Nora hisa

Danes sem pa totalno prekurjena. Ze od petka imamo v hisi norisnico. Takrat je namrec prisla na obisk za nekaj dni Livnellina botra s svojo mularijo, 15-letno hcerko in 10-letnima dvojckoma. Biti boter tukaj pomeni precejsnjo cast in funkcija je vsega spostovanja vredna. Ne pa tako, kot pri nas, ko krscenec in boter skorajda pozabita, da sta enkrat nekaj opravila skupaj (velja zame, saj moj krscenec Matej nima nic od mene, svoje tete in botre).  To pa se ni vse, pogledat in pozdravit jo je namrec prisla vsa zlahta! Tako, da je bila hisa polna, vsi so se drli eden prek drugega, Maria pa je dobila kar tri velike kaplje svica, ker je morala vse to nafutrati. Zato sem se odpravila zvecer na en nocni sprehod po plazi. Ko sem se vrnila, sem sla kar v sobo, mulci pa, kot sem slisala, so se umirili sele okoli polnoci. Vmes pa je Maria nekajkrat zivalsko zarjula: mir, Alenka ze spi. Ce bi res spala, bi se ob njenem kricanju zagotovo zbudila.
Ze v petek dopoldne pa sem bila nekaksni nabavni. V nedeljo, se pravi danes, nasa fara praznuje. Ne znajo mi razloziti kaj, govorijo samo, da je to praznik nase cerkve. Predvidevam, da goduje kaksen svetnik, po katerem se nasa cerkev imenuje. Vem pa ne, jaz jo poznam samo pod imenom Holly Trinity Church. Hkrati pa je danes tudi Mariin rojstni dan. Za katerega pa noce slisati, saj pravi, da ga ne praznuje (je pa ful uzaljena, ce ji kdo ne vosci), tako da clovek v resnici ne ve, kako bi se obnasal. Kje smo ostali? Aha, pri prazniku. Takrat se namrec je z veliko zlico. Mario sem vprasala, ce potrebuje kaksno pomoc in je bila takoj za. Z listom iz ta velikega zvezka me je poslala v supermarket. Zdaj, ko sem mobilna, me lahko poslje tudi kam dalj. Seveda sem sla v trgovino, z veseljem. Kupovala pa  nisem za familijo ampak za menzo!
Nasa Mici je bila te dni kar precej nervozna. Tako me spominja name, jaz se obnasam prav tako, kadar pricakujem goste v hisi. Bila mi je odlicno ogledalo. Ceprav, za razliko od mene, ona v resnici naredi bolj malo. Midve z Livnell sva v soboto ocistili in pripravili vso zelenjavo, Connie, botra, je na veliko kuhala, v "dislocirani" enoti, pri njeni sestri Veroniki pa je bila se ena kuhinja, kjer se je kuhalo za nedeljsko festo. Mariina naloga je bila, da ukazuje, kaj naj kdo naredi. In seveda, da je financirala vse skupaj. Aja, pa po telefonu je treba nakladati ure in ure. Ljuba dusa, kako jo imam rada! In v nedeljo sem  morala k masi. Ker je velik praznik. OK, tudi to sprejmem. Pa lepo sem se morala obleci, da nasi Mici slucajno ne bi delala sramote. Ker v svoji garderobi nimam nic primernega, razen belega sarija , ki ga bom nosila za bozic in sem ga dobila lani v asramu v zahvalo za nastop s pevskim zborom, mi je Maria posodila enega svojih. Ima jih namrec pol milijona in en milijon curidadov. Na to da res veliko. Preden sem sla spat, sem dobila navodilo, da moram biti ob sedmih zjutraj spodaj, da me bosta "oblekli". Zame je namrec preklomplicirano, sarija si ne znam nastimati. Za to potrebujes kar nekaj vaje. Ker nisem imela primerne obutve, me je poslala tudi na plac, da sem si kupila ene svetlece slape. Seveda mi pol pete gleda ven, ker nimajo moje stevilke. Stevilka cevljev 39 je tukaj za zensko skorajda nespodobna in se je preprosto - ne dobi. Verjetno bi morala v kaksno "specializirano" trgovino.
Nedelja. Ze ob pol sestih zjutraj sem bila budna, ker sem se bala, da bom zaspala. Nekaj pred sedmo sem bila v spodnjih prostorih pri Marii. Tam je ze vse vrvelo. Maria, otroka, obiski, pa se necak in necakinja. Vse se je lispalo, s parfumom se polivajo, ne spricajo. In to vsi po vrsti, od desetletnih mulckov naprej. Mene je Connie zavila v sari, ratalo ji je v prvem susu. Imela pa sem seveda polno gledalcev okoli sebe, posebej dvojcka sta bila navdusena nad menoj. Eden od njiju precej jeclja in sem  komaj zadrzevala smeh, ko je simpaticno izjavil: yyyyyou aaaaaare loooooook sosososo nnnnnice! Ampak je to eden lepsih komplimentov, ki sem jih bila kdaj delezna. Bila sem oblecena, bolje receno zavita,  Maria me je previdno vprasala, a za okoli vratu pa nimas nic, ker ve, da nisem velika ljubiteljica (pravzaprav nikakrsna) nakita, zlasti ovratnega. Uhane si bos pa nadela, a ne, je se hotela vedeti. Seveda, uhane pa ja, pa tudi nasminkala se bom. Ok, je bila zadovoljna. U ranu zoru sem pricela opravljati svojo danasnjo funkcijo. Bila sem namrec taksistka. Sari gor ali dol, najprej sem morala v cerkev peljati Jezusliya in enega od dvojckov. Vklopite domisljijo in si me predstavljajte v sariju, s svetlecimi slapami, na skuterju in dva mulcka za ritjo. Prizor za bogove. Pred cerkvijo pa guzva, ki jo sploh ne znam opisati. Mi, Evropejci, sploh ne vemo, kaj je to gneca. Tu ljudje skorajda hodijo ali pa vozijo drug po drugem. Morala sem biti skrajno pazljiva, da se ne zvrnem ali koga ne povozim s tako dragocenim tovorom za ritjo. Ko sem mulca odlozila, sem se morala obrniti in hajd nazaj po naslednji ziv tovor. Ker je trajalo kar precej casa, da smo vse zvozili v cerkev, je seveda zmanjkalo prostora v klopeh in stali smo celo maso. Kar pa niti ni bilo naporno, saj sem imela veliko dela s tem, da sem opazovala ljudi, kako so vsi diseci, praznje obleceni, mamice z dojencki v rokah, tudi ocki, cerkev pa tako nabito polna, da so nekatere zenske kar skupaj lezle. Po eni uri je zacelo primanjkovati ze zraka in mlada mamica, z otrockom, mislim, da je bila tudi noseca, je kar zlezla skupaj. Pa nihce ni delal panike, nek moski je vstal, malo so jo popahljali z nekim papirjem, nekdo je zmocil robcek in ji otrl obraz in to je to. Njen dveletnik pa se je vmes malo sprehajal po cerkvi. Nikomur ni prislo na misel, da bi jo odpeljal ven, na zrak, pri masi je namrec treba ostati. Tudi za ceno zivljenja!  Mislim, se jaz sem skoraj padla dol od zacudenja. Pridiga je bila pa tako dolga, da sem Mario enkrat vmes vprasala, ce bo duhovnik kmalu rekel amen. Je se kar zoprno, ce nic ne razumes. Jaz stekam samo okoli 20 besed v konkaniju in nic drugega. To pa je seveda premalo za razumevanje pridige. Namesto odgovora me je sunila pod rebra, ces bodi tiho. Tudi prav. Ker pa se vse enkrat konca, se je koncala tudi masa. Z Mario sva zvozili ljudi domov, jaz pa sem komaj cakala, da snamem sari, ki se mi je vlekel po tleh in sem nanj tudi stopala. Menda tako mora biti.
Nasa Mici se je ze zjutraj prepricala, ce nimam danes namena iti na plazo. Ker me pac potrebuje pri hisi.  Celo dopoldne sem prezivela na voznjah od nase hise do old house, vmes pa sem  se trikrat skocila k njeni sestri, da sem ji peljala vse sestavine, ki jih je potrebovala za pripravo biryanija, jed iz riza in zelenjave z milijonom zacimb.
Vmes mi je Maria potozila, kako je nervozna. Pa sem jo zavrnila rekoc, da vse tece, da ima mali bataljon pomocnikov in da naj uziva v dnevu. Je bila takoj boljse volje. Ne pretiravam, ce recem, da sem naredila vsaj dvajset vozenj. V staro hiso je bilo treba namrec prepeljati cisto vse od bucike do slona, kot se rece. Ne samo hrane, pac pa tudi vso posodo, kroznike, zlice, celo brisaco, ce bi si kdo zelel  obrisati roke. Ker jo pac tasca ne bo dala. Mariina tasca je se kar pasja baba. Dobesedno. Najbolj na svetu ljubi, ne svojih vnukov, ampak svojega psa Boxerja. Cisto ga je "poclovecila". No, ampak to je ze druga zgodba.
Vmes sva z Livnell skrivoma zdrveli se na bliznji semenj pri cerkvi, kjer sem Marii za darilo kupila sest plasticnih skatel, ki jih obozuje.
Okoli druge ure je bila hrana pripravljena in pozrtija se je lahko zacela. Vse sem pofotkala, ampak ne vem, kako naj vam pokazem te slike. Ful bi vam rada pokazala tudi sebe v sariju na motorju. Vam bom pa poslala to sliko prek maila, to pa znam. Samo ne se danes. Malo potrpljenja prosim, jaz sem na dopustu! Preden smo zaceli jesti, smo Marii zapeli happy birthday, konkani razlicico. Se je skoraj zjokala, ker tega ni vajena. Ko pa sem ven potegnila se vso plastiko, je bil sok popoln. Ona res ni navajena, da ji kdo daje kaksno pozornost. Livnell me je vseskozi prepricevala, da mami ne mara, da ji kaj zapojemo. Vraga ne mara, se kako ima rada, samo nihce ji tega do zdaj v zivljenju ni dal. Kasneje sta prisli k meni obe, Maria in sestra Veronika, ki me je vprasala, ce ji Maria lahko da eno plasticno skatlo, ona pa ji je rekla" a ne, da se tega ne sme dajati okoli, ker je to darilo?" Imas prav Maria, ta plastika je zate. Se pa vedno spomnim, kako bi Maria uzivala, ce bi videla Tanjino zbirko tuperwareja!
Zelo sem pazila, koliko jem, da se mi ne bi ponovila boleca izkusnja od zadnje skupne vecerje. Vesela sem, da se nisem nazirala, pocutim se fino.
Ker je ostalo ogromno hrane, grem v old house tudi na vecerjo.
Kot vidite, sem bila te dni zelo zabezecana. Zdaj pa imam pocasi zadosti. Aja, vmes sem prebrala noro dobro knjigo Sibirska vzgoja. Naslov sem napisala zato, da si boste knjigoljubci lahko knjigo sposodili v knjiznici. Samo Rugelj je v oceni zapisal, da je ta knjiga mesanica med Tekom za zmajem in Gomoro. Res je in zelo se me je dotaknila.
Moj prijatelj Vili me vseskozi kuri, zakaj ne grem v drzavo Tamil Nadu, da bi v zivo poslusala mojstra Moojija. Kako naj grem, dragi Vilci, ce pa ga ni v Indiji. Trenutno je na Portugalskem, v Indijo ga do februarja ne bo. Takrat pa pridejo k meni moji dragi prijatelji iz Slovenije... Ce pa mi poves, kako naj vse skupaj organiziram, te bom poslusala. Te ze slisim, kako reces: Lencka, odloci se, kaj je pomembnejse v zivljenju, razsvetljen mojster ali prijatelji, ki jih bos lahko videla v Sloveniji. Joj, joj, tezka odlocitev.

Hvala vsem, ki mi pisete, sem tok vesela vsake poste!