, koga si dobil.

Na zgornji slik je Milagrin, Mariina tasca, ki se tovrstnih druzinskih srecanj ne udelezuje. Medtem, ko smo se mi zabavali, si je rajsi dala opravka s kokosovimi orehi. Njo te stvari ne zanimajo in neprestano je slabe volje. Kar sama sebi govori nekaj v brk in to neprestano. Ona je edina babica, ki jo poznam, ki ima rajsi svojega psa, kot vnuke. Ti ji gredo zelo na zivce in neprestano krici na njih. Seveda ji mulci v veliki meri vracajo.

Ob petih ppoldne se je na izmenjavi daril v stari hisi zbralo okoli petnajst ljudi, Mariinih sorodnikov in sosedov.

Vsi so imeli darila zavita v darilni papir. Jaz sem izzrebala Alloyda, decka, ki mu je pred kratkim umrl oce. Poba mi je pri srcu, izjemno velik je za svoja leta, ima 13 let (na sliki je tisti na levi) in rad je. Kaj naj mu kupim, sem premisljevala. Potem pa sem se odlocila, da mu kupim 10 zavitkov cipsa.Saj vem, da to ni najbolj zdravo, ampak... Ko sem prisla s cipsom domov iz trgovine, je Livnell takoj pristopila in zacela sestevati, koliko denarja sem porabila. Tole je pa prevec, mi je ocitajoce rekla, ko je nastela 125 rupij. Ce bi bilo pa zanjo, ne bi bilo pa nic prevec.... Vsi otroci tega sveta so v osnovi enaki, razlikujejo se samo po niansah. Izmenjavo daril spremlja huronsko vpitje in ploskanje. Vsi govorijo eden cez drugega. To res tezko opisem z besedami, to je treba doziveti. Koncno je ena od zensk prevpila vse in izmenjava se je lahko zacela. Tudi to dejanje je spremljalo huronsko vpitje tako, da sem si morala kar malo zatisniti usesa, ceprav sem vajena glasnega govorjenja. Vse skupaj je bilo koncano v dvajsetih minutah. Uradni del, namrec. Vrnili smo se vsak na svoj dom, ampak tam sele se je razvila debata. Kdo je dal komu kaj, ali je res vse stalo 100 rupij, Misha je bila zalostna, ker ji je Fatima kupila samo lasticno posodo za 50 rupij, mi ze vemo koliko t stane in podobno. Vmes se je Nasa obracala k meni in vsakic hotela potrditev, ce ima prav. Nic kaj zadovoljna ni bila videti, ker nisem hotela sodelovati z mnenji v tem "nadaljevanju".

Zvecer sem se odpravila na obisk k Nicole,  hcerki moje prijateljice Irene, ki zivi v Svici. Irena je namrec priletela v Goo prav na novoletno noc. Dan prej sem spekla torto, ki sem jo nesla s seboj, da se posladkamo, saj vem, da ima Nicole zelo rada torte. Pa to ni bila cisto prava torta. Bilo je nekaj torti podobnega, ob cemer sem se dobesedno razjokala.  Ce kaj znam speci, je to torta nutela, saj jo moj necak Jaka obozuje in jo je veckrat delezen. Ni tezava, ce imas sestavine. Tukaj pa ni smetane, je samo nekaj smetani podobnega. Na embalazi sem prebrala, da je to smetana iz kravjega mleka, ki se uporablja tudi v evropski kuhi. Naivka sem mislila, da se da stepsti. Pa se ne pusti, vztraja in ostaja tekoca. No, cisto malo pa se je zgostila. Pa to se ni bilo vse. Imela sem samo star pecilni prasek, ki sem ga prinesla s seboj ze lansko leto in v tej vlagi postal pecilni v kockah, tako rekoc. Nekako sem ga "zvaljala" in spremenila nazaj v prah. Biskvit sem rahlo zazgala, ker nisem vajena plinske pecice, tezko pa sem ga razrezala, ker seveda Nasa nima primernega noza, pa se tisti, ki je malo vecji je tako top, da bi lahko clovek jahal na njem. Skratka, naredila sem nekaj, kar ni bilo za nikamor. Pa sem se vseeno odlocila, da to "remek" delo odnesem s seboj. Izkazalo se je, da je torta vsaj dobra, ce ze lepa ni. Skoraj vso so zmazali. Irena je sedaj tu, tako, da bom imela druzbo naslednji mesec in pol, pa se Meta in Branka se nama bosa pridruzili. S Pfistijem in Gilom sem imela bolj zurerske pocitnice, s temi gospemi pa bomo imele bolj debatni klub in "ambulante". Veliko se bomo narec pogovarjale o custvih in cutenjih. Vsaj take so moje izkusnje iz lanskega leta.

Tale pobic na sliki z menoj je Ethan, stiriletni Irenin vnuk. Mulcek je neizmerno simpaticen. Je odlicna mesanica med Indijcem in svicarsko Slovenko. Govori konkani, anglesko, nemsko in razume precej tudi slovensko. V njen je zaznati cisti polanski spirit, njegova babica je namrec doma iz Poljanske doline. Tako nas je zabaval, da mi je skoraj uslo v hlace. Ko sem govorila z Ireno slovensko, je mali vprasal svojo mamico, ce jaz govorim v pravilni nemscini. On namrec govori svicarscino, za katero ve, da ni cisto prava nemscina...

Men je fajn, bilo mi je ze v lanskem letu in mi je fajn tudi v letosnjem letu! Naj tako tudi ostane. Sicer pa je skorajda vse odvisno samo od mene...