Ti meni, jaz tebi, za 100 rupij

Novoletno noc sem prezivela ob gledanju filma. Vsi "posteni Gojanci" pa so jo preziveli v cerkvi. Odsli so k masi, ki se je zacela ob 11.30 zvecer in koncala cez uro in pol. Sprasevala sem jih, zakaj vendar cerkev, ko pa je novo leto cas veseljacenja, plesa, popivanja ali pac samo gledanja tv. Lahko pa, seveda, novo leto clovek tudi prespi, ce se tako odloci. Odgovor je bil, da zato, da se zahvalijo za iztekajoce leto in prosijo za dobro novo. Tudi prav, ce tako cutijo. Meni pac ni za neprestano letanje v cerkev. Malo pred indijsko polnocjo me je poklicala Maja rekoc, naj potolazim Emo, ki je zalostna in  joka. Tudi zato, ker me pogresa. Ja, seveda sem jo potolazila. Rekla sem ji naj gre v posteljo, ce je utrujena, naj stisne blazino k sebi in naj mocno misli name. Jaz bom pa to storila v Indiji, tako bova skupaj. Predlog ji je bil vsec. Ta pogovor je se dolgo odmeval v meni, tako da nisem mogla zaspati in sem pestovala svojo zalost - ki pa je bila mehka in  zametna.

Prvega januarja ima familija obicaj izmenjave daril, ki poteka med sorodniki in bliznjimi sosedi. Vsi smo morali kupiti darilo, ki je morala stati 100 rupij, ne manj, ne vec. Ker pa je stvari, ki bi stale natanko 100 rupij in bile hkrati uporabne, bolj malo, je bilo kupiti darilo se kar umetnost. Ze pred novim letom pa izvleces iz torbice, kjer so listki z imeni udelezencev, ime osebe, ki ji moras kupiti darilo. Ta oseba naj bi vse do zadnjega ostala skrivnost in drugi naj ne bi vedeli, koga moras obdarovati. Ampak glede na to, da so Indijci res prava cvekala, se je v hipu razvedelo, koga si potegnil ven. Ce ze nisi sam pokazal, so te pa oni vprasali, koga si dobil.

Na zgornji slik je Milagrin, Mariina tasca, ki se tovrstnih druzinskih srecanj ne udelezuje. Medtem, ko smo se mi zabavali, si je rajsi dala opravka s kokosovimi orehi. Njo te stvari ne zanimajo in neprestano je slabe volje. Kar sama sebi govori nekaj v brk in to neprestano. Ona je edina babica, ki jo poznam, ki ima rajsi svojega psa, kot vnuke. Ti ji gredo zelo na zivce in neprestano krici na njih. Seveda ji mulci v veliki meri vracajo.

Ob petih ppoldne se je na izmenjavi daril v stari hisi zbralo okoli petnajst ljudi, Mariinih sorodnikov in sosedov.

Vsi so imeli darila zavita v darilni papir. Jaz sem izzrebala Alloyda, decka, ki mu je pred kratkim umrl oce. Poba mi je pri srcu, izjemno velik je za svoja leta, ima 13 let (na sliki je tisti na levi) in rad je. Kaj naj mu kupim, sem premisljevala. Potem pa sem se odlocila, da mu kupim 10 zavitkov cipsa.Saj vem, da to ni najbolj zdravo, ampak... Ko sem prisla s cipsom domov iz trgovine, je Livnell takoj pristopila in zacela sestevati, koliko denarja sem porabila. Tole je pa prevec, mi je ocitajoce rekla, ko je nastela 125 rupij. Ce bi bilo pa zanjo, ne bi bilo pa nic prevec.... Vsi otroci tega sveta so v osnovi enaki, razlikujejo se samo po niansah. Izmenjavo daril spremlja huronsko vpitje in ploskanje. Vsi govorijo eden cez drugega. To res tezko opisem z besedami, to je treba doziveti. Koncno je ena od zensk prevpila vse in izmenjava se je lahko zacela. Tudi to dejanje je spremljalo huronsko vpitje tako, da sem si morala kar malo zatisniti usesa, ceprav sem vajena glasnega govorjenja. Vse skupaj je bilo koncano v dvajsetih minutah. Uradni del, namrec. Vrnili smo se vsak na svoj dom, ampak tam sele se je razvila debata. Kdo je dal komu kaj, ali je res vse stalo 100 rupij, Misha je bila zalostna, ker ji je Fatima kupila samo lasticno posodo za 50 rupij, mi ze vemo koliko t stane in podobno. Vmes se je Nasa obracala k meni in vsakic hotela potrditev, ce ima prav. Nic kaj zadovoljna ni bila videti, ker nisem hotela sodelovati z mnenji v tem "nadaljevanju".

Zvecer sem se odpravila na obisk k Nicole,  hcerki moje prijateljice Irene, ki zivi v Svici. Irena je namrec priletela v Goo prav na novoletno noc. Dan prej sem spekla torto, ki sem jo nesla s seboj, da se posladkamo, saj vem, da ima Nicole zelo rada torte. Pa to ni bila cisto prava torta. Bilo je nekaj torti podobnega, ob cemer sem se dobesedno razjokala.  Ce kaj znam speci, je to torta nutela, saj jo moj necak Jaka obozuje in jo je veckrat delezen. Ni tezava, ce imas sestavine. Tukaj pa ni smetane, je samo nekaj smetani podobnega. Na embalazi sem prebrala, da je to smetana iz kravjega mleka, ki se uporablja tudi v evropski kuhi. Naivka sem mislila, da se da stepsti. Pa se ne pusti, vztraja in ostaja tekoca. No, cisto malo pa se je zgostila. Pa to se ni bilo vse. Imela sem samo star pecilni prasek, ki sem ga prinesla s seboj ze lansko leto in v tej vlagi postal pecilni v kockah, tako rekoc. Nekako sem ga "zvaljala" in spremenila nazaj v prah. Biskvit sem rahlo zazgala, ker nisem vajena plinske pecice, tezko pa sem ga razrezala, ker seveda Nasa nima primernega noza, pa se tisti, ki je malo vecji je tako top, da bi lahko clovek jahal na njem. Skratka, naredila sem nekaj, kar ni bilo za nikamor. Pa sem se vseeno odlocila, da to "remek" delo odnesem s seboj. Izkazalo se je, da je torta vsaj dobra, ce ze lepa ni. Skoraj vso so zmazali. Irena je sedaj tu, tako, da bom imela druzbo naslednji mesec in pol, pa se Meta in Branka se nama bosa pridruzili. S Pfistijem in Gilom sem imela bolj zurerske pocitnice, s temi gospemi pa bomo imele bolj debatni klub in "ambulante". Veliko se bomo narec pogovarjale o custvih in cutenjih. Vsaj take so moje izkusnje iz lanskega leta.

Tale pobic na sliki z menoj je Ethan, stiriletni Irenin vnuk. Mulcek je neizmerno simpaticen. Je odlicna mesanica med Indijcem in svicarsko Slovenko. Govori konkani, anglesko, nemsko in razume precej tudi slovensko. V njen je zaznati cisti polanski spirit, njegova babica je namrec doma iz Poljanske doline. Tako nas je zabaval, da mi je skoraj uslo v hlace. Ko sem govorila z Ireno slovensko, je mali vprasal svojo mamico, ce jaz govorim v pravilni nemscini. On namrec govori svicarscino, za katero ve, da ni cisto prava nemscina...

Men je fajn, bilo mi je ze v lanskem letu in mi je fajn tudi v letosnjem letu! Naj tako tudi ostane. Sicer pa je skorajda vse odvisno samo od mene...