Bozic

Se nikoli v zivljenju nisem bila dvakrat v enem dnevu pri masi. Tukaj pa se mi je zgodilo ravno to. Mogoce mi je Bog poslal na pot dve masi ravno zato, ker ve, da nisem blazna ljubiteljica tega obredja. Da malo potreniram, da ne bo vedno po moje.

Vceraj zjutraj smo imeli maso ob enomesecnici Alfredove smrti. To je ravno tako velika stvar kot pogreb. Ljudje so prisli z najetim avtobusom, ki ga je seveda placala Emi, vdova, po masi in obisku groba pa je bil pred cerkvijo pripravljen catering s cajem in sendvici. Seveda spet iz zepa vdove. Emy je najblizje povabila tudi na kosilo. Bila sem pocascena, ker je povabila tudi mene. Priprave za bozic pa je Maria pricela ze dan prej. Obiskala je pedikerja. Kar doma in bila je sama svoja pedikerka. "Salon" je v zunanji kuhinji, na kamniti mizi, ki je nadvse pripravna. Tu se lahko reze in seklja, pere perilo in, kot vidite, je ta kamen primeren tudi za ciscenje nog. S krtaco, da je temeljito! To krtaco je treba prej podrgniti ob slavno modro zajfo, ki je tukaj nenadomestljiva za pranje perila. Nasa me je poducila, da je dobra tudi za noge...

Na kosilu pri Emy je bila ozja zlahta. Hrane je bilo spet v izobilju, po kosilu pa so zenske klepetale. Jaz pa sem se rahlo dolgocasila, ker konkanscine ne razumem. No, obvladam kaksnih dvajset besed. Naucila sem se tudi nove fraze: Caopile? To frazo sem slisala velikokrat, pa nikarte misliti, da to pomeni nekaj takega kot cao picke! ceprav se na hitro slisi nekako tako. To pomeni, a bos caj? In znam tudi odgovoriti - recem "na" in ga dobim. Zveni skorajda malo slovensko, a ne?

Na sliki Ninette pri pripravi gojanskih "pohanckov". Pece se seveda zunaj, prah ne moti!

Po kosilu se je nas del familije hitro poslovil, ker nas je doma cakalo delo. Dokoncati je bilo treba bozicno zvezdo, ki jo obesijo na hiso in jaslice. Jaz sem "pomagala" tako, da sem se odpravila malce zadrnjohati pred  polnocnico.

Takole okrancljana pa je "nasa" hisa. Najlepsa v ulici! Takojci sem morala nare4diti nekaj posnetkov in jih poslati gospodarju Meninu v Doho.

Priprave za polnocnico so se pricele ze okoli pol desete zvecer. Vsa hisa je disala po razlicnih parfumih, ki jih, kot sem ze omenila, kar polivajo po sebi. Oce Menino je poslal nov parfum, ki disi po jasminu in vse naokoli je disalo po njem. Se jaz sem ga uporabila, da smo bili enotni! Ze pred maso smo se dogovorili, da gremo po njej na plazo, na en drink. Maria, oba mulca, Mariina sestra Veronika in jaz. Seveda sem prej morala priseci Marii, da bom jaz tista, ki bo po koncanem "zuru" odpeljala Veroniko domov, "saj ves, Alenka, kako se jaz bojim duhov!" Z veseljem sem ji to obljubila.

Polnocnica je bila lepa, pogresala sem samo Sveto noc, ki je tukaj ne pojejo. Moram iskreno priznati, da sem sla v cerkev precej zalostna. Popoldne sem namrec govorila tudi z Emo. Ko me je zaslisala je zavpila v telefon: kje si!? Se mi zdi, da je pricakovala odgovor, da sem doma. Ko sem ji p;ovedala, kje sem, me je vprasala, zakaj sploh hodim v Indijo. Da je tukaj lepo in da ves cas sije sonce in je toplo, ji odgovorim. Ona pa: "Mamo, tudi doma je zdaj toplo..." Po tem telefonskem pogovoru sem se morala kar posteno zjokati. Ema, polovico mojega bivanja tukaj se je ze izteklo, kmalu se bova videli in se tako stisnili, da nama bodo kar kosti pokale. Obljubim.

Po masi pa - zur. Nasi sem morala obljubiti, da bom vozila pocasi in bom vseskozi pazila, da se ji ne bo kaj zgodilo. Pa se kljub temu je. Na plazi smo sli v eno plaznih gostiln, ki so bile vse odprte vso noc, jedli pomfri in pili oranzade ter prijetno klepetali. Ko smo odhajali, je Maria na poti do skuterjev ugotovila, da je izgubila zlato zapestnico. Pa ne kakrsnokoli. Tisto, ki jo je nosila na poroki in ji jo je kupil moz, saj doma niso imeli denarja, da bi ji kupovali zlato. Zlato ima v Indiji izjemno velik pomen. V bistvu pa pomeni varnost. Ce izgubis cisto vse, imas zlato in ga lahko prodas, da prezivis. Maria je na to zapestnico vedno izjemno pazila in si jo je nadela samo ob velikih praznikih. Na plazi smo ostali do stirih zjutraj in iskali. Ampak, ko pesek enkrat pogoltne stvar, je ne izpusti vec. Nismo je nasli...

Takole "opedenana" sem bila za bozicni vecer 2012.

Zelim vam lep in miren bozic. Ja ga prezivljam v precej v tisini in skusam ugotoviti, kajmi pravzaprav pomeni. Definitivno druzino, moje najblizje, ki jih v duhu objemam in cutim. Bozic je zame tudi sinonim notranjega miru. Novega rojstva, zacetka. Ce imam sreco, zacutim tudi Boga v sebi. Ki je vedno tam, tako kot globok mir, po katerem tako hrepenimo. Tudi jaz. Vedno je tam, v meni. Velikokrat ga nisem sposobna zacutiti, ker so zunanje stvari "premocne".

Lepo praznujte.