Med bozicem in novim letom

Vsi nasi druzinski nacrti, ki smo jih imeli pripravljene za te dni, so padli v vodo. Morali bi iti na ogled jaslic po bliznji in daljni okolici in na znamenito plazo Palolem, ki je najlepsa v Goi in ki jo zelo dobro poznajo stari hipiji. Emy, Mariina sestra je bolna, kar je posledica velikega stresa ob mozevi smrti in ostali sestri se izmenjujeta pri pomoci, pa tudi nekako ni prav (tako pravi Maria), da bi se oni veselili, ce pa Emy trpi. Tako bomo ostali doma. Meni je kar prav in prav mi bo prislo tudi malo samote. Neverjetno, kako pogresam biti sama. V vseh teh letih, odkar zivim sama, sem se ocitno navadila na to.

V moji vasi Benaulim so poleg jaslic postavili tudi bozicka in z njim protestirali proti vladnim ujkrepom. Ti namrec odvzemajo pravico do dvanastih jeklenk plina letno. Po novem bo vsaka druzina lahko dobila samo devet jeklenk letno po "normalni" ceni, 400 rupij (okoli stiri evre). Ce jih potrebujes vec, jih bos sicer lahko kupil, vendar po ceni 950 rupij, okoli 14 evrov, kar je za vascane nesprejemljivo. Vsi govorijo samo o tem "vladnem ukrepu". Na prilozeni sliki lahko tudi vidite, kako so "protestirali". Otroci pisejo bozicku za normalne cene plina v jeklenkah, tudi za tiste "ekstra" In  se - sreca nasih starsev je tudi nasa sreca. Tako Indijci...

Drugace pa se zivljenje vraca v stare tirnice, tudi ni cutiti pretiranega pricakovanja novega leta. Danes me je Nasa vprasala, ce bom sla z njimi k masi, ki se zacne ob 11.30 zvecer na silvestrovo. Mario sem grdo pogledala in ji rekla, da zagotovo ne. Da je silvestrovo cas za zur ali pa spanje, kakor se pac odlocis. Zagotovo pa ne spet za maso.

Tole pa je moja stojnica, kjer redno kupujem sadje. Lastnika sta dva brata (tale na levi in oni tamle gor, ki streze stranko, ki ni stopila s skuterja). Pridna sta kot mravljici. Stacuno imata odprto od osmih zjutraj pa tja do devete zvecer. Okoli druge ure popoldne, ko sonce tako zge, da se celo mravlje nehajo sprehajati, onadva stoicno prodajata naprej in ne zapreta stacune. Sta pa seveda lisjaka in imata tako kot vsi, dvojne cene: za domacine in za tujce. Mislim pa, da imata onadva se eno kategorijo: za Ruse. Obadva znata povedati imena vsega sadja, ki ga prodajata v ruscini, pa tudi racunata zlahka v tem jeziku. Jaz sem ze toliko domaca tu, da sodim med domacine in dobim sadje po normalni ceni. Za primerjavo: sedem lepih mandarin, dvanajst malih banan, ena papaja in en ananas me stane 140 rupij, dva evra ob dobri menjavi. Vsaj nekaj, kar placujem po normalnih cenah.

Glavna ulica mojega Benaulima, okoli enajste ure dopoldne. Jutranja gneca je mimo, na cesti je precej mirno in prazno... Zvecer pa je slika popolnoma drugacna. Med polsedmo in osmo uro zvecer je gneca taka, da se komajda prebijes. Potem pa se pocasi spet prazni. Okoli devete ure zvecer pa je Maria Hall (glavno krizisce  na vasi) death town. Tudi rikse vec ne dobis, ker se fantje okoli osme ure zvecer odpravijo domov.

