sreda, 06. marec 2013

Počasi gre vse h koncu

Včeraj me je Arun, najprijaznejši in najljubkejši nata pri Camilson'su obvestil, da odhaja. Dva meseca preden bodo zaprli "gostilno". Tega vsekakor nisem pričakovala, saj je bil eden najpredanejših svojemu poslu. Na videz je to izjemno čeden fant, star 32,  čeden, vljudnega obnašanja, tih in miren. Ker pa ga že dolgo poznam vem, da za vso fasado stoji zgodba. Fant je pri devetih letih izgubil mamo, na katero je padlo drevo in jo usmrtilo, osem dni za njo pa še očeta, ki je imel slabo srce (pa tudi pil je precej). Tako so otroci ostali sami (ne vem, koliko jih je bilo), Arun pa je kot desetleten deček začel delati v nekem hotelu kot pomivalec posode. Kmalu se je iz Nepala, od koder je doma, odpravil v Indijo, da si poišče boljše življenje.

                                                          Arun in jaz

Poznam ga že štiri leta in kar prirasel mi je k srcu. Vem tudi za njegove težave, ki jih ima z alkoholom. Vsak večer začne piti okoli sedme ure zvečer. Tudi sam se zaveda svojih težav. Na prvi pogled mu sploh ni videti, da je kaj narobe z njim. To, da pije, vedo samo njegovi kolegi. No, morda je takrat, ko ga ima pod kapo, malce bolj zgovoren. To pa je tudi vse. Še vedno lahko veliko in dobro dela. Vendar do kdaj še? Letos sva se pogovarjala o anonimnih alkoholikih, ki delujejo tudi tukaj in bil je zelo zainteresiran. Se mi zdi, da je naredil prvi korak že s tem, ko si je priznal, da ima težave.
Arun ni bil doma v Nepalu  že 13 let. Vsako leto si je rekel, da bo pa zdaj zagotovo šel domov , pa ga je življenje vedno zaneslo v drugo smer. Letos pa mu je končno uspelo. Nekaj se je skregal z lastnikom (kar ni težko, saj je stari pravi prasec: plačuje jih mizerno, vse na črno, živijo v "prašičjih" razmerah, za kosilo pa imajo vsak dan lečo in riž, v petek in svetek! Nobenega mesa, pa niso vsi vegetarijanci in nikoli nobenega priboljška. Vsako pijačo, ki jo spijejo, morajo plačati. No, naj bom poštena, ne po naši ceni, po nabavni. Delajo pa ti ljudje po 12 ur dnevno. Lastnika zanima samo dobiček in nič drugega.), zato se je odločil, da gre. Kupil si je karto za vlak in jutri odhaja domov. Očitno ga je strah, saj me je prosil za nasvet, kaj naj reče domačim, ko se bo po 13 letih pojavil na pragu domače hiše. Svetovala sem mu, naj pač pove resnico, da je hotel priti vsako leto, pa je vedno prišlo kaj vmes in tako se je nabralo vseh teh 13 let. Tako je pač življenje. Prepričana sem, da ga bodo bratje in sestre veseli. Danes je odšel po nakupih v Margao, saj pravi, da po 13 letih pač ne more priti praznih rok. Le kaj bi rekli domači, mi je razložil. No, kupiti ima namen 10 sarijev za sorodnice in čokolade za otroke, kaj pa bo kupil moškim sorodnikom, pa ne vem. Mislim, da odhaja domov tudi zato, da bi mu domači izbrali nevesto. Arun želim ti vse najboljše v življenju, saj si lepa in čista duša. Sebi pa je obljubil tudi, da se ne bo poročil prej, preden ne začne obiskovati anonimnih alkoholikov. Držim pesti zate, poba!

Ja, Margao. Najbližje večje mesto tukaj. Kadar moram tja, se vedno vrnem popolnoma izcuzana. Ne vem, če sem že pisala o tem, da sem tam kupila novo baterijo za moj laptop. Bil je dober nakup, saj stane samo okoli 40 evrov, pri nas pa krepko čez sto. Ko sem baterijo prinesla domov, sem ugotovila, da ne dela. Ne vem, kdaj me bo izučilo, da je treva stvari VEDNO PREVERITI na mestu samem. Tako sem morala spet v mesto, v Margao Electronic, štacuno, ki na prvi pogled deluje kot zadnja špelunka, ampak v njej dobiš čisto vse: najmodernejše telefone, pa i-pade, pa vse baterije za laptope, ni da ni! S seboj sem imela seveda svoj laptop, da sem fantom pokazala, da baterija ne deluje. Okoli mojega računalnika se je potem zbralo pet ljudi, med njimi tudi lastnik štacune. Nekaj so govorili v konkaniju, okoli pulta pa se je trlo sigurno dvajset Rusov, ki so kupovali vse živo! Kakih deset minut sem potrpežljivo čakala, ptem pa sem imela zadosti in sem fante vprašala v čem je problem. V ničemer madam, je bil njihov odgovor. Samo preveriti moramo, zakaj zadeva ne deluje. Po petih telefonskih klicih je uletel mladenič z novo baterijo, ki pa ni bila prava. Zato me je lastnik trgovine vljudno prosil, če lahko pridem spet jutri. In da naj laptop pustim kar pri njih, da bodo zagotovo ugotovili vzrok težav. Nerada sem to storila, prodajalec pa me je hotel potolažiti, rekoč: "Takoj zjutraj vas pokličem in boste lahko prišli po svojo mašino." Ker zdaj že nekaj časa živim v Indiji, sem hotela vedeti, kdaj bo tisti "zjutraj". Da me zagotovo pokliče po pol dvanajsti uri, je bil odgovor! Toliko o indijskem "zjutraj". Ker sem morala v trgovini dolgo čakati, sem si  nenamenoma kupila tudi tablico. Spet je dil "dober" nakup: neka no name tablica, imenovana olive-pad, za samo 85 evrov. Ima vse, kar imajo "velike". Tam sem jo tudi preskusila in deluje. Sem pa za vsak primer vprašala, koliko časa traja garancija. Leto dni, torej bom še imela priložnost reklamirati, če kaj ne bo funkcioniralo, saj se bom vrnila, če bo bog dal, proti koncu leta.

