sreda, 20. februar 2013

Končno počitnice!

Prav s težavo sem se pripravila k pisanju bloga. Prijatelji me bombardirajo z vprašanji, kaj se dogaja, da nič ne pišem. Nič, dragi moji, na počitnicah sem. Po vseh hudih dogodkih v mojem letošnjem bivanju tukaj, sem zdaj končno na počitnicah. Indijske družinske stvari so se umirile, počasi, počasi se življenje vrača v stare tirnice, trenutno ni nobenih novih dram na vidiku.

"Moja" plaža Sernabatim, ki tudi v najbolj visoki turistični sezoni ostaja takole prazna. Pravi dar iz nebes.

Vmes se je sicer hotelo nekaj dogajati, Alloydu je nareč očetova žlahta hotela prepovedati obiske pri mamini žlahti, češ da to niso dobri ljudje. Pa je Eddy, Mariin bratranec, izobražen strojni inženir, takoj priletel iz Bombaya, kjer živi, in naredil red. Boljše prva zamera kot zadnja. Odšel je tudi v šolo, kjer se je pogovoril z ravnateljico. Tako zdaj vsi vedo, da Alloyd ni sam na svetu. Moji prijatelji, ki so prišli sem v Goo 10. januarja, so me vprašali, kaj Alloyd bolj potrebuje: denar ali ljubezen. Z lahkim srcem sem jim odgovorila, da ima ljubezni v izobilju. Prepričana sem, da bo s tem fantičem še vse dobro. Samo še odžalovati mora smrt  mamice in očija.

Torej, slovenska klapa je tu že od nedelje, 10. februarja. Veselje ob srečanju je bilo neizmerno. Tudi naši Marii so se svetile oči in kaj kmalu je padlo povabilo na večerjo. Kuhala je cela familija, stole so nanosili z vseh vetrov, domači pa so ob večerji sedeli na stopnicah. Bilo je veliko smejanja (pri katerem sta seveda prednjačila Ljuba z vzdevkom Naša in Zebčev Branko, ki ima tak smeh, da je skorajda sprožil cunami). Vrhunec večera (predvsem za našo Mario) pa je bil, ko je Jesussly predstavil svoje čarovniške sposobnosti. Vsi smo mu ploskali iz srca, Maria pa se je na stolu kar razlila. Od nje je ostala samo lužica.

Takole so nekateri uživali pri hrani. No, pa da ne bom žleht, sama sem uživala še bolj (in tudi več pojedla). Osrednja osebnost večera pa, kot vedno - Naša (ljubka gospa v sredini).

Po treh dneh velike gneče v naši hiši je deset Slovencev zapustilo Goo. Ostale so najbolj vztrajne: Ljuba - Naša, Metka, Draga in Breda. Zadnje dni jih skorajda ne vidim, ker jih je napadla neka neznana bolezen, ki se kaže v pretiranem obiskovanju stojnic s cunjami in trgovin. Kar naenkrat tudi vse potrebujejo nova očala in naša optičarka v Margau si mane roke. Ni čudno, da se mi vedno klanja skorajda do tal, ko prinesem samo popravit očala.

Si znamo pa punce popestriti večere. Oni dan je bil na obisku sir Vincent (gospod Vinko po domače), Jessuslyijev učitelj. Tipo je pravi model, ločen, star med 40 in 45 let. Ravno tisti dan je odpotovala domov tudi Marta, naša najbolj sexy članica. S svojo postavo in svetlimi lasmi je čisto obnorela tukajšnji moški živelj. Beseda je dala besedo in učitelju smo rekle, da je škoda, ker ni prišel prej, da bi Marto peljal na letališče. Ko mu je Draga pokazala njeno sliko je kar zastrigel z ušesi, njegov komentar pa je bil: very sexy! Takoj je povedal, da išče žensko. S tem nas je vse spravil v smeh in igra se je začela. Koliko je star nas je zanimalo. In, ne boste verjeli, ni nam hotel povedati, nečimernež indijski! Ko smo ga vprašale, koliko je po njegovem stara Marta, ji je prisodil 15 let manj. Ko pa smo mu povedale, koliko je stara in da je videti dobro samo zato, ker jo mož "popedena" najmanj petkrat tedensko (oprosti Marta, to smo si izmislile, v resnici ne vemo, kako je s tem pri tebi, sklepamo pa, da zadeva štima in da tudi zato tako dobro zgledaš, ha, ha!) Ko je to slišala naša Maria, je skorajda padla s stola, učitelju pa so se zasvetile oči in začel se je napihovati kot puran! Kot da bi imel kaj pri tem.... Še dva dni smo se zabavale na "sirov" račun. Kolikor ga poznam, bo spet kmalu prišel na obisk.

Takole naša Maria "vzgaja" svoje pse. Ni čudno, da jih ne zna umiriti, kadar vse noči tulijo kot volkovi.

Sama pa še vedno trikrat tedensko obiskujem "jogo" dr. Sarvikarja. Se mi zdi, da me roka boli manj, dohtar pa je tudi rekel, da mojo "frozen sholder" potrebuje najmanj 4 do 6 tednov njegovih vaj za izboljšanje.

Resni dr. Sarvikar. Pri delu se nikoli ne smeje, oddaja pa neko prav posebno toplino. Čuti se, da ima rad svoje paciente in da jim v resnici želi pomagati. Tudi njegova cena za mesečni obisk njegove "joga terapije" je razumna, lahko si jo privoščijo tudi Indijci.

Kot sem že povedala, so to zelo preproste vaje, ki pa pomagajo. Veliko delamo tudi s "štriki", visimo na njih, privežejo nas na stol z njimi, z njimi delamo tudi velike kroge po zraku. Vse zgleda tako preprosto. Doktor pa medtem, ko nas kontrolira, hitro naredi tudi kakšno vajo zase. No, s tem me spravi v pravo frustracijo, saj je izjemno gibčen.

doktor Sarvikar v akciji. Ampak tale "asana" ni še nič!

Tole je delček naše telovadnice. Slika ni čisto fajn, ampak če pozorno pogledate, boste na oknih videli štrike, na katerih povisevamo.

Dnevi minevajo v miru, čeprav sem staknila kar precej hud prehlad. Nikoli nisem razumela Indijcev, kako so lahko prehlajeni in kašljajoči sredi takšne vročine. No, pa je pošlatalo tudi mene. Da bom videla, da je to mogoče.
Moji Slovenci so prinesli tudi kakšno knjigo, za kar sem jim izredno hvaležna.
Počasi se bliža tudi moj odhod domov. Še dobre tri tedne... In, prihajam "Slovenija, moja dežela!" To je tudi slogan, ki ga znajo na izust vsi natakarji na naši plažni gostilni. Mi pa v zameno za to povemo: India is my country and all Indians are my brothers and sisters...

Ni komentarjev:

Objava komentarja