Pred dvema dnevoma sem sla na pico v Luno. Bil je spet eden tistih "norih" vecerov, ko se je Krisna, picopek odlocil, da gre malo v vas, medtem pa smo gostje cakali na hrano. Redni obiskovalci ze poznamo postopek in vemo, da bo treba malce pocakati. Gostilna (pravzaprav samo mize in stoli pod drevesi) je bila polna, Ingelize, Danka, ki pomaga Krisni pri biznisu, pa je bila vsa premocena od zivckov, kdaj bo Krisna blagovolil priti nazaj in zaceti peci pice. Pece pa bozanske pice, take, cisto taprave. Na zacetku vecera sem sedela sama za mizo, potem pa mi je Ingelize dodelila se par iz Svedske, kasneje pa sta prisedla se dva znanca, gejevsji par iz Madzarske in Nizozemske, ki ze deset let zivita v Londonu. Svedski par je bil tudi zanimiv. On, Peka, je mopzganski kirurg, zena pa je umetnica. Geja pa sta biznismena, ki se ukvarjata s pridelavo in prodajo vina. Vinograde imata na Madzarskem, v Franciji in se nekje, pa sem pozabila kje. Imeli smo fantasticno zabaven vecer, po eni uri je eden od fantov skocil "domov" po palinko, ki jo kuhata sama s pomocjo Markovega oceta (starega Madzara). Bila je bozanska, kar je potrdila tudi Ingelize, ki se nam je pridruzila pri pokusini. Pogovarjali smo se o politiki, pa o bivsih drzavah za zelezno besedo, pa o vinskem biznisu in seveda o Pekovi "sluzbi", brskanju po mozganih. Kasneje se je debata zasla precej v filozofske vode, na koncu pa smo se rezali kot zmesani. Vmes je prisel tudi Krisna in nam spekel pice, da nismo samo pili. Res sem srecnica, taki veceri me kar napolnijo s svetlobo, ker mi je ful fajn srecevati tako zanimive ljudi.

Tebi, dragi prijatelj Iztok pa "javna" zahvala, ker skrbis za moje branje. Tako pase...

Bozic

Se nikoli v zivljenju nisem bila dvakrat v enem dnevu pri masi. Tukaj pa se mi je zgodilo ravno to. Mogoce mi je Bog poslal na pot dve masi ravno zato, ker ve, da nisem blazna ljubiteljica tega obredja. Da malo potreniram, da ne bo vedno po moje.

Vceraj zjutraj smo imeli maso ob enomesecnici Alfredove smrti. To je ravno tako velika stvar kot pogreb. Ljudje so prisli z najetim avtobusom, ki ga je seveda placala Emi, vdova, po masi in obisku groba pa je bil pred cerkvijo pripravljen catering s cajem in sendvici. Seveda spet iz zepa vdove. Emy je najblizje povabila tudi na kosilo. Bila sem pocascena, ker je povabila tudi mene. Priprave za bozic pa je Maria pricela ze dan prej. Obiskala je pedikerja. Kar doma in bila je sama svoja pedikerka. "Salon" je v zunanji kuhinji, na kamniti mizi, ki je nadvse pripravna. Tu se lahko reze in seklja, pere perilo in, kot vidite, je ta kamen primeren tudi za ciscenje nog. S krtaco, da je temeljito! To krtaco je treba prej podrgniti ob slavno modro zajfo, ki je tukaj nenadomestljiva za pranje perila. Nasa me je poducila, da je dobra tudi za noge...

Na kosilu pri Emy je bila ozja zlahta. Hrane je bilo spet v izobilju, po kosilu pa so zenske klepetale. Jaz pa sem se rahlo dolgocasila, ker konkanscine ne razumem. No, obvladam kaksnih dvajset besed. Naucila sem se tudi nove fraze: Caopile? To frazo sem slisala velikokrat, pa nikarte misliti, da to pomeni nekaj takega kot cao picke! ceprav se na hitro slisi nekako tako. To pomeni, a bos caj? In znam tudi odgovoriti - recem "na" in ga dobim. Zveni skorajda malo slovensko, a ne?

Na sliki Ninette pri pripravi gojanskih "pohanckov". Pece se seveda zunaj, prah ne moti!

Po kosilu se je nas del familije hitro poslovil, ker nas je doma cakalo delo. Dokoncati je bilo treba bozicno zvezdo, ki jo obesijo na hiso in jaslice. Jaz sem "pomagala" tako, da sem se odpravila malce zadrnjohati pred  polnocnico.

Takole okrancljana pa je "nasa" hisa. Najlepsa v ulici! Takojci sem morala nare4diti nekaj posnetkov in jih poslati gospodarju Meninu v Doho.

Priprave za polnocnico so se pricele ze okoli pol desete zvecer. Vsa hisa je disala po razlicnih parfumih, ki jih, kot sem ze omenila, kar polivajo po sebi. Oce Menino je poslal nov parfum, ki disi po jasminu in vse naokoli je disalo po njem. Se jaz sem ga uporabila, da smo bili enotni! Ze pred maso smo se dogovorili, da gremo po njej na plazo, na en drink. Maria, oba mulca, Mariina sestra Veronika in jaz. Seveda sem prej morala priseci Marii, da bom jaz tista, ki bo po koncanem "zuru" odpeljala Veroniko domov, "saj ves, Alenka, kako se jaz bojim duhov!" Z veseljem sem ji to obljubila.

Polnocnica je bila lepa, pogresala sem samo Sveto noc, ki je tukaj ne pojejo. Moram iskreno priznati, da sem sla v cerkev precej zalostna. Popoldne sem namrec govorila tudi z Emo. Ko me je zaslisala je zavpila v telefon: kje si!? Se mi zdi, da je pricakovala odgovor, da sem doma. Ko sem ji p;ovedala, kje sem, me je vprasala, zakaj sploh hodim v Indijo. Da je tukaj lepo in da ves cas sije sonce in je toplo, ji odgovorim. Ona pa: "Mamo, tudi doma je zdaj toplo..." Po tem telefonskem pogovoru sem se morala kar posteno zjokati. Ema, polovico mojega bivanja tukaj se je ze izteklo, kmalu se bova videli in se tako stisnili, da nama bodo kar kosti pokale. Obljubim.

Po masi pa - zur. Nasi sem morala obljubiti, da bom vozila pocasi in bom vseskozi pazila, da se ji ne bo kaj zgodilo. Pa se kljub temu je. Na plazi smo sli v eno plaznih gostiln, ki so bile vse odprte vso noc, jedli pomfri in pili oranzade ter prijetno klepetali. Ko smo odhajali, je Maria na poti do skuterjev ugotovila, da je izgubila zlato zapestnico. Pa ne kakrsnokoli. Tisto, ki jo je nosila na poroki in ji jo je kupil moz, saj doma niso imeli denarja, da bi ji kupovali zlato. Zlato ima v Indiji izjemno velik pomen. V bistvu pa pomeni varnost. Ce izgubis cisto vse, imas zlato in ga lahko prodas, da prezivis. Maria je na to zapestnico vedno izjemno pazila in si jo je nadela samo ob velikih praznikih. Na plazi smo ostali do stirih zjutraj in iskali. Ampak, ko pesek enkrat pogoltne stvar, je ne izpusti vec. Nismo je nasli...

Takole "opedenana" sem bila za bozicni vecer 2012.

Zelim vam lep in miren bozic. Ja ga prezivljam v precej v tisini in skusam ugotoviti, kajmi pravzaprav pomeni. Definitivno druzino, moje najblizje, ki jih v duhu objemam in cutim. Bozic je zame tudi sinonim notranjega miru. Novega rojstva, zacetka. Ce imam sreco, zacutim tudi Boga v sebi. Ki je vedno tam, tako kot globok mir, po katerem tako hrepenimo. Tudi jaz. Vedno je tam, v meni. Velikokrat ga nisem sposobna zacutiti, ker so zunanje stvari "premocne".

Lepo praznujte.

Veronika, ki to v resnici ni

Ne vem, o cem smo se zadnjic pogovarjale, vem pa, da je beseda nansesla na to, katero je moje drugo ime. Sedelo nas je nekaj domacih zensk na pragu, takole proti veceru, komarji so nas veselo zrli (mene ze ne, ker se prej obilo naspricam, nase pa se tolcejo po nogah in sploh ne reagirajo na komarje), in smo cvekale. Puncam sem povedala, da imam samo eno ime in samo en priimek Ce je to pri nas navada, jih je zanimalo. Seveda, sem odgovorila, hkrati pa sem se morala popraviti, da je v danasjih casih vse bolj moderno, da imajo otroci po dva priimka in po moznosti se kaksno ime zraven. Potem pa sem bila delozna pravega razsvetljenja, ko so mi nase zenske povedale njihova prava imena. Mariina sestra, za katero sem vseskozi mislila, da je Veronika, je v resnici Erodiana. Iz tega je nastal vzdevek Eronik, sama pa je potem ta nadimek spremenila v Veronika. Saj se mi je vcasih zazdelo, da slisim nekaj kot Eronik, pa sem mislila, da pac ostale crke pozrejo. Ta Veronika je veliko bolj razumljiva za tujce, zato si rade nadevajo "razumljive" vzdevke.

Potem je tukaj nasa Connie, Mariina svakinja. Tudi ona ni Connie, ampak Concesao Menin! Tista Connie pa je cista turisticna varianta. Kot, da njihova portugalska imena niso dovolj "bela". Tu je namrec hudicevo pomembno, kaksno polt imas, temno ali svetlo. Ena najvecjih indijskih industrij je proizvodnja belila za kozo. Ne mores verjeti! Maria je neizmerno ponosna, ker je njena hci bolj svetla kot vse ostale deklice v druzini. Kar smeje se ji. Lazje jo bodo tudi porocili.

Nasa Mici, Maria, pa ima vzdevek Libra. Nihce, razen njenih gostov je ne klice Maria. Za vse je Libra ali Librata. Rodila se je namrec na nek Marijin praznik, imenovan Livrament Mother Mary, saj mi je razlozila, za kaksen praznik gre, pa je nisem cisto dobro razumela, zato ne bom prodajala zgodbe naprej. Prvo leto sem veckrat slisala, da je klicejo Librata, pa se je delala kar neumno, kot da se je to ne tice. Je veliko rajsi Maria. Zdaj se nic vec ne dela fino pred mano in se seveda oglasi tudi na "Libro". Tudi jaz jo vcasih poklicem tako, ker imam to v usesih.

Soseda Fatima ima tudi zanimiv nadimek. Vsi jo klicejo Popin, Marta pa je Ata. To se mi zdi se kar logicno. Drugace pa Nasa svojemu mlademi psu Gingiju izkazuje ljubezen tako, da zacne cviliti (Maria, ne pes) in hoditi proti njemu. Ko pride do njega, ga postavi na zadnje noge in zacne objemati. Ob tem mu v konkaniju izraza ljubezen tudi s tem, da ga ne ogovarja po imenu, ampak cvili: Zizola, Zizola, kar je njegov vzdevek. Kako pride od Gingija na Zizolo, pa ne vem.  Enkrat jo bom posnela, ker je pri tej predstavi vrhunska. Ko sem jo prvic slisala, kako ljubkuje psa in kaksne glasove spusca ob tem (ponavljam, Maria, ne pes), sem se skoraj polulala od smeha!

Tole sliko sem posnela z mojega balkona. Bilo je sredi dopoldneva, ura okoli enajstih,  nasi dve, Livnell in Maria, sta si prinesli stole kar na cesto in se lotili vsaka svojega dela. Livnell je "lupila" palmove liste, Nasa pa je, kot ponavadi, telefonirala. Ker je to resno delo, si je tudi ona prinesla stol. Da hci ne bo sama... Da pa se to dogaja kar sredi ceste pred hiso, pa ni tako pomembno. Saj ni zelo prometna, ce pa ze kdo pripelje mimo, seveda pazi, da ju ne povozi. Popolni carici, vam recem.

Gojanski krst

Znanci so povabili Mario na praznovanje krsta. Seveda je to povabilo vključevalo tudi mene. Sprva se mi ni dalo iti, na Mariino prigovarjanje, češ saj vendar moraš videti, kako zgleda krst otroka pri nas, pa sem se omehčala. Primerno sem se oblekla (srednje svečano) in okoli ene ure popoldne smo se odpravili v nekakšno dvorano sredi vasi, ki je bila vsa okrancljana in z velikimi plakati, v stilu, Bog pozdravlja novo dete in...

Tole je deklica, ki so jo krstili. Njenega imena si nisem zapomnila, je preveč komplicirano, pa še dve imeni sta.



V tisti hali je bilo okoli dvesto povabljencev, "one man band" pa je skrbel za muziko in zabavo. Začele so se otroške igrice in tekmovanja, vsa dvorana pa je navijala. Čez kako uro in pol je prišel višek zabave - razrezali so torto, kot na poroki.

Mulčki v pričakovanju torte. Po razrezi sledi "futranje" otrok s torto.

Po mojem mnenju so se najbolj zabavali otroci. Pa še nekaj sem opazila. Indijski starši sploh ne "visijo"  tako na svojih otrocih, kot to delamo mi. Dveletniki so se podili po hali povsem brez nadzora staršđev in neizmerno uživali. Med gosti sta bila tudi bratec in sestrica, on star okoli osem let, sestrica pa pet let. ;aria mi je povedala, da so ju starši poslali sama na proslavo. Bratec je ganljivo skrbel za sestrico, pazil je, da ni ostala brez hrane in pijače.
Med otroškimi gosti, ki so prišli sami je bil tudi Chelsea (res ne vem, kako mu je v resnici ime, je pa strasten nogometaš in navijač tega kluba), šestletni fantek, ki je kot cuker. Deček sicer živi z mamico, očka je v tujini, prej pa je živel pet let pri svoji teti, ki jo ima tako rekoč za mamo. Njegova starša sta namreč oba delala v Kuvajtu. Ta Chelsea je tako simpatičen, da bi ga človedk kar pojedel. In samostojen! Mario sem vprašala, kdo bo prišel ponj. "Nihče, saj zna sam domov," je bil njen odgovor. Meni pa se je brada povesila skoraj do kolen...

Chelsea (na levi) s svojim bratrancem. A sem kaj pretiravala, ko sem napisala, da je mali čisti "cuker"? Ima noro energijo! In da boste vedeli, ima tudi že punco, pa ne prvo. Pravi, da je eno že pustil...

Ko je zabavljač opravil svojo nalogo, zapel je nekaj evergreenov, pri dveh mu je pomagal tudi eden od gostov, je bila na vrsti hrana. Dolga miza se je kar šibila pod dobrotami: pilavom (riž), piščancem, govedino, svinjino, bil je tudi odojek, ki sem ga videla prvič v Indiji. Maria mi je tudi pčovedala, da to ni njihova navada. Pa "milijon" karijev, takih in drugačnih, na koncu pa seveda obvezne sladice in sladoled. Chelsea me jed prijel za roko in me "določil", da greva skupaj v vrsto, da mu bom pomagala napolniti krožnik. To sem tudi z veseljem storila.

Po hrani pa se je počasi zabava zaključila. Poslovili smo se od staršev in botrov, oče krščenke pa se je pri meni pozanimal, če je bilo vse v redu in če sem uživala. Seveda sem na oboje odgovorila pritrdilno. Meni nikoli ne bo jasno, zakaj ti ljudje zapravijo toliko denarja za razne cerkvene praznike, poroke in krste. Po moje je to samo šopirjenje pred sosedi. Ne vem, ampak ta praznovanja zagotovo imajo nekje korenine. Maria mi vseskozi ponavlja, da je to pač del njihove kulture. Tudi prav, jaz pa sem se od vsega tistega futra počutila slabo (mimogrede si lahko postavim vprašanje, kdo me je silil, da sem morala toliko jesti?! Odgovor je na dlani - nihče. Kot vedno.)

Na prejšnji sliki sta mamica z novorojenko in prvorojenko, na spodnji pa je očka poljubil svojo novo hčerkico. To se me je kar dotaknilo. Na splošno sem opazila, da so Indijci ljubeči in potrpežljivi očetje, če so le doma. Žal pa velika večina gojanskih moških dela v Katarju, Kuvajtu, Londonu, pravzaprav po celem svetu. Tudi očka novorojen ke dela na ladji in pride domov vsake pol leta.

Po krstu smo se Maria, Jesuslly, Valency, Veronika in jaz odpravili še na krajši izlet do Varca beach. Ta plaža je kakih 15 kilometrov stran od nas in naj bi bila zelo lepa. Meni se je zdela lepa pot do tja, polno polj, pa kokosove palme ob poti, da ne govorim o vetru v laseh. Za ritjo sem imela oba mulca. Plaža pa nič posebnega, popili smo popoldanski čaj in se vrnili. Prijeten dan.

Indijski druzinski "grozd"

Na misel mi je prislo, da tile moji Indijci visijo non-stop skupaj kot kaksen grozd. Vsaj "moja" familija. Danes je nedelja, oprala sem perilo v polavtomatskem pralnem stroju. Ko sem stala tam in polnila stroj z vodo, nisem opazila, da stojim sredi mravelj, takih, cisto majcenih, ki so pocele bogve kaj. Sele zoprni piki so me opozorili, da nisem sama. Mravelj pa kot Indijcev! Pranje je potem zgledalo tako, da sem se kar naprej prestopala in trebila raz sebe mravlje. Zabavno, ce nisi glavni igralec. Medtem pa je bila Maria v Jesussliyevi sobi, skupaj z Livnell in sosedovim dveletnim fanticem, ki velikokrat pride na obisk. Glasno so vrteli bozicne pesmi in skupaj prepevali. Vmes sem slisala Livnell, ki je vsake toliko casa zaklicala "mami coj, coj!", kar pomeni "mami poglej". Sklepam, da je mali sosedek uspicil kaj takega,  kar je mami nujno morala videti. Danes bodo ves dan viseli skupaj. Ker je to njihova navada in mislim, da jim je tudi lepo, ko so vsi skupaj. Moj um kar ne more razumeti, da osemnajstletnica noce nikamor brez mami. Pravzaprav gre: v solo in v cerkev. Pred dnevi sem peljala njo in njeno sestricno na motorju, namenjeni smo bili na Jesussliyevo solsko proslavo, kjer je nastopal (joj, na tej proslavi sem se pocutila kot na svojih solskih proslavah - bila je cisto socialisticna, samo cakala sem, da zaslisim se skandiranje Tito, partija!). Mimo je pripeljalo nekaj lustnih fantov in so seveda zaceli "dobacivati", ker sdem vozila dve res lustni punci. Pomahala sem jim in v znak odobravanja dvignila palec. Oni pa so nas pozdravili nazaj in es na vsa usta smejali. Ko so odpeljali mimo, me je Livnell vprasala, kaj so naredili. "Ali nisi videla," sem jo vprasala. Jasno, da ne, takoj ko so pripeljali nasproti, je sklonila glavo! Na mojo pripombo, da mora vcasih pogledati kaksnega lustnega fanta, se samo rezi. Sploh ne morem razbrati, kaj si v resnici misli. Skrivanje custev ji gre odlicno od rok!

Oni dan sva bili z Mario namenjeni v old house, da nahrani pujso Koci in vse ostale domace zivali, ki jih ima. Oba mulca sta hotela z nama, potem pa je prisla se sestra Veronika s hcero Dudun (ki ji v resnici ni tako ime, samo klicejo jo tako, naslednjic si bom zapisala, kako je tem babam sploh ime in kako jih klicejo) in svakinja Connie s hcerko. Kar naenkrat nas je bilo za cel razred in hajd vsi v old house. Vecer je bil prav zabaven. Najprej smo nahranili zivali, potem pa smo posedli okoli crnega ognjisca v zunanji kuhinji. Zakurili smo ogenj in pristavili riz, da bodo kasneje se domaci psi jedli. Njihov  meni je bil riz z mlekom.

Potem pa smo si zaceli pripovedovati zgodbe. Zacela je Veronika, ki je vsaj tako dobra igralka kot jaz. Ko kaj pripoveduje, vstane in zacne govoriti s celim telesom. Njena gestikulacija ob tem je bozanska. Jaz jo kar poziram z ocmi. Vecer se je izkazal za zelo, zelo zabavnega. Rezali smo se tako, da so nam vsem tekle solze smeha. Edino Mariina tasca je sedela tam ob strani, z namrgodenim ksihtom in si nekaj mrmrala v brk. Pa jo nihce ni smirglal. Vecer smo koncali z "Zebec voice". Ta Zebcev glas moram razloziti. Nas habibi, Branko Zebec, je na moc simpaticen clovek. Zapomnis si ga pa po smehu, ki to pravzaprav ni. To je cisto pravo rjovenje! In ker Branko prihaja s familijo in ostalimi prijatelji februarja tudi v Goo, sem morala nase opozoriti na ta njegov smeh, da ne bodo vsi sokirani, ko ga bodo prvic slisali. Bilo je toliko smeha, da smo se skorajda valjali po tleh. Babe so vpile: Alenka, daj se enkrat, prosim! Potem pa so vsi hoteli rjoveti in oponasati Zebec voice. Naslednji dan smo bili vsi malce hripavi. Cela familija... Zato je vcasih prav fino, da visimo skupaj v grozdih. Boljse kot vsaka televizija in raculanik..

Džungla, ki jo imenujejo promet

Najprej slika, ki jo dolgujem: domači sin Jesussly, po slovensko Jezušček. Ne vem, kako se počuti oztrok, ki mu je tako ime. Zdi se mi, da ga domači sin prav fino nosi, ime namreč. Jesuslly je fant na levi, Aliod pa je njegov bratranec, star 13 let, ki mu je pred dnevi umrl oče. Njuno pričujoče početje pa je postavljanje jaslic po gojansko. Postavila jih bosta namreč pred hišo. Sicer pa sem nekaj malega o tem že pisala.

Včeraj, ko sem se vračala s plaže sem naletela na prometno nesrečo. Udeleženca sta bila voznik skuterja, ki je prevažal na skuterju tudi hrano za prašiče in avtomobil, okrašen za poroko. Včeraj je bilo namreč v Goi ogromno porok, datum 12. 12. 2012 je bil kot magnet za zaročence. Kljub temu, da je bila včeraj sreda, si videl vsepovsod okrašene avtomobile. Predvidevam, da se je tudi pri nas poročilo kar precej parov. Vem pa seveda ne. Ko sem se peljala mimo nesreče, cesta je bila vsa polita z ostanki hrane, verjetno iz kakšne plažne gostilnice, in ko nisem videla nikjer kakšne posebne krvi, samo voznik skuterja je bilo videti očitno v šoku, sem začela premišljevati o tukajnšnjem prometu. To je res džungla, vsak dan je borba za preživetje. Lokalne ceste so ozke, vse po vrsti brez utrjenih bankin.
Tukajšnji vozniki avtomobilov se nikoli ne privezujejo. Mi se jim zdimo zlo čudni, ker se vedno hočemo privezati, ko se usedemo v taksi. Oni to počno samo na avtocestah, ker je to obvezno pa zakonu, pa še tam raje ne kot ja. Enako velja za čelade.
Zdaj počpasi tudi že razumem, zakaj toliko trobijo. To trobljenje je opozorilo, da te bo nekdo prehitel. Kar pomeni, da se moraš umakniti prav na rob ceste. Tu namreč skuterji prehitevajo vsevprek, ni važno, če pelje nasproti avto. Za tri pametne je vedno prostora, si verjetno mislijo. Na ta hupanja so tako navajeni, da brez tega pravzaprav ne gre. Tudi sama hupam, saj se bojim, na primer, prehiteti kolesarja, če ga prej s hupo ne opozorim, kaj nameravam. Lahko bi prav med mojim prehitevanjem hotel zaviti na desno. Tu nikoli ne veš. Pa ne samo to. Vozniki tod ustavljajo kar sredi ceste. Kadar vozniku skuterja zazvoni telefon, ga marsikdo potegne iz žepa in govori med vožnjo, tisti, bolj "osveščeni" pa ustavijo kar sredi ceste in se pogovarjajo ali pa pišejo smsje. Enako velja tudi za avtomobiliste. Če hočem recimo zaviti na desno, nič ne pomaga, da dam smernkik, vsi za mano me prehitevajo, zdaj sem se navadila zamahovati še z roko. Tako imam morda včasih srečo, da lahko takoj zavijem, drugače pa moram čakati na tiste, ki vozijo proti meni in tudi na tiste, ki vozijo za mano. Kaj pa nkiih briga, če hočem zaviti! Vse jed res tako kaotično, da padeš dol. Pa ležeči policaji, na primer. V naši vasi jih je polno, nikjer pa niso označeni. Na svojih vsakdanjih poteh jih znam že na pamet, hudič je, kadar grem kam, kjer se še nisem vozila. Se mi je že zgodilo, da tega ležečega hudiča nisem opazila in sem skoraj padla z motorja, tako me je vrglo v luft. Moram iskreno priznati, da se v Margao ne upam sama. Zdi se mi brez veze, da bi se delala herojko, če pa me mimogrede lahko kdo sname. Komaj sem se navadila leve strani vožnje, vse ostalo pa ne vem, če bom kdaj zapopadla. Maria in tudi jaz, sva mislili, da bi jo lahko malo naučila voziti avto. Ženska ima že dolga leta izpit, pa nikoli ni vozila. Pred hišo ima parkiranega suzuki marutija, tukajšnji najpogostejši model avtomobila. Avto je skorajda nerabljen, čeprav ima že skoraj štiri leta. Naša Mici ga zaštarta enkrat tedensko, ampak samo zaštarta. Avto je v uporabi samo enkrat letno, takrat ko pride njen mož. Da bi avto prodali in uporabljali taksi, ko je mož tu na počitnicah, ne to pa ne. Imajo rajsši non stop stroške, saj je treba avto peljati k mehaniku (pravzaprav pride mehanik po njega), da ga usposobijo po enoletnem "ležanju". Ponavadi je treba zamenjati kakšne cevke, pa tudi rezervoar za bencin so že menjali, podgane si namreč rade naredijo v trebuhu avta gnezdo, saj so na varnem pred dežjem med  monsunom.

Zdaj, po treh sezonah preživetih tukaj mik je popolnoma jasnol, da Marie ne bom učila voziti. Nagovarjam jo, naj si vzame za nekaj ur inštruktorja in naj poskusi z njim. S skuterjem je zelo spretna in dobra voznica, pa si očitno ne zaupa. Nič si ne vzame k srcu, da je vožnja z avtom veliko varnejša kot z motorčkom. No, morda pa se lepega dne le ojunači in poskusi.

Danes zjutraj sem opazovala svoja čustva. Ležala sem na postelji in meditirala. Vedno znova sem pčresenečena nad tem, kako hitro se čustva menjajo. Imela sem občutek, kot da bi se prelivala. Vsaka najmanjša misel povzroči spremembo občutja. To je prav neverjetno! Potem pa si mislim, da bi morala biti cel dan "srečna"! Totalno nemogoče, včasih ima um čisto svoja pota. Res ga je treba kultivirati, um namreč. To pa se mi zdi še kar težko, ker je to povezano z disciplino in vsakdanjo vajo. Tu pa sem še kar šibka... Ampak napredujem, čisto počasi, včasih tudi po levi...

