nedelja, 06. januar 2013

Poroka in tezave s sprejemanjem drugacnosti

Tule je obljubljeno porocilo z gojanske poroke. Svoje obcutke bi lahko strnila v tri besede: dolgocasno, dolgocasno in se enkrat dolgocasno! Avtobus, ki nas je peljal na prizorisce bi nas moral pobrati ob osmi uri zvecer. Stali smo ob cesti, tocni, po petnajstih minutah pa nas je poklicala organizatorka, da bodo malce zamudili, da naj gremo se kar malo doov, nas bo ze poklicala. Tista dogovorjena osma zvecer se je zavlekla do pol desete. Ko smo prisli na prizorisce, nekaksen ogromen vrt z odrom, je bilo tam ze ogromno ljudi. Posedli smo se in cez kaksno uro se je zacel program, ki je trajal okli ene ure. Animator je bil mladenic, ki bi bolj sodil v pogrebno sluzbo, tako brez zivljenja je bil. Vsi gostje smo sedeli ob praznih mizah in cakali, da se prikazeta zenin in nevesta, da razrezeta torto, kar pomeni visek porocne zabave.

Vmes so seveda imeli govore tudi pomembni gostje, pravzaprav so poroke bolj show starsev kot pa zelja mladoporocencev. Rocky in Marija, ki sta se porocila vceraj, sta bila zarocena dve leti, za poroko pa so se dogovorili starsi. Sta se pa v teh dveh letih zaljubila, vsaj tako so mi zatrjevale moje punce.

Me dvsemi govorancami so natakarji zaceli streci pijaco. Pa ne v steklenicah. Predte so postavili ze v kozarce natoceno pijaco. Na izbiro so bile fanta, soda ali pa kozarec piva.  No, vsaj nekaj, za zacetek.

Koncno je prisel trenutek, ko sta se prikazala zenin in nevesta. Animator je vpil, naj jih pozdravimo z gromkim aplavzom, ampak odziva ni bilo velikega, ceprav je bilo na poroki prisotnih med 500 in 600 ljudi! Ja, prav ste prebrali. Taka je povprecna gojanska poroka, ce le eden od starsev dela na ladji ali v tujini.



Ricky in Maria mi nista delovala zelo zaljubljeno, zeninu je roka kar nekako visela cez nevestino, drugo roko pa je nonsalantno drzal v zepu. Livnell mi je razlozila, da mu je bilo verjetno zelo nerodno. Ampak ona seveda gleda skozi svoje oci, govorica telesa pa ne laze...

Tole pa je visek vecera in sanje vsake gojanske neveste: rezanje porocne torte. In zdaj je ze porocena zenska in s tem ima zagotovljen status v druzbi. Kaj pocne nevesta, me je zanimalo. Nic, nekaj dela s kompjuterji, zdaj pa bo seveda pustila sluzbo, je bil odgovor. Moz bo sel pa seveda kmalu po poroki nazaj na ladjo...



Po svecanem rezanju torte je sledilo pol ure plesa, potem pa smo bili vabljeni, da si postrezemo s hrano, ki jo je pripravil catering. Ura je bila polnoci in bila sem ze posteno lacna. No, tudi ta poroka ni minila brez uspesnice gangam style. Nekateri Indijci so prav uspesno "jahali", moj podmladek pa je bil ze od mene poducen, kako se "jaha" gangam style.
Postavili smo se v vrsto za hrano, si nalozili na kroznike, pojedli, Indijci so malo poopravljali, katera hrana je dobra in katera ne - in to je to! Avtobus nas je odpeljal domov.


Takole pa sva se dolgocasili skupaj z Naso in tudi Livnell ni prav uvziala.Na misel ji ni prislo, da bi sla plesati. Imam obcutek, da je najvecji del gostov prisel samo na vecerjo. Oprosti, Mateja, fotke so bolj slabe, ker tebe ni bilo poleg...

Za nedeljo sem Marii obljubila, da bom za vecerjo skuhala paradiznikovo omako in spagete, ki jih obozuje. Sploh je familija dobila nekako evropski "okus:, Maria ima zelo rada tudi solate, ki jih ponavadi pripravim sebi za vecerjo. Kadar pa dodam paradiznikovi solati se tuno in olive ter malo fete, sta vesela tudi mulca. Ker se mi zvecer ne ljubi prav pacati v kuhinji, sem se odlocila, da omako skuham ze zjutraj, spagete pa zvecer vrzem samo v vodo, vmes pa naredim se kumaricno solato. Maria je bila takoj za. Ko sem zjutraj prisla v kuhinjo, sem jo slisala, kako naroca Livnell, naj pospravi kuhinjo "saj ves, da Alenka ne mara nepospravljene kuhinje". Verjetno se mi ze na ksihtu vidi, kako mi gre na zivce, ko je vse nastlano. Prosila sem jo, ce nareze cebulo in olupi cesen, jaz pa bom medtem skocila v Colvo, da bom kupila se baziliko in petersilj. Brez problema, je bil odgovor. Za pot tja in nazaj sem potrebovala okoli dvajset minut in ko sem se vrnila, se je zacela rezati, seveda s telefonom na usesih. Joj, joj, takoj bom, je hitela govoriti, ko me je zagledala. Stopila sem v kuhinjo, sredi katere je bilo na kupcku najmanj en kilogram prahu, res ne pretiravam. Livnell je pometala po sobah in "pripeljala" prah v kuhinjo. Seveda ni nikjer tudi nobene ciste suhe krpe, mokre pa vse smrdijo. Priznam, takrat se mi je dvignil pokrov! Maria je hitela, da bi mi prinesla ciste krpe (moje razrezane curidade, ki jih ne nosim vec), ki tukaj nadomescajo obicajne kuhinjske krpe. Malo si zivcna, ali ne, je ugotovila, ko je zacutila, da mi je dvignilo pokrov. No, pa sem sla preko tega in skuhala tisto omako, zvecer pa bo veselje popolno, ker bomo jedli "pasto".

Ta dogodek je povzrocil, da sem cel dan na plazi premisljevala o sprejemanju. Sprasevala sem se, ce prav zares sprejemam drugacnost. Jo, seveda, kadar se me neposredno ne dotika! Zelo sem sirokogrudna in prav nic ne sodim, ce le imam toliko manevrskega prostora da se umaknem. Ko mi doma kaj ni prav, se preprosto odpravim domov, v "sterilnost" mojega stanovanja na Polici. Tam ni nikogar, od kogar bi se ucila sprejemanja. In vedno se mi dogaja, da ne sprejmem drugacnosti svojih najblizjih. Maria in njena druzina  mi pac postanejo najblizji, ker prezivim tu toliko casa. Vedno pravim, da meni nic cloveskega ni tuje. Larifari! Le, kadar se to dogaja drugim, ki mi niso tako blizu. Mojim najblizjim pa ne oproscam in ne sprejemam. Ampak se trudim, vsak dan morda napredujem za milimeter. In zdajle grem domov z odprtim srcem k zlati Marii, moji veliki uciteljici. In ko se bom vrnila domov, me bo tam cakala tudi moja ljuba hci, ki pa je generalno moj najvecji Mojster. Hvala, Maja.


Ni komentarjev:

Objavite komentar