Ko sem akcijo Margao Electronic uspešno zaključila (naslednji dan so me res poklicali okoli 12. ure, baterija dela in jo že uporabljam!", sem se napotila na tržnico, saj mi je Maria naročila, naj kupim kilogram čilija, da bo naredila masalo za mojo hčerko, ki obožuje indijsko kuhinjo in je vedno vesela Mariinih masal, ki ji jih pošlje po meni vsako leto.

                    Prodajalec začimb ni bil najbolj vesel, ko sem ga slikala. Tole na desni je čili.

Oborožena z vedenjem, koliko lahko največ plačam za čili in z "vzorcem", zavitim v časopisni papir, sem opravila tudi nakup le-tega.

Vmes sem si kupila tudi nekaj raznobarvnih steklenih zapestnic, ki jih nosijo tukajšnje domačinke. Njihov zven mi je zelo všeč pa še lepo izgledajo na roki. Do sedaj sem imela vedno težave z ustrez no velikostjo zapestnic, saj takih, ki bi šle na mojo roko, nisem dobila nikoli. Tako je ostala želja po teh zapestnicah vedno neizpolnjena. Indijske so res majhne in bolj drobnih kosti. O tem, da sem za njih prava velikanka, pa sem že pisala.

Letos pa sem na tržnici odkrila gospoda, ki ima tako velike zapestnice. Juhej! Mislim, da sem mu pokupila vso zalogo. V obojestransko veselje. Zdaj bom lahko cingljala tudi po Ljubljani in Polici. In seveda po mojem Kuclju, ki ga komaj čakam!


                            Na tisoče zapestnic, takih in drugačnih na približno 4 kvadratnih metrih

Tržnica v Margau je, kot vse tržnice v Indiji, polna ljudi od jutra do večera. Kot da ne bi bilo dovolj domačinov, se tudi turisti "pasemo" tam vsak dan. Mene ta množica kar duši, zato moram povedati po pravici, da v teh obiskih čisto nič ne uživam.

     Na tržnici dobiš vse, skorajda dobesedno od igle do slona. Barvito, ampak tudi vroče in zadušljivo.

Ni pa gneče samo na tržnici. V Indiji je gneča povsod. Na to se je treba kar navaditi. Zato pa uživam toliko bolj na koščku benaulimske plaže, kjer ljudi tako rekoč ni. Tam je v resnici pravi raj.

                                                      Plehovje pred vhodom v tržnico.      


Z mislimi sem že doma. Tole je moj zadnji blog, ki sem se ga namenila napisati o mojem letošnjem nekajmesečnem bivanju v Indiji. Slišim, da sneg doma že kopni in diši po pomladi. Če zaprem oči, si jo lahko pričaram in tudi zaduham.

Ob tej priložnosti bi se iz srca zahvalila vsem, ki ste brali tale moja pisanja. Lep je občutek, ko na blogovem števcu obiska vidiš, da ljudje radi prebirajo, kaj se nam tukaj dogaja. Letos je bilo čustveno zelo naporno, včeraj je umrla še Sweety, Mariina 18 let stara goska. Požrli so jo sosedovi psi. Vsi smo bili žalostni, saj je bila gospa prava legenda. Obnašala se je skorajda kot pes in ne gos. Od nje je ostalo samo perje. Upam, da se je s tem končalo žalostno obdobje moje indijske familije. Od zdaj naprej je čas za veselje! Upam, da ga bom tudi sama prinesla, ko se bom konec leta vrnila.

petek, 01. marec 2013

Presenetil nas je gospodar

"Moje" Slovenke so se v četrtek poslovile. V hiši je zavladal mir, saj je poleg mene v hiši samo še en gost, Švicar Robert, ki pa je tako miren, da se ga komajda opazi. Je zelo priden učenec angleščine in vsako jutro se že navsezgodaj odpravi v Incredibile English, kjer izpopolnjuje jezik.
V petek sem ves dan uživala na svobodi, nikamor mi ni bilo treba iti, na plaži je bil blažen mir (kar pa ne pomeni, da se pritožujem in da mi je bilo prej kaj hudega), žulila sem svojo Sobotno prilogo, ki mi jih tako zvesto pošilja prijatelj Iztok (zdaj lahko nehaš Iztok-ka, saj se počasi vračam domov), po kosilu sem zadremala, potem pa masala čaj in igranje rumicuba. Ker smo bili za večerjo samo domači (sploh nisem mogčla verjeti, da bomo samo štirje!), sem spekla krompirček v pečici in naredila še kumarično solato. Skratka, spet prava slovenska večerja. Bilo pa bi preveč kičasto, če bi res ostali sami za večerjo. Uletel je "sir", učitelj iz dveh ali treh zgodb nazaj in se je prav po otroško razveselil slovenskega krompirja. Moje vprašanje, zakaj pride vedno takrat, ko pečem krompir, ga je pustilo čisto hladnega. Z največjim veseljem se je lotil hrane. In nas dolgočasil, kot vedno. Zato sem se kmalu poslovila.
Tole je pa Menino Pereira, gospodar naše hiše in Mariin mož.

V sobi sem nadaljevala z žuljenjem časopisov, imela sem se prav fajn. Ko je bila že proti polnoči, je zazvonil telefon. Misleč, da je hči, sem se vesela oglasila. Pa ni bila Maja, bila je Maria, klicala me je s stopnic. "On prihaja, klical me je z letališča!" Od razburjenja se ji je tresel glas. Da pridem takoj dol, sem ji odgovorila. Tisti On je njen mož, ki ji je javil, da je na letališču v Dohi in da prihaja domov. Danes, v soboto, je namreč mesec dni, odkar je umrla Emy in imeli smo mašo in obred na pokopališču. Menino, Mariin mož, jo je hotel presenetiti, zato ji ni nič prej sporočil, da prihaja domov. Maria je bila tako presenečena, da se je vsa tresla.

Povedala mi je, da bo prispel v Goo okoli četrte ure zjutraj, na letališče pa ga bo šla čakat. Na spanje ni niti pomislila, saj je rekla, da mora vse pospraviti, pa v spalnici, kjer je pravi kaos mora narediti red, pa preobleči posteljo in še in še. Torej na spanje ni niti misliti. Pustila sem jo v njenem vznemirjenju in delovni vnemi in se odpravila spat.

Maria se čisto spremeni, ko pride njen mož. Začne se obnašati kot kakšna zaljubljena punčka, kar v resnici tudi je. Za vsako najmanjšo stvar se obrača nanj, če malo karikiram, ga vpraša tudi, če naj zjutraj skuha čaj, kar je seveda samo po sebi umevno. Oboje, da skuha čaj in da ga vpraša. Na obrazu pa ji neprestano igra nasmešek. Ampak ne vem, če sta ta dva človeka sploh kdaj sama. Spet imamo polno hišo ljudi. Prišla je Mariina teta s hčerko in njenima dvema majhnima otrokoma. Pri nas bodo ostali nekaj dni, ker so prišli na mašo za Emy.

Danes se je skorajda ponovila zgodba s pogreba. Domači so naročili avtobus, da je pripeljal vse ljudi  v cerkev. Po maši smo vsi odšli na pokopališče, kjer nas je pričakal okrašen Emyjin grob. Za cvetje sta poskrbeli Mariini sestri, ona pa je dala denar za rože. Pri grobu je bilo spet veliko joka, bilo je zelo žalostno. Mario sem skušala pomiriti, pa ni šlo. Saj je verjetno bolje tako, naj odžaluje po svoje in če sem sodi tuljenje in vpitje sestrinega imena, tudi prav.

Doma pri čaju je Maria ugotovila, da nihče ni slikal Emyjinega okrašenega groba. "Mislila sem, da boš to storila ti," se je obrnila name. Jaz pa sem ji odgovorila, da me nihče ni zadolžil za to, zato nisem vzela s seboj fotoaparata. Tako žalostno je gledala, da sem rekla Valency, naj me spremlja na pokopališče, da bom poslikala grob. Rečeno, storjeno. Marii se je kar skala odvalila od srca, sem jo slišala. Skalo namreč.

Valency ob grobu svoje tete. Dekle ima tako čudovite lase, kot jih še nisem videla.


Še 9 dni!

ponedeljek, 25. februar 2013

Doktor, ki "odpira"

Najprej bom čisto malo znorela. Ko se že odločim, da spet napišem blog, prinesem svoj računalnik h Camillsonu, torej na plažno gostilno. Če imam srečo, je elektrika, Wi-fi povezava pa je hudič. Stari Camillson plačuje okoli 8000 rupij interneta na mesec (nekaj več kot 100 evrov na mesec), kar je sicer tukaj se kar velik denar. Vsi gostje imajo pač svoje računalnike in hočejo uporabljati skype ali pa pogledati pošto. Za starega skopuha je ta znesek preveč in je začel Wi-fi mastno zaračunavati. Jaz seveda na to ne priustajam, ker mu pustim precej denarja na mesec, saj večinoma preživljam dneve na plaži. Tam jemo, pijemo čaj, sokove ipd. Kar na koncu meseca znese kar nekaj denarja. In ko ima Raymond, šef gostilne, občutek, da se preveč ljudi "pase" na Wi-fiju, ga preprosto ugasne. In reče, da ne dela... Vsakič, ko pride račun za internet, se spomnijo kakšne nove finte. Današnja je, da imamo vsak dan novo kodo za vstop v omrežje. Večina ljudi tega ne ve, oni pa govorijo "doesn't work!", se pravi, ne dela. Še dobro, da sem "prijateljica" z natakarji in mi vse te "skrivnosti" povedo. Danes sem potrebovala celi dve uri, da sem se priključila. Vmes je seveda zmanjkalo tudi elektrike. Nič ne pomaga, da so Indijci najboljši IT-jevci na svetu. V Ameriki, ne doma...

Življenje tukaj poteka v znamenju "odpiranja". Naša-Ljuba, je odprta že za štiri prste! Take Ljube jaz skorajda ne poznam. Morda je kaj v zraku, ali pa je življenja na Celibatski ulici počasi dovolj. Že sem je prišla skrajno "čudna". Pripombe okoli moških so kar padale, pogledi pa so bili na moč pomenljivi. Malo se je tudi že zanimala, če ima Maria morda kakšno sobo še prosto, če bi slučajno... Rajši ne nadaljujem, vklopite svojo domišljijo.
Pred dnevi so se ženske sprehodile po Benaulimu, jaz pa sem bila doma. Pripravljala sem solato za večerjo, ker se mi pač ne ljubi šopingirati. Tovrstna opravila mrzim (zakaj že?). Padla je noč (mraka tukaj skorajda ni), postajala je še bolj črna, moj slovenskih bab pa od nikoder. Končno zaslišim na začetku ulice glasno hihitanje, ki bi ga bolj prisodila domači hčeri kot pa našim zrelim gospem.
Skozi vhod so se kar nekako "izlile", videti je bilo, kot da hodijo nekaj centimetrov nad zemljo. Prednjačila je seveda Ljuba. Le kaj se dogaja, me je zanimalo. Tudi Maria je prihitela pogledat nenavadno četvorko s poduhovljenimi izrazi, z nasmehom od enega do drugega ušesa, stopajoč malo nad tlemi. "Punce, kaj se dogaja?!" Niso se bile sposobne pogovarjati, iz ust jim je prihajal en sam vzdih: "Doktor, oh doktor!" Potem, ko je vsaka srknila požirek, so bile sposobne povedati, da v Benaulčimu dela tak ajurvedski doktor, da mu ni para! Mislila sem, da je tako dober zdravnik in da je vsaki takoj postavil ustrezno diagnozo. "Ja, ja, saj je to tudi storil, ampak ON JE TAKO LEP!" je bil odgovor. Najbolj je vzdihovala Ljuba, ostale tri pa so ji zvesto sledile. Ni kaj, to čudo od zdravnika moram videti, sem rekla, jutri ga bomo vse obiskale.

Ljuba - Naša z ajurvedskim doktorjem, ki čudežno vpliva na njeno "odpiranje". Zdaj ga je že za štiri prste, odpiranja namreč. 

Naslednji večer so se naše babnice opedenale, da so benaulimski moški komajda preživeli njihov pohod v cednter vasi, kjer ima doktor svojo ambulanto (eno od petih). Ker sem motorizirana, sem bila tam prva, tako, da sem si gospoda lahko ogledala. Ni slab, ampak jaz se zanj ne bi stepla (pa ne govorim kot tista lisica, ki ni mogla do grozdja in ga je proglasila za nedobrega, preveč kislega), meni so pač všeč drugačni gospodje. Zdravniku sem povedala, da je naredil strašansko dober vtis na naše punce. Pa mu je postalo kar malo nerodno.

Prosila sem ga, če ga lahko slikam z našimi dekleti in seveda je pristal na to. Ljuba pa je hotela še sliko, na kateri bo sama z njim. Nisem čisto prepričana, da je doma ne bo večkrat vzela v roke...


Pa še skupinska. Nasmehi na obrazu vseh naših punc povedo vse. No, tudi dohtarju se zdi fajn!

Potem pa so naše hodile vsak dan na masažo. Ni jih sicer masiral doktor, ampak njegovi zaposleni. Hudo dobro jim je delo, dekletom. Sicer pa je bilo treba vsak dan kaj "skoordinirati" še z dohtarjem. In to je bilo tisto, kar je dodalo piko na i k dobremu počutju. Jaz se nisem hodila masirati. Čisto potiho povem, da bom šla k njemu na tretman, ko bodo naše punce odšle domov...

Še 14 dni in pridem domov. Neizmerno se veselim svoje familije, ožje in širše, pogrešam tudi novinarjenje na Jani (Mateja, prvo zgodbo delava že 15. marca!). Žal pa mi ne bo uspelo objeti moje Ajde, da bi ji povedala, kako sem ponosna nanjo. Ona že ve, zakaj. Ajda, čestitam! In, Ema, prihajam!!!!!!

sreda, 20. februar 2013

Končno počitnice!

Prav s težavo sem se pripravila k pisanju bloga. Prijatelji me bombardirajo z vprašanji, kaj se dogaja, da nič ne pišem. Nič, dragi moji, na počitnicah sem. Po vseh hudih dogodkih v mojem letošnjem bivanju tukaj, sem zdaj končno na počitnicah. Indijske družinske stvari so se umirile, počasi, počasi se življenje vrača v stare tirnice, trenutno ni nobenih novih dram na vidiku.

"Moja" plaža Sernabatim, ki tudi v najbolj visoki turistični sezoni ostaja takole prazna. Pravi dar iz nebes.

Vmes se je sicer hotelo nekaj dogajati, Alloydu je nareč očetova žlahta hotela prepovedati obiske pri mamini žlahti, češ da to niso dobri ljudje. Pa je Eddy, Mariin bratranec, izobražen strojni inženir, takoj priletel iz Bombaya, kjer živi, in naredil red. Boljše prva zamera kot zadnja. Odšel je tudi v šolo, kjer se je pogovoril z ravnateljico. Tako zdaj vsi vedo, da Alloyd ni sam na svetu. Moji prijatelji, ki so prišli sem v Goo 10. januarja, so me vprašali, kaj Alloyd bolj potrebuje: denar ali ljubezen. Z lahkim srcem sem jim odgovorila, da ima ljubezni v izobilju. Prepričana sem, da bo s tem fantičem še vse dobro. Samo še odžalovati mora smrt  mamice in očija.

Torej, slovenska klapa je tu že od nedelje, 10. februarja. Veselje ob srečanju je bilo neizmerno. Tudi naši Marii so se svetile oči in kaj kmalu je padlo povabilo na večerjo. Kuhala je cela familija, stole so nanosili z vseh vetrov, domači pa so ob večerji sedeli na stopnicah. Bilo je veliko smejanja (pri katerem sta seveda prednjačila Ljuba z vzdevkom Naša in Zebčev Branko, ki ima tak smeh, da je skorajda sprožil cunami). Vrhunec večera (predvsem za našo Mario) pa je bil, ko je Jesussly predstavil svoje čarovniške sposobnosti. Vsi smo mu ploskali iz srca, Maria pa se je na stolu kar razlila. Od nje je ostala samo lužica.

Takole so nekateri uživali pri hrani. No, pa da ne bom žleht, sama sem uživala še bolj (in tudi več pojedla). Osrednja osebnost večera pa, kot vedno - Naša (ljubka gospa v sredini).

Po treh dneh velike gneče v naši hiši je deset Slovencev zapustilo Goo. Ostale so najbolj vztrajne: Ljuba - Naša, Metka, Draga in Breda. Zadnje dni jih skorajda ne vidim, ker jih je napadla neka neznana bolezen, ki se kaže v pretiranem obiskovanju stojnic s cunjami in trgovin. Kar naenkrat tudi vse potrebujejo nova očala in naša optičarka v Margau si mane roke. Ni čudno, da se mi vedno klanja skorajda do tal, ko prinesem samo popravit očala.

Si znamo pa punce popestriti večere. Oni dan je bil na obisku sir Vincent (gospod Vinko po domače), Jessuslyijev učitelj. Tipo je pravi model, ločen, star med 40 in 45 let. Ravno tisti dan je odpotovala domov tudi Marta, naša najbolj sexy članica. S svojo postavo in svetlimi lasmi je čisto obnorela tukajšnji moški živelj. Beseda je dala besedo in učitelju smo rekle, da je škoda, ker ni prišel prej, da bi Marto peljal na letališče. Ko mu je Draga pokazala njeno sliko je kar zastrigel z ušesi, njegov komentar pa je bil: very sexy! Takoj je povedal, da išče žensko. S tem nas je vse spravil v smeh in igra se je začela. Koliko je star nas je zanimalo. In, ne boste verjeli, ni nam hotel povedati, nečimernež indijski! Ko smo ga vprašale, koliko je po njegovem stara Marta, ji je prisodil 15 let manj. Ko pa smo mu povedale, koliko je stara in da je videti dobro samo zato, ker jo mož "popedena" najmanj petkrat tedensko (oprosti Marta, to smo si izmislile, v resnici ne vemo, kako je s tem pri tebi, sklepamo pa, da zadeva štima in da tudi zato tako dobro zgledaš, ha, ha!) Ko je to slišala naša Maria, je skorajda padla s stola, učitelju pa so se zasvetile oči in začel se je napihovati kot puran! Kot da bi imel kaj pri tem.... Še dva dni smo se zabavale na "sirov" račun. Kolikor ga poznam, bo spet kmalu prišel na obisk.

Takole naša Maria "vzgaja" svoje pse. Ni čudno, da jih ne zna umiriti, kadar vse noči tulijo kot volkovi.

Sama pa še vedno trikrat tedensko obiskujem "jogo" dr. Sarvikarja. Se mi zdi, da me roka boli manj, dohtar pa je tudi rekel, da mojo "frozen sholder" potrebuje najmanj 4 do 6 tednov njegovih vaj za izboljšanje.

Resni dr. Sarvikar. Pri delu se nikoli ne smeje, oddaja pa neko prav posebno toplino. Čuti se, da ima rad svoje paciente in da jim v resnici želi pomagati. Tudi njegova cena za mesečni obisk njegove "joga terapije" je razumna, lahko si jo privoščijo tudi Indijci.

Kot sem že povedala, so to zelo preproste vaje, ki pa pomagajo. Veliko delamo tudi s "štriki", visimo na njih, privežejo nas na stol z njimi, z njimi delamo tudi velike kroge po zraku. Vse zgleda tako preprosto. Doktor pa medtem, ko nas kontrolira, hitro naredi tudi kakšno vajo zase. No, s tem me spravi v pravo frustracijo, saj je izjemno gibčen.

doktor Sarvikar v akciji. Ampak tale "asana" ni še nič!

Tole je delček naše telovadnice. Slika ni čisto fajn, ampak če pozorno pogledate, boste na oknih videli štrike, na katerih povisevamo.

Dnevi minevajo v miru, čeprav sem staknila kar precej hud prehlad. Nikoli nisem razumela Indijcev, kako so lahko prehlajeni in kašljajoči sredi takšne vročine. No, pa je pošlatalo tudi mene. Da bom videla, da je to mogoče.
Moji Slovenci so prinesli tudi kakšno knjigo, za kar sem jim izredno hvaležna.
Počasi se bliža tudi moj odhod domov. Še dobre tri tedne... In, prihajam "Slovenija, moja dežela!" To je tudi slogan, ki ga znajo na izust vsi natakarji na naši plažni gostilni. Mi pa v zameno za to povemo: India is my country and all Indians are my brothers and sisters...

sobota, 09. februar 2013

Prva snubitev (pa ne zame!)

Po Emyjini smrti se zivljenje pocasi, pocasi vraca v stare tirnice. Tako je tudi prav. Danes je nedelja, ura dopoldanska. Pa se je ze toliko zgodilo!
Nas domaci mulec, Jesussly (ga mam ful rada, mulca nagajivega in pubertetniskega!) nam ze nekaj casa razlaga, da ima prijatelja Jasona. V redu, saj imamo vsi prijatelje, a ne? Ampak ta Jason je nenavaden prijatelj za nasega mulca, saj ima 24 let, Jesussly pa 14 in pol. Vedno govori o njemu kot o dobrem prijatelju, Jason to, Jason ono. V njegovih oceh je krasen fant, pa bogat, pa izobrazen, pa vse kar je se takega. Mi smo se samo rezali in ga hecali, da zagotovo ni prijazen zaradi njega ampak zaradi njegove lepe sestre Livnell.
Smo tako spet povisevali kot grozd nekaj dni nazaj zvecer in klepetali. Jesuslly pa je spet na dan privlekel tega Jasona. Vsi smo se krohotali, ker je rekel, da hoce Jason govoriti z Mario. Jaz sem se rezala na vsa usta in mu rekla naj ga kar pripelje, se bom jaz pogovarjala z njim namesto odsotnega oceta, ha, ha!

Zelo razpolozeni Jesuslly, porocni mesetar, na danasnjo nedeljo. Tudi stric ga je razveselil z darilom.

Vsi smo ze skorajda pozabili ta saljivi pogovor. Jesuslly pa ne. Danes zjutraj, takoj, ko sem se prebudila, ura je bila okoli osme zjutraj, zaslisim Mario, kako me klice pod balkonom. Delovala je nekam vznemirjeno, govorila pa je, naj nujno pridem dol, ker verjetno prihaja. Na moje vprasanje kdo, je vsa zadihana spravila iz sebe samo - on, on. Ne vedoc, kaj se dogaja, se odpravim po stopnicah. Ko pridem ven, je pred hiso pravkar ustavila bela toyota in iz nje je stopil Jesuslly. Takoj mi je bilo jasno, da je v hiso prisel snubec! Da pades dol! Bila sem prica pravi proceduri indijskega snubljenja. Res sem hvalezna bogu, da lahko prav od blizu spremljam toliko razlicnih navad mojih ljubih Indijcev.

Nasa Mici je zamrznila. Cisto se je tresla. Ker zdaj gre pa zares! Jasonu sem ponudila roko v pozdrav, videlo se je, da je tudi on vznemirjen. Maria pa je komaj izdavila povabilo, naj stopi v hiso. Odsli smo v dnevno sobo, ki ji jaz recem show room. Domaci jo nikoli ne uporabljajo, ceprav je najlepsi prostor v hisi. Prostorna, lepo opremljena, z ogromno LDC televizijo (ki je nihce nikoli ne gleda) in z moderno napravo z velikimi zvocniki za poslusanje muzike (ki je tudi nihce nikoli ne poslusa). Mladenic je povabilo sprejel in Marii izrocil skatlo z darilom (notri so bile toblerone cokolade). Zrak je bil od vznemirjenja tako gost, da bi ga lahko rezal z nozem. To pa ni bilo vec sala, ki bi se ji vsi krohotali, Jason je res prisel snubit Livnell! Maria ni bila sposobna reci besede. Zelela sem oditi, ampak me Nasa ni pustila. Skoraj je padla na kolena v kuhinji, naj ostanem. OK, sem si rekla, pa se igrajmo. Sla sem v dnevno sobo in povprasala mladenica, ce je prisel zaradi Livnell. V odgovor je pokimal, tudi njemu beseda ni sla iz ust. V hecu sem rekla, da sem predstavnica odsotnega oceta, Maria pa je vneto kimala zraven. Potem je odsla skuhat caj. Medtem sva se z mladenicem zacela pogovarjati. Name je naredil dober vtis. Ko se je vrnila Maria s cajem, je bilo vzdusje ze boljse. Jesusslya pa ni bilo vec, ker je moral k verouku.
Jason se mi je zdel zelo iskren. Povedal je, da njegovi starsi vedo, da se je oglasil, naslednjic si zeli priti z njimi. Da mu je Livnell zelo vsec je rekel, ker je tako sramezljiva in ker nima mobilnega telefona, ces da je on se stare sole fant, da so mu vsec stare navade. Doma so stirje sinovi, imajo hotel in trgovino, on pa si bo sezidal svojo hiso. Dela na ladji in dobro zasluzi. Bil je iskren in tudi povedal, da ima problematicnega starejsega brata, ki popiva in je zelo agresiven.Rekel je, da rajsi to pove sam, kot pa da bi izvedeli od drugih ljudi.
Nato se je tudi Nasa malo odprla in ga zacela sprasevati stvari, ki jo zanimajo. Vmes sem sla v kuhinjo, kjer je bila Livnell in ji rekla, naj gre Jasona vsaj pozdraviti. Ni sans, je bil njen odgovor. Nisem je silila...
Vrnila sem se v dnevno sobo in fanta vprasala, kako lahko pride snubit dekle, ki jo sploh ne pozna. Pa je rekel, da ve, da je sramezljiva in da ne hodi naokoli z drugimi fanti, kar mu je zelo vsec. Potem pa je povedal, da ga je "zadelo", ko jo je prvic videl na avtobusni postaji. "Sploh ne znam povedati, kaj se je zgodilo z menoj," je rekel "in tudi dva dni pred obiskom nisem mogel spati od vznemirjenja!" Vsec mi je bil, ker je spregovoril o svojih custvih, mladenic ima nek sarm. Vse pa je seveda odvisno od Livnell. Njej fant ni tako vsec, ker ni nikakrsen lepotec, ampak obicajen fant. Ko pa z njim govoris, ti postane vsec. Je pa seveda tudi njej godilo, da se je zanimal zanjo. Hotela je vedeti vse podrobnosti. Jason je bil zelo vljuden in je rekel,  da noce pritiskati na Livnelll, da ve, da mora hoditi se v solo, on pa jo je pripravljen cakati...
No, pa imam snubca. To bo se veselo. Jasno, Nasa je takoj vrtela telefon, ko je Jason odsel. Ze med obiskom je seveda obvestila svojega moza o pomembnem dogodku. Jasonu je tudi razlozila, da brez moza ne more reci nic...

Livnell na dan, ko je v hiso prisel prvi snubec. Niti za sekundo se ni prikazala. Rajsi je trepetala v kuhinji!

Pred dnevi sem bila namenjena v Margao, pa mi je med potjo crknil skuter. Na sreco ne dalec od nasega vaskega mehanika. Pripeljala sem skuter tja in prijazni mehanik mi je rekel, naj pocakam dve minuti. Seveda sta se tisti dve minuti razvlekli na pol ure. Ta cas sem uporabila za opazovanje delovanja te mehanicne delavnice. Nobenega hitenja, vsak mimoidoci se je ustavil, in sef ter mlad mehanik, ki je delal z njim, sta si oba vzela cas, da sta poklepetala s prisleki. Nikomur se ni mudilo nikamor. Vse je bilo zelo na izi. Ko sem prisla na vrsto je mehanik potreboval le 15 minut, da mi je suter spravil nazaj v zivljenje. Spet z nasmehom na ustih in lepo pocasi. Ko je delal je prijetno klepetal z menoj. Skuter je bil popravljen, za vse skupaj sem porabila eno uro, cena popravila je bila nizka. Kako ti ljudje zivijo popolnoma drugace od nas! Fino pa se mi je zdelo, da sem se cisto prepustila, nic nisem bila nervozna, tudi jaz sem klepetala in se smejala. Na koncu sem vprasala, koliko sem dolzna, pa mi je sef odgovoril, da 3.700 rupij. Vedela sem, da se sali (toliksna je verjetno mesecna placa mladenica, ki dela z njim), in mu rekla, naj naredi kar na okroglo 4.000 rupij. Vsi smo se zasmejali, potem pa mi je zaracunal 50 rupij (okoli 80 centov). Ker je dobro opravil svoje delo semu mu dala 100 rupij.

Tole sta glavna frajerja na motoristicni mehanicni sceni v Benaulimu. Upram, da prepoznate mojega lepotca z zelenimi crtami...


Danes pa koncno pridejo v Benaulim Slovenci, 14 jih bo. Med njimi je tudi moja prijateljica Ljuba in nekaj znancev. Mislim, da bo se veselo. Bom porocala, ko bom imela cas.

ponedeljek, 04. februar 2013

Ne najdem pravega naslova

V petek, 1. febraurja popoldne je Emy umrla. Ni odsla zlahka, precej je morala pretrpeti, da se je lahko poslovila. Govorila je, kako ji vsa notranjost gori, tezko je dihala, rak je bil razsirjen po celem telesu, jetra so ji odpovedovala. Zdravniki v brezplacni bolnisnici v Panjimu so se trudili po svojih moceh, vendar resitve ni bilo vec. Od zacetka postavljene diagnoze Hiv pozitivna do smrti zaradi aidsa je preteklo enajst let. Pa ji ne bi bilo treba umreti, ce bi le imela kaj vec znanja o tej bolezni. Ce se spomnim na to, postanem kar jezna.
Ampak za nazaj se ne da nic storiti.... Ker nisem cisto custveno vpletena lahko recem, da je zanjo bolje, da je umrla. Tezko je umrla tudi zato, ker so jo domaci "drzali" pri zivljenju in je niso hoteli "spustiti". Kar je pravzaprav cisto cloesko, saj je bila s svojimi 38 leti premlada za smrt. To si mislim tudi zato, ker nimam prave slike o tem, zakaj jo je Stvarnik tako zgodaj vzel k sebi.

Proti veceru istega dne jo je resevalni avtomobil pripeljal, zavito v rjuho, domov. Doma smo jo ze cakali, sosede so jo oblekle, od nekod je "prisl;a" krsta in zacelo se je zalovanje. To so bile res mocne energije. Mene je na nek nacin kar pobiralo... Bilo je joka in vpitja. Nikjer pri nas ob smrti na tak nacin zalujoci ne iozrazajo custev. Morda pa bi bilo to dobro, ne vem. Ves cas sem na nek nacin "pazila" na Alloyda, ki je v dobrih dveh mesecih ostal brez oceta in matere. Fant, star 13 let! Ne bom vam kazala fotk Emyinega trupla v krsti, na nek nacin se mi ne zdi eticno (pa pravzaprav ne vem zakaj), pokazem pa vam fotografijo, ki me je strasansko ganila - kako Alloyd drzi mrtvo mamico za roko. Vseskozi jo je tudi bozal, njen brat Camilo ji je nezno popravljal obleko, medtem, ko jo je objokoval, dozivela sem veliko globokih in pravzaprav lepih obcutkov ob tej smrti.
Naslednji dan so se ljudje poslavljali od nje, hisa je bila vseskozi polna.  Ko pa so prisli ljudje iz pogrebnega zavoda, da jo odpeljejo v cerkev, potem pa na pokopalisce, je bilo v tisti sobi toliko zalosti in tolko mocnih energij, da sem morala iz hise. Zazdelo se mi je, da moje srce tega ne bo zdrzalo.
Po pogrebu sem bila z Marijo in njenimi otroki in ostalo druzino. Zaceli smo se pogovarjati, kaj bi bilo najbojse za Alloyda. Vsi, se vedno pod mocnimi custvi, so zatrjevali, kako mu bodo pomagali! Bojim se, da bodo sedaj vsi hiteli na pomoc, scasoma pa se bo ta pomoc zredcila. Tako je pac to v zivljenju. Marijo in ostale sem sprasevala, kdo bo njegov uradni skrbnik, pa o tem ne vedo nic, da bo stara mama skrbela zanj, zdi pa se mi, da se zadaj ze ije nekaksna bitka za stanovanje. V hisi namrec zivijo tri druzine, vsi so sorodniki, po papirjih pa se vedno celotna hisa pripada Alloydovi stari materi. Mislim, da ne bi bilo fajn, da bi fant izgubil se dom. Po svojih moceh bom pomagala, da se to ne zgodi. Pri sebi sem se tudi odlocila, da bom Alloydu dala vsak mesec 20 evrov, kar bo dovolj za njegovo solanje. Ce mi le ne bodo znizali penzije. To bom pocela, dokler bom pac lahko. Nikomur nisem obljubila nic, samo sama sebi... Najbolj pomembno se mi zdi, da se fant sola. Le tako ima kaksno prihodnost. Sem bila pa vesela, ker se je ta mirni in obcutljivi fant "odprl" in se je na pogrebu posteno zjokal. To pomaga. Govorila sem tudi z njegovo ravnateljico, ki je obljubila pomoc, saj imajo v soli tudi svetovalko, psihologinjo. In, mimogrede, Pika (zdaj, ko vem, da beres blog), hvala, ker si me naucila EFT. Po pogrebu sem bila sesuta do konca, v zivljenje me je vrnil EFT. Domaci sin me je samo zacudeno gledal, ko pa sem mu razlozila, kaj je to, je hotel, da naucim tudi njega.

Danes sem bila po dolgem casu na plazi brez kaksnih pretresljivih telefonov in vesti iz bolnisnice. Bilo mi je fajn, tam so me cakale tudi moje slovenske "babe".

                                          Sestri Hobic pod palmami, zraven pa Renuka dela biznis.

V nedeljo pa se mi je zgodilo nekaj lepega. Zelo lepega! Kot vsako leto sem obiskala Dady's home, dom za prizadete otroke v Margau, ki ga nesebicno in z veliko ljubezni vodi father Valmiki, katoliski duhovnik, ki je vse prej kot navaden duhovnik. V tem domu sem bila ze veckrat in vedno sem presenecena nad tem, kako rad ima f. Valmiki otroke, oni pa ga preprosto obozujejo. Vsako leto pripravijo program s petjem in plesom, ki je vrhunski. Vedno znova iz vsega srca uzivam, zraven pa tudi malo pojokam od ganjenosti. Koliko talenta je v teh "prizadetih" otrokih. Neverjetno. To je dom, ki se prezivlja samo z donacijami, v njem zivijo otroci n odrasli. Odrasli so pravi mojstri v peki slascic, velikokrat pecejo peciva za kaksne poroke in s tem pomagajo pri proracunu. Father Valmiki pa je neutruden tudi pri izobrazevanju skupnosti, da so otroci s posebnimi potrebami tako rekoc bozji dar. In to nam pokazejo vsako leto na prireditvi.

Peter, eden od nastopajocih, je odlicen pevec. Ko poje, neizmerno uziva in to energijo prenese tudi na svoje obcinstvo. Po koncu nastopa smo mu vsi hiteli cestitati, mislim, da se je pocutil kot kralj Bolywooda. Meni pa je igralo srce,  sem ga lahko objela in kusnila.

Tole pa je mladenic, ki plese hip hop tako, da trga gate! Njegov nastop je bil tako profesionalen, da bi lahko nastopal v vsaki "normalni" hip hop skupini. Nas pa je dvignil na noge in roke so kar same ploskale v ritmu muzike. Neponovljivo, vam povem!

In se father Valmiki. Se vam zdo kot duhovnik? No, meni tudi ne. Ko mi je pred tremi leti razkazal dom, ko sem prinesla tja manjso donacijo, sem bila zacudena, ker sem v kapelici videla lesen kip Jezusa Kristusa - ki se na vsa usta smeji! "Tak je mojim otrokom bolj blizu." je bil njegov odgovor na moje zacudenje, da prvic vidim smejocega Kristusa.


Ne vem, kdaj se bom spet oglasila. Pocasi se ze pripravljam (samo v glavi seveda), da bom prisla domov. Po pogrebu Emy sem si mocno zazelela, da bi bila doma, pri mojih...
Am[pak bom se malo pocakala, vmes pa pridejo se tako ali tako moji prijatelji. 14 jih bo, bojim se, da me cakajo se naporni dnevi. Tokrat na drugem polu...

torek, 22. januar 2013

Alloyd je negativen, hura!!!!

Končno dobra novica. Allooyd, trinajstletnik,  čigar oče in mama sta oba zbolela za aidsom, oče je pred kratkim umrl, mami pa je bolezen z vso močjo izbruhnila zdaj, je negativen. Nima aidsa. To je najboljša novica te dni.



Z mojim fotičem nisem mogla "zaobjeti" cele vrste ljudi, ki je v Margau čakala, da kupi avtobusno karto za Panjim.


V začetku tega tedna sem odšla z Mario v Panjim, glavno mesto Goe, da obiščeva v bolnici Emy in dvigneva rezultate preiskav. Emy so namreč zaradi neznosnih bolečin odpeljali v to državno bolnico, kjer je zdravljenje zastonj. Moj namen je bil samo da obiščem Emy. Izkazalo se je, da je še kako prav, da sem šla z Našo. Bolnica je ogromna in se je težko znajti. Najprej sva odšli v laboratorij, da dvigneva izvide za Alloyda in Emy. Alloyda so testirali za HIV, TBC, prav tako tudi Emy. Ko sva prišli na vrsto, je Maria v konkanščini vprašala gospo, ki tam dela, če so že rezultati. Baba jo je začela nadirati, nisem razumela zakaj, zato sem posegla vmes in vprašala, če morda nadira Mario. Takoj je ustavila konje in začela malce bolj spoštljivo govoriti z njo. Seveda me je tudi vprašala, če Maria dela zame. Grdo sem jo pogledala in ji jasno in glasno povedala, da je moja prijateljica! Mislim, kar pokrov se mi dvigne ob tem kastnem razmišljanju. Ampak tako pač je tam. Takoj sem pozabila na slabo voljo, ko sem videla, da je Alloyd negativen pri obeh boleznih. Tudi tuberkuloze nima, čeprav jo je imel njegov oče. Emy tudi nima tuberkuloze. Ima pa aids in krvnega raka.
Potem sva z Mario morali še do zdravnice za HIV pozitivne, ki nama je dala neka zdravila za Emy, v roke pa mi je potisnila tudi epruveto z naročilom, da ji moram dostaviti Emyjino kri, naj na oddelku rečem sestri, da ji odvzame kri (pri tem sistemu se ne bi čudila, če bi ji morala še sama vzeti kri!), in prinesti ji moram tudi vse papirje, ki jih je Emy dobila ob sprejemu. Tudi za papirje sem morala prositi sestro na oddelku. Še dobro, da sem bila z Mario, Naša tega verjetno ne bi speljala sama. Zato pa si vedno nekoga "naštima", da gre z njo.

Ko sem prišla na oddelek, kjer leži Emy, to je onkologija, sprejeta je bila namreč zaradi raka, me je zasekalo. Nekontrolirano so se mi ulile solze. Prva stvar, ki sem jo zagledala je bila postelja v kotu, na kateri je skorajda brez življenja ležal fantek, star okoli dve leti, v rokico mu je tekla infuzija, njegov oče pa je, globoko vdan v usodo, tako nežno sedel poleg njega! Srce mi je skorajda razpadlo od bolečine. In, ljudje moji, to ni nikakršna bolnica, pri nas imamo take štale. V enem prostoru leži okoli trideset ljudi, ob vsaki postelji je sorodnik, ki opravlja delo medicinske sestre - pomaga bolnikom pri opravljanju nujnih fizioloških potreb, dajejo jim predpisana zdravila ob določeni uri, sestre samo namestijo infuzijo, ko ta izteče. Na to jo morajo seveda opozoriti spremljevalci. V tej bolnici in vseh drugih državnih bolnicah (kjer seveda zdravijo  proti plačilu, brezplačne so izjemno redke) sploh ne poznajo vloge medicinskih sester, kot jih poznamo mi. Seveda je popolnoma drugače v zasebnih bolnicah, ta boljše so urejene po evropsko. Privošči si pa jih seveda lahko le elita.

Emy smo povedali, da njen sin ni HIV pozitiven. Začela je jokati, kaj jokati, kričala je kot ranjena žival. Ampak to so bili kriki olajšanja! Komajda je povedala, da je cele noči molila k Jezusu, naj prizanese vsaj njenemu sinu. Bila je uslišana. Emy je res zelo bolna, zelo težko govori, bolijo jo vsi sklepi, čeljusti komajda premika. Jesti že nekaj časa ne more in postaja okostnjak... Pri njej je vse dni gospa, Sunita, ki si služi denar s tem, da spremlja bolnike v bolnici. Ker nihče od sorodnikov zaradi obveznosti ne more biti odsoten 24 ur na dan, plačujejo gospo, da je pri Emy. Sami pa jo dnevno obiskujejo. To je kar projekt iti na obisk, traja vsaj pol dneva.

Vesela sem, da se lahko umaknem na plažo, kajti ne morem biti cele dneve v tej energiji. Vsak dan se tam nafilam z energijo, da potem popoldne in zvečer pomagam familiji. Tako ali drugače.

Tole sva midva z Arunom. Poba je star 30 let in dela pri Camilsonu že nekaj sezon. Zdaj se že dobro poznamo...

in Branka, ena od "slavnih" sester Hobič.

Dolgčas mi res ni. Prav počasi pa mi v misli prihaja misel na moj dom. Tisti, ta pravi. Indija je samo "poletna rezidenca". Tam so tudi vsi moji najljubši. Ema, počasi, počasi se približuje čas - ko bodo pokale kosti! Od silnih objemov, seveda.