Znanci so povabili Mario na praznovanje krsta. Seveda je to povabilo vključevalo tudi mene. Sprva se mi ni dalo iti, na Mariino prigovarjanje, češ saj vendar moraš videti, kako zgleda krst otroka pri nas, pa sem se omehčala. Primerno sem se oblekla (srednje svečano) in okoli ene ure popoldne smo se odpravili v nekakšno dvorano sredi vasi, ki je bila vsa okrancljana in z velikimi plakati, v stilu, Bog pozdravlja novo dete in...
Tole je deklica, ki so jo krstili. Njenega imena si nisem zapomnila, je preveč komplicirano, pa še dve imeni sta.
V tisti hali je bilo okoli dvesto povabljencev, "one man band" pa je skrbel za muziko in zabavo. Začele so se otroške igrice in tekmovanja, vsa dvorana pa je navijala. Čez kako uro in pol je prišel višek zabave - razrezali so torto, kot na poroki.
Mulčki v pričakovanju torte. Po razrezi sledi "futranje" otrok s torto.
Po mojem mnenju so se najbolj zabavali otroci. Pa še nekaj sem opazila. Indijski starši sploh ne "visijo" tako na svojih otrocih, kot to delamo mi. Dveletniki so se podili po hali povsem brez nadzora staršđev in neizmerno uživali. Med gosti sta bila tudi bratec in sestrica, on star okoli osem let, sestrica pa pet let. ;aria mi je povedala, da so ju starši poslali sama na proslavo. Bratec je ganljivo skrbel za sestrico, pazil je, da ni ostala brez hrane in pijače.
Med otroškimi gosti, ki so prišli sami je bil tudi Chelsea (res ne vem, kako mu je v resnici ime, je pa strasten nogometaš in navijač tega kluba), šestletni fantek, ki je kot cuker. Deček sicer živi z mamico, očka je v tujini, prej pa je živel pet let pri svoji teti, ki jo ima tako rekoč za mamo. Njegova starša sta namreč oba delala v Kuvajtu. Ta Chelsea je tako simpatičen, da bi ga človedk kar pojedel. In samostojen! Mario sem vprašala, kdo bo prišel ponj. "Nihče, saj zna sam domov," je bil njen odgovor. Meni pa se je brada povesila skoraj do kolen...
Chelsea (na levi) s svojim bratrancem. A sem kaj pretiravala, ko sem napisala, da je mali čisti "cuker"? Ima noro energijo! In da boste vedeli, ima tudi že punco, pa ne prvo. Pravi, da je eno že pustil...
Ko je zabavljač opravil svojo nalogo, zapel je nekaj evergreenov, pri dveh mu je pomagal tudi eden od gostov, je bila na vrsti hrana. Dolga miza se je kar šibila pod dobrotami: pilavom (riž), piščancem, govedino, svinjino, bil je tudi odojek, ki sem ga videla prvič v Indiji. Maria mi je tudi pčovedala, da to ni njihova navada. Pa "milijon" karijev, takih in drugačnih, na koncu pa seveda obvezne sladice in sladoled. Chelsea me jed prijel za roko in me "določil", da greva skupaj v vrsto, da mu bom pomagala napolniti krožnik. To sem tudi z veseljem storila.
Po hrani pa se je počasi zabava zaključila. Poslovili smo se od staršev in botrov, oče krščenke pa se je pri meni pozanimal, če je bilo vse v redu in če sem uživala. Seveda sem na oboje odgovorila pritrdilno. Meni nikoli ne bo jasno, zakaj ti ljudje zapravijo toliko denarja za razne cerkvene praznike, poroke in krste. Po moje je to samo šopirjenje pred sosedi. Ne vem, ampak ta praznovanja zagotovo imajo nekje korenine. Maria mi vseskozi ponavlja, da je to pač del njihove kulture. Tudi prav, jaz pa sem se od vsega tistega futra počutila slabo (mimogrede si lahko postavim vprašanje, kdo me je silil, da sem morala toliko jesti?! Odgovor je na dlani - nihče. Kot vedno.)
Na prejšnji sliki sta mamica z novorojenko in prvorojenko, na spodnji pa je očka poljubil svojo novo hčerkico. To se me je kar dotaknilo. Na splošno sem opazila, da so Indijci ljubeči in potrpežljivi očetje, če so le doma. Žal pa velika večina gojanskih moških dela v Katarju, Kuvajtu, Londonu, pravzaprav po celem svetu. Tudi očka novorojen ke dela na ladji in pride domov vsake pol leta.
Po krstu smo se Maria, Jesuslly, Valency, Veronika in jaz odpravili še na krajši izlet do Varca beach. Ta plaža je kakih 15 kilometrov stran od nas in naj bi bila zelo lepa. Meni se je zdela lepa pot do tja, polno polj, pa kokosove palme ob poti, da ne govorim o vetru v laseh. Za ritjo sem imela oba mulca. Plaža pa nič posebnega, popili smo popoldanski čaj in se vrnili. Prijeten dan.
V tisti hali je bilo okoli dvesto povabljencev, "one man band" pa je skrbel za muziko in zabavo. Začele so se otroške igrice in tekmovanja, vsa dvorana pa je navijala. Čez kako uro in pol je prišel višek zabave - razrezali so torto, kot na poroki.
Mulčki v pričakovanju torte. Po razrezi sledi "futranje" otrok s torto.
Po mojem mnenju so se najbolj zabavali otroci. Pa še nekaj sem opazila. Indijski starši sploh ne "visijo" tako na svojih otrocih, kot to delamo mi. Dveletniki so se podili po hali povsem brez nadzora staršđev in neizmerno uživali. Med gosti sta bila tudi bratec in sestrica, on star okoli osem let, sestrica pa pet let. ;aria mi je povedala, da so ju starši poslali sama na proslavo. Bratec je ganljivo skrbel za sestrico, pazil je, da ni ostala brez hrane in pijače.
Med otroškimi gosti, ki so prišli sami je bil tudi Chelsea (res ne vem, kako mu je v resnici ime, je pa strasten nogometaš in navijač tega kluba), šestletni fantek, ki je kot cuker. Deček sicer živi z mamico, očka je v tujini, prej pa je živel pet let pri svoji teti, ki jo ima tako rekoč za mamo. Njegova starša sta namreč oba delala v Kuvajtu. Ta Chelsea je tako simpatičen, da bi ga človedk kar pojedel. In samostojen! Mario sem vprašala, kdo bo prišel ponj. "Nihče, saj zna sam domov," je bil njen odgovor. Meni pa se je brada povesila skoraj do kolen...
Ko je zabavljač opravil svojo nalogo, zapel je nekaj evergreenov, pri dveh mu je pomagal tudi eden od gostov, je bila na vrsti hrana. Dolga miza se je kar šibila pod dobrotami: pilavom (riž), piščancem, govedino, svinjino, bil je tudi odojek, ki sem ga videla prvič v Indiji. Maria mi je tudi pčovedala, da to ni njihova navada. Pa "milijon" karijev, takih in drugačnih, na koncu pa seveda obvezne sladice in sladoled. Chelsea me jed prijel za roko in me "določil", da greva skupaj v vrsto, da mu bom pomagala napolniti krožnik. To sem tudi z veseljem storila.
Na prejšnji sliki sta mamica z novorojenko in prvorojenko, na spodnji pa je očka poljubil svojo novo hčerkico. To se me je kar dotaknilo. Na splošno sem opazila, da so Indijci ljubeči in potrpežljivi očetje, če so le doma. Žal pa velika večina gojanskih moških dela v Katarju, Kuvajtu, Londonu, pravzaprav po celem svetu. Tudi očka novorojen ke dela na ladji in pride domov vsake pol leta.
Po krstu smo se Maria, Jesuslly, Valency, Veronika in jaz odpravili še na krajši izlet do Varca beach. Ta plaža je kakih 15 kilometrov stran od nas in naj bi bila zelo lepa. Meni se je zdela lepa pot do tja, polno polj, pa kokosove palme ob poti, da ne govorim o vetru v laseh. Za ritjo sem imela oba mulca. Plaža pa nič posebnega, popili smo popoldanski čaj in se vrnili. Prijeten dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar