ponedeljek, 25. februar 2013

Doktor, ki "odpira"

Najprej bom čisto malo znorela. Ko se že odločim, da spet napišem blog, prinesem svoj računalnik h Camillsonu, torej na plažno gostilno. Če imam srečo, je elektrika, Wi-fi povezava pa je hudič. Stari Camillson plačuje okoli 8000 rupij interneta na mesec (nekaj več kot 100 evrov na mesec), kar je sicer tukaj se kar velik denar. Vsi gostje imajo pač svoje računalnike in hočejo uporabljati skype ali pa pogledati pošto. Za starega skopuha je ta znesek preveč in je začel Wi-fi mastno zaračunavati. Jaz seveda na to ne priustajam, ker mu pustim precej denarja na mesec, saj večinoma preživljam dneve na plaži. Tam jemo, pijemo čaj, sokove ipd. Kar na koncu meseca znese kar nekaj denarja. In ko ima Raymond, šef gostilne, občutek, da se preveč ljudi "pase" na Wi-fiju, ga preprosto ugasne. In reče, da ne dela... Vsakič, ko pride račun za internet, se spomnijo kakšne nove finte. Današnja je, da imamo vsak dan novo kodo za vstop v omrežje. Večina ljudi tega ne ve, oni pa govorijo "doesn't work!", se pravi, ne dela. Še dobro, da sem "prijateljica" z natakarji in mi vse te "skrivnosti" povedo. Danes sem potrebovala celi dve uri, da sem se priključila. Vmes je seveda zmanjkalo tudi elektrike. Nič ne pomaga, da so Indijci najboljši IT-jevci na svetu. V Ameriki, ne doma...

Življenje tukaj poteka v znamenju "odpiranja". Naša-Ljuba, je odprta že za štiri prste! Take Ljube jaz skorajda ne poznam. Morda je kaj v zraku, ali pa je življenja na Celibatski ulici počasi dovolj. Že sem je prišla skrajno "čudna". Pripombe okoli moških so kar padale, pogledi pa so bili na moč pomenljivi. Malo se je tudi že zanimala, če ima Maria morda kakšno sobo še prosto, če bi slučajno... Rajši ne nadaljujem, vklopite svojo domišljijo.
Pred dnevi so se ženske sprehodile po Benaulimu, jaz pa sem bila doma. Pripravljala sem solato za večerjo, ker se mi pač ne ljubi šopingirati. Tovrstna opravila mrzim (zakaj že?). Padla je noč (mraka tukaj skorajda ni), postajala je še bolj črna, moj slovenskih bab pa od nikoder. Končno zaslišim na začetku ulice glasno hihitanje, ki bi ga bolj prisodila domači hčeri kot pa našim zrelim gospem.
Skozi vhod so se kar nekako "izlile", videti je bilo, kot da hodijo nekaj centimetrov nad zemljo. Prednjačila je seveda Ljuba. Le kaj se dogaja, me je zanimalo. Tudi Maria je prihitela pogledat nenavadno četvorko s poduhovljenimi izrazi, z nasmehom od enega do drugega ušesa, stopajoč malo nad tlemi. "Punce, kaj se dogaja?!" Niso se bile sposobne pogovarjati, iz ust jim je prihajal en sam vzdih: "Doktor, oh doktor!" Potem, ko je vsaka srknila požirek, so bile sposobne povedati, da v Benaulčimu dela tak ajurvedski doktor, da mu ni para! Mislila sem, da je tako dober zdravnik in da je vsaki takoj postavil ustrezno diagnozo. "Ja, ja, saj je to tudi storil, ampak ON JE TAKO LEP!" je bil odgovor. Najbolj je vzdihovala Ljuba, ostale tri pa so ji zvesto sledile. Ni kaj, to čudo od zdravnika moram videti, sem rekla, jutri ga bomo vse obiskale.

Ljuba - Naša z ajurvedskim doktorjem, ki čudežno vpliva na njeno "odpiranje". Zdaj ga je že za štiri prste, odpiranja namreč. 

Naslednji večer so se naše babnice opedenale, da so benaulimski moški komajda preživeli njihov pohod v cednter vasi, kjer ima doktor svojo ambulanto (eno od petih). Ker sem motorizirana, sem bila tam prva, tako, da sem si gospoda lahko ogledala. Ni slab, ampak jaz se zanj ne bi stepla (pa ne govorim kot tista lisica, ki ni mogla do grozdja in ga je proglasila za nedobrega, preveč kislega), meni so pač všeč drugačni gospodje. Zdravniku sem povedala, da je naredil strašansko dober vtis na naše punce. Pa mu je postalo kar malo nerodno.

Prosila sem ga, če ga lahko slikam z našimi dekleti in seveda je pristal na to. Ljuba pa je hotela še sliko, na kateri bo sama z njim. Nisem čisto prepričana, da je doma ne bo večkrat vzela v roke...


Pa še skupinska. Nasmehi na obrazu vseh naših punc povedo vse. No, tudi dohtarju se zdi fajn!

Potem pa so naše hodile vsak dan na masažo. Ni jih sicer masiral doktor, ampak njegovi zaposleni. Hudo dobro jim je delo, dekletom. Sicer pa je bilo treba vsak dan kaj "skoordinirati" še z dohtarjem. In to je bilo tisto, kar je dodalo piko na i k dobremu počutju. Jaz se nisem hodila masirati. Čisto potiho povem, da bom šla k njemu na tretman, ko bodo naše punce odšle domov...

Še 14 dni in pridem domov. Neizmerno se veselim svoje familije, ožje in širše, pogrešam tudi novinarjenje na Jani (Mateja, prvo zgodbo delava že 15. marca!). Žal pa mi ne bo uspelo objeti moje Ajde, da bi ji povedala, kako sem ponosna nanjo. Ona že ve, zakaj. Ajda, čestitam! In, Ema, prihajam!!!!!!

Ni komentarjev:

Objava komentarja