Livnell in Jesuslly

To sta imeni domačih otrok. Livnell je osemnajstletnica, Jesuslly , pa je star 14 let. Kot vsi normalni pubertetniki se fajtata ves čas. Naša pa zaradi tega blazni. Vsak večer, ko pridejo domov in je čas za večerjo, se veselica začne. Livnell gre, na primer, na stranišče, mali pa gremimo in hop, ji ugasne luč. Tamala začne rjoveti in klicati mamo na pomoč. Jesuslly, ki mu rečem raza, kar po konkanijsko pomeni kralj, pa začne žvižgati in gledati v zrak, kot da ser to njega ne tiče. Ampak to je samo začetek. Poba bo izkoristil vsak trenutek, da ji bo kaj ponagajal. Ko gre mimo njega, jo malce uščipne, ali pa se ves umazan in prašen, ko se ves prešvican vrne z nogometa, vrže na njeno posteljo. To šele spodbudi Livnelline krike. Maria to nekaj časa posluša, nato se začne malce tresti, potem pa z jezo vstane s stopnic, kjer ponavadi sedi in začne besno iskati metlo (ki pa niso take, kot naše, podobne so našim brezovim, le da imajo namesto šibja nekakšno perje), otroški kriki jo medtem spravijo čisto ob pamet. Začne kričati tudi ona in goniti ta Jesusllyja po bajti. Ko ga ujame, ga udarja z metlo. No, če sem čisto iskrena, ne s trdim delom, pač pa s perjem. Tako, da ni preveč boleče. Mali je seveda potem užaljen in se zapre v svojo sobo, če je zelo užaljen, ne pride niti na večerjo. Livnell pa triumfira...

Livnell, fotke ne znam prav obrniti. 

Evo, zdaj še oblike ne znam nastaviti! Tole je res muka s temle blogom. Torej, ponavadi je Livnel zmagovalka,  Jesuslly pa poraženec.  Maria pa se tako sekira zaradi njunega kreganja, da jo bo kar pobralo. Sploh ne more razumeti, da so to normalni odnosi med otroci cisto normalni, ceprav se kar naprej nekaj pretepajo in preprirajo.  

Pisanje bloga sem morala trikrat prekiniti, ker je zmanjkalo elektrike, tako da sem svoj racunalnik na plazi kar popokala in nehala pisati. Pa se oblika me spravlja ob zivce, ker je pisem kar nekako iz sredine. Zdaj je vecer in slike domacega sina Jesusllya ne bom objavila danes, ker imam kljucek doma, ga bom pa naslednjic. Hotela sme povedati samo se to, da me Maria non-stop krega, ker da sem vedno na sinovi strani, kadar se mulca spreta. In ce sem iskrena, sem res. Veliko bolj blizu mi je njegov nacin, ki je, seveda malce paglavski, ampak svojih dejanj nic ne skriva. Tamalo pa vidim kot sero, ki za vsak njegov najmanjsi prekrsek vpije "mami, mami, Jesuslly je naredil to pa to!" In punca ima 18 let! Sem jo veckrat vprasala, zakaj ga ne "uzge", pa se samo smeje. Verjetno ji je nerodno pred mano. 

Danes sem sla prvic z Naso sama na kavo. Zjutraj sva peljali v pralnico motorcke, pravzaprav samo mojega,  pa je bilo treba pocakati eno uro. Rekla sem ji, ce greva tacas na plazo na kofe. Ni bila zato, ces, da je oblecena za doma, v Colvo pa se je bila pripravljena peljati. Tam sva kupili sladoled zanjo, potem pa sli na plazo. Tam sem jo koncno pregovorila, da sva se usedli in spili kavico (no, jaz caj, ker kave ne pijem). Kar naprej je jamrala, da ne more iti na kofe brez otrok. Ona se nikamor ne premakne brez njih na loepse. Vseskozi ima slabo vest. Povedala sem ji, da sva prvic v sestih letih, toliko se poznava, sami zunaj in v miru pijeva kavo. In da ni nic narobe s tem, celo prav je. In da njenim mulcem zato ne bo nic manjkalo. Mariin moz jo zadnji mesec vseskozi vabi, naj pride k njemu v Katar za mesec dni. Brez otrok. Ona pa se slisati noce o tem. Vsa zlahta bi ji bila v pomoc pri otrokih, ne nazadnje v hisi ne bi bila sama, ker sem tu tudi jaz, jedla bi pri zlahti, ponoci pa bi bila moja skrb. Pa Marica sploh noce slisati o tem. Ima pac svojo pamet in ni moja naloga da jo spreminjam. 

Zacele so se tudi priprave na bozic. Ne, ne, nobenih luci in nobenega dirjanja po trgovinah, samo jaslice so zaceli postavljati zunaj pri hisah. O tem predbozicnem in bozicnem casu bom napisala tudi clanek za Jano. 

Berem zadnjo knjigo, ki sem jo prinesla s seboj... Strikati ne morem, ker ne znam zakljuciti (cakam, da pride Irena in mi pokaze), torej se bom prisiljena prihodnje dni bolj obrniti vase. Bog ze ve, kaj je dobro zame...