četrtek, 29. november 2012

Cisto navaden dan

Vcerajsnje dolgocasje me je zapustilo ze zvecer, ko sem si ogledala odlicen film, ki govori o znani francoski kiparki Claudille (mater, pozabila sem priimek!) in njeni ljubezni z velikim Rodinom. Priporocam.
Dan se je zacel lezerno z obveznim jutranjim cajckanjem. Danes je imela Maria pospravljalni dan. Ze kar nekaj dni je, verjetno ze teden, ko so tri sobe zapustili zadnji nasi gostje, Indijci, ki so bili nekaj dni na oddihu v Goi. Prisli so iz Bombaja. Maria zelo nerada jemlje indijske goste (a nisem o tem ze pisala!?), ker so pravi kociji. Koci je ime Mariini pujsi, ki jo ima v old house. In res, ne mores verjeti, celo nadstropje je smrdelo po presvicanih stumfih in po lulaniji (ali scavnici, ce bolje razumete). Danes je prisla Milagrihn, gospa, ki pride Marii enkrat tedensko pomagati pospravljati. Maria namrec sploh ne more pospravljati sob, ce je sama. "Res ne vem, zakaj, ampak ne morem. Kar nimam volje," pravi. Pove, da je bilo fino, ko je bil doma moz: "Prinasal mi je krpe, pa vodo mi je menjal, pa sesal je, skratka, fino sva se imela. Ko pa je bil zejen, je sel dol v kuhinjo po pijaco in nama jo je prinesel gor, do sob," se spominja letosnjega septembra, ki ga je njen moz prezivel doma. Drugace dela v Katarju, kot sem ze veckrat povedala. Ampak nasa Mici danes ni bila prav razpolozena za pospravljanje. Petnajst minut je zdrzala z Milagrin v sobah, potem pa je ze vpila, ce sem pripravljena. Prosila sem jo namrec, naj mi pokaze pot do Naommi, lepotilnega salona, kamor sem jutri namenjena na pedikuro in manikuro. Saj veste, jutri dopoldne bom prezivela v razvajanju, ko pa bom prisla na plazo, se bom dala se zmasirati. Mmmmmmmm, ze uzivam. Jutri bom tudi sama doma, family namrec odhaja na vsakoletno "romanje" v Old Goo, ker je te dni praznik sv. Francisa. Truplo tega svetnika je ze skorajda sto let v stekleni krsti in je se vedno ohranjeno, ceprav ni balzamirano. Krsto pokazejo enkrat letno. Od doma bodo odsli ze ob sestih zjutraj, danes pa veselo kuhajo, saj bodo hrano odnesli s seboj. Po masi ob osmih se bodo zapodili v park blizu cerkve, pogrnili na tla deko in im eli kosilo. Potem malo pocivanja, po pocitku pa hajd na semenj, ki je v blizini. Tam si ogledujejo in kupujejo. In neizmerno uzivajo. Povzrocajo strahoten hrup, ker mularija vpije eden cez drugega, ampak imajo se lepo. Marii se bo pridruzila se sestra in kup necakov. Jasz sem se izletu letos odrekla, z njimi sem bila lani pa se leto pred tem, zdaj pa imam za nekaj casa zadosti. Meni nekako ni do postopanja po teh semnjih, sonce je porevroce, pa vrske za sekret in podobno. Lani sta bili z nami tudi Mariina tega, starejsa gospa in Mariina tasca. Obe sta bili obleceni v sari in po stari navadi nista nosili spodnjih hlac. Njima tudi ni bilo treba stati v vrstah za stranisce, samo malce sta stopili narazen. In zadeva je bila opravljena. Videla sem na lastne oci. In nihce ni nic kompliciral.
Danes sem povabila na palacinke s cokolado in banano Renuko, plazno rutarico in njenega cednega 18-letnega sina. Renuko poznam ze dolga leta in kot sem verjetno ze omenila, je to najboljsa trznica, ki jo poznam. Ona ne prodaja samo rut na plazi, ona prodaja svojio zivljenjsko zgodbo turistom. In ker je zgodba za nasa usesa precej navdihujoca, ji od tega kapne marsikatera rupija, se rajsi pa dolar ali evro. Zdaj mi ze toliko zaupa, da mi upa povedati, kako ji je kaksen turist kaj dal. Vceraj je odhajal norveski par, ki ji je pustil dve lepi deki in radio. Da bo lahko poslusala muziko. Res je pretkana lisica. Ni pokvarjena, ampak natanko vek, kako se recem streze. Zdaj ima najet motor, in vsakemu gostu pove, kako je to drago. "Naslednji teden pride angleski par, ki ju poznam ze zelo dolgo," mi je zaupala "in povedala jima bom, koliko moram dnevno placevati za najem skuterja. Ne bom jima direktno rekla, naj mi kupita rabljenega, ampak verjetno mi ga bosta, kolikor ju poznam. Ves, Alenka, jaz nikoli direktno ne recem za kaksno stvar." Nora strategija, morate priznati. Ampak nepismeni zenski, ki ima pet mladoletnih otrok, z mozem pijancem, ne preostane nic drugega. Predvcerajsnjim se je od nikoder na plazi pojavil njen moz. Zvecer jo je pocakal, ko se je vracala domov. Potegnil jo je z motorja in jo zacel pretepati. Ljudje pa nic. Renuka mi je vsa ponosna povedala, da ga je udarjala nazaj in ni ponizno prenasala udarcev. Naucila se je ze tudi, da ga prijavi policiji, ko jo pretepa. Ima se namen lociti, ker od moza res nima nic, vendar pravi, da mora najprej dobiti pasos, da bo sla lahko za pol leta na Finsko, da bo nekaj zasluzila. Ta ima plazne znance, ki se jih je dotaknila njena zgodba. Ti so lastniki ne vem cesa in zaposlila se bo lahko kot hisna pomocnica. Vmes pa b njen najstarejsi sin sikrbel za vse otroke. Ni kauj, preziveti je treba. In Renuka je borka, bogu pa je lahko hvalezna za svojo izjemno trzno sposobnost.
Zdaj pa grem domov, kuhat vecerjo. Danes bomo jedli spagete s paradiznikovo omako, namesto parmezana bomo dali gor mocarelo. Kuharica: Alenka, konzumerji: Maria z otroki in vsi, ki bodo tisti hip prisli mimo. Mi se mamo fajn!
P.S. Skoda, da ni na vecerji se moje Eme. Ampak nic hudega Emzon, saj mamo tako ali tako ne zna narediti tako dobrih rdecih makaronov kot tvoja mami. Poslala sem mojega angelcka, da ti prinese moj objem. Kosti pokajo.....

Ni komentarjev:

Objavite komentar