Livnell in Jesuslly

To sta imeni domačih otrok. Livnell je osemnajstletnica, Jesuslly , pa je star 14 let. Kot vsi normalni pubertetniki se fajtata ves čas. Naša pa zaradi tega blazni. Vsak večer, ko pridejo domov in je čas za večerjo, se veselica začne. Livnell gre, na primer, na stranišče, mali pa gremimo in hop, ji ugasne luč. Tamala začne rjoveti in klicati mamo na pomoč. Jesuslly, ki mu rečem raza, kar po konkanijsko pomeni kralj, pa začne žvižgati in gledati v zrak, kot da ser to njega ne tiče. Ampak to je samo začetek. Poba bo izkoristil vsak trenutek, da ji bo kaj ponagajal. Ko gre mimo njega, jo malce uščipne, ali pa se ves umazan in prašen, ko se ves prešvican vrne z nogometa, vrže na njeno posteljo. To šele spodbudi Livnelline krike. Maria to nekaj časa posluša, nato se začne malce tresti, potem pa z jezo vstane s stopnic, kjer ponavadi sedi in začne besno iskati metlo (ki pa niso take, kot naše, podobne so našim brezovim, le da imajo namesto šibja nekakšno perje), otroški kriki jo medtem spravijo čisto ob pamet. Začne kričati tudi ona in goniti ta Jesusllyja po bajti. Ko ga ujame, ga udarja z metlo. No, če sem čisto iskrena, ne s trdim delom, pač pa s perjem. Tako, da ni preveč boleče. Mali je seveda potem užaljen in se zapre v svojo sobo, če je zelo užaljen, ne pride niti na večerjo. Livnell pa triumfira...

Livnell, fotke ne znam prav obrniti. 

Evo, zdaj še oblike ne znam nastaviti! Tole je res muka s temle blogom. Torej, ponavadi je Livnel zmagovalka,  Jesuslly pa poraženec.  Maria pa se tako sekira zaradi njunega kreganja, da jo bo kar pobralo. Sploh ne more razumeti, da so to normalni odnosi med otroci cisto normalni, ceprav se kar naprej nekaj pretepajo in preprirajo.  

Pisanje bloga sem morala trikrat prekiniti, ker je zmanjkalo elektrike, tako da sem svoj racunalnik na plazi kar popokala in nehala pisati. Pa se oblika me spravlja ob zivce, ker je pisem kar nekako iz sredine. Zdaj je vecer in slike domacega sina Jesusllya ne bom objavila danes, ker imam kljucek doma, ga bom pa naslednjic. Hotela sme povedati samo se to, da me Maria non-stop krega, ker da sem vedno na sinovi strani, kadar se mulca spreta. In ce sem iskrena, sem res. Veliko bolj blizu mi je njegov nacin, ki je, seveda malce paglavski, ampak svojih dejanj nic ne skriva. Tamalo pa vidim kot sero, ki za vsak njegov najmanjsi prekrsek vpije "mami, mami, Jesuslly je naredil to pa to!" In punca ima 18 let! Sem jo veckrat vprasala, zakaj ga ne "uzge", pa se samo smeje. Verjetno ji je nerodno pred mano. 

Danes sem sla prvic z Naso sama na kavo. Zjutraj sva peljali v pralnico motorcke, pravzaprav samo mojega,  pa je bilo treba pocakati eno uro. Rekla sem ji, ce greva tacas na plazo na kofe. Ni bila zato, ces, da je oblecena za doma, v Colvo pa se je bila pripravljena peljati. Tam sva kupili sladoled zanjo, potem pa sli na plazo. Tam sem jo koncno pregovorila, da sva se usedli in spili kavico (no, jaz caj, ker kave ne pijem). Kar naprej je jamrala, da ne more iti na kofe brez otrok. Ona se nikamor ne premakne brez njih na loepse. Vseskozi ima slabo vest. Povedala sem ji, da sva prvic v sestih letih, toliko se poznava, sami zunaj in v miru pijeva kavo. In da ni nic narobe s tem, celo prav je. In da njenim mulcem zato ne bo nic manjkalo. Mariin moz jo zadnji mesec vseskozi vabi, naj pride k njemu v Katar za mesec dni. Brez otrok. Ona pa se slisati noce o tem. Vsa zlahta bi ji bila v pomoc pri otrokih, ne nazadnje v hisi ne bi bila sama, ker sem tu tudi jaz, jedla bi pri zlahti, ponoci pa bi bila moja skrb. Pa Marica sploh noce slisati o tem. Ima pac svojo pamet in ni moja naloga da jo spreminjam. 

Zacele so se tudi priprave na bozic. Ne, ne, nobenih luci in nobenega dirjanja po trgovinah, samo jaslice so zaceli postavljati zunaj pri hisah. O tem predbozicnem in bozicnem casu bom napisala tudi clanek za Jano. 

Berem zadnjo knjigo, ki sem jo prinesla s seboj... Strikati ne morem, ker ne znam zakljuciti (cakam, da pride Irena in mi pokaze), torej se bom prisiljena prihodnje dni bolj obrniti vase. Bog ze ve, kaj je dobro zame...