Včeraj, ko sem se vračala s plaže sem naletela na prometno nesrečo. Udeleženca sta bila voznik skuterja, ki je prevažal na skuterju tudi hrano za prašiče in avtomobil, okrašen za poroko. Včeraj je bilo namreč v Goi ogromno porok, datum 12. 12. 2012 je bil kot magnet za zaročence. Kljub temu, da je bila včeraj sreda, si videl vsepovsod okrašene avtomobile. Predvidevam, da se je tudi pri nas poročilo kar precej parov. Vem pa seveda ne. Ko sem se peljala mimo nesreče, cesta je bila vsa polita z ostanki hrane, verjetno iz kakšne plažne gostilnice, in ko nisem videla nikjer kakšne posebne krvi, samo voznik skuterja je bilo videti očitno v šoku, sem začela premišljevati o tukajnšnjem prometu. To je res džungla, vsak dan je borba za preživetje. Lokalne ceste so ozke, vse po vrsti brez utrjenih bankin.
Tukajšnji vozniki avtomobilov se nikoli ne privezujejo. Mi se jim zdimo zlo čudni, ker se vedno hočemo privezati, ko se usedemo v taksi. Oni to počno samo na avtocestah, ker je to obvezno pa zakonu, pa še tam raje ne kot ja. Enako velja za čelade.
Zdaj počpasi tudi že razumem, zakaj toliko trobijo. To trobljenje je opozorilo, da te bo nekdo prehitel. Kar pomeni, da se moraš umakniti prav na rob ceste. Tu namreč skuterji prehitevajo vsevprek, ni važno, če pelje nasproti avto. Za tri pametne je vedno prostora, si verjetno mislijo. Na ta hupanja so tako navajeni, da brez tega pravzaprav ne gre. Tudi sama hupam, saj se bojim, na primer, prehiteti kolesarja, če ga prej s hupo ne opozorim, kaj nameravam. Lahko bi prav med mojim prehitevanjem hotel zaviti na desno. Tu nikoli ne veš. Pa ne samo to. Vozniki tod ustavljajo kar sredi ceste. Kadar vozniku skuterja zazvoni telefon, ga marsikdo potegne iz žepa in govori med vožnjo, tisti, bolj "osveščeni" pa ustavijo kar sredi ceste in se pogovarjajo ali pa pišejo smsje. Enako velja tudi za avtomobiliste. Če hočem recimo zaviti na desno, nič ne pomaga, da dam smernkik, vsi za mano me prehitevajo, zdaj sem se navadila zamahovati še z roko. Tako imam morda včasih srečo, da lahko takoj zavijem, drugače pa moram čakati na tiste, ki vozijo proti meni in tudi na tiste, ki vozijo za mano. Kaj pa