Drugace pa se zivljenje vraca v stare tirnice, tudi ni cutiti pretiranega pricakovanja novega leta. Danes me je Nasa vprasala, ce bom sla z njimi k masi, ki se zacne ob 11.30 zvecer na silvestrovo. Mario sem grdo pogledala in ji rekla, da zagotovo ne. Da je silvestrovo cas za zur ali pa spanje, kakor se pac odlocis. Zagotovo pa ne spet za maso.
Tole pa je moja stojnica, kjer redno kupujem sadje. Lastnika sta dva brata (tale na levi in oni tamle gor, ki streze stranko, ki ni stopila s skuterja). Pridna sta kot mravljici. Stacuno imata odprto od osmih zjutraj pa tja do devete zvecer. Okoli druge ure popoldne, ko sonce tako zge, da se celo mravlje nehajo sprehajati, onadva stoicno prodajata naprej in ne zapreta stacune. Sta pa seveda lisjaka in imata tako kot vsi, dvojne cene: za domacine in za tujce. Mislim pa, da imata onadva se eno kategorijo: za Ruse. Obadva znata povedati imena vsega sadja, ki ga prodajata v ruscini, pa tudi racunata zlahka v tem jeziku. Jaz sem ze toliko domaca tu, da sodim med domacine in dobim sadje po normalni ceni. Za primerjavo: sedem lepih mandarin, dvanajst malih banan, ena papaja in en ananas me stane 140 rupij, dva evra ob dobri menjavi. Vsaj nekaj, kar placujem po normalnih cenah.
Glavna ulica mojega Benaulima, okoli enajste ure dopoldne. Jutranja gneca je mimo, na cesti je precej mirno in prazno... Zvecer pa je slika popolnoma drugacna. Med polsedmo in osmo uro zvecer je gneca taka, da se komajda prebijes. Potem pa se pocasi spet prazni. Okoli devete ure zvecer pa je Maria Hall (glavno krizisce na vasi) death town. Tudi rikse vec ne dobis, ker se fantje okoli osme ure zvecer odpravijo domov.
Pred dvema dnevoma sem sla na pico v Luno. Bil je spet eden tistih "norih" vecerov, ko se je Krisna, picopek odlocil, da gre malo v vas, medtem pa smo gostje cakali na hrano. Redni obiskovalci ze poznamo postopek in vemo, da bo treba malce pocakati. Gostilna (pravzaprav samo mize in stoli pod drevesi) je bila polna, Ingelize, Danka, ki pomaga Krisni pri biznisu, pa je bila vsa premocena od zivckov, kdaj bo Krisna blagovolil priti nazaj in zaceti peci pice. Pece pa bozanske pice, take, cisto taprave. Na zacetku vecera sem sedela sama za mizo, potem pa mi je Ingelize dodelila se par iz Svedske, kasneje pa sta prisedla se dva znanca, gejevsji par iz Madzarske in Nizozemske, ki ze deset let zivita v Londonu. Svedski par je bil tudi zanimiv. On, Peka, je mopzganski kirurg, zena pa je umetnica. Geja pa sta biznismena, ki se ukvarjata s pridelavo in prodajo vina. Vinograde imata na Madzarskem, v Franciji in se nekje, pa sem pozabila kje. Imeli smo fantasticno zabaven vecer, po eni uri je eden od fantov skocil "domov" po palinko, ki jo kuhata sama s pomocjo Markovega oceta (starega Madzara). Bila je bozanska, kar je potrdila tudi Ingelize, ki se nam je pridruzila pri pokusini. Pogovarjali smo se o politiki, pa o bivsih drzavah za zelezno besedo, pa o vinskem biznisu in seveda o Pekovi "sluzbi", brskanju po mozganih. Kasneje se je debata zasla precej v filozofske vode, na koncu pa smo se rezali kot zmesani. Vmes je prisel tudi Krisna in nam spekel pice, da nismo samo pili. Res sem srecnica, taki veceri me kar napolnijo s svetlobo, ker mi je ful fajn srecevati tako zanimive ljudi.
Tebi, dragi prijatelj Iztok pa "javna" zahvala, ker skrbis za moje branje. Tako pase...
Ni komentarjev:
Objavite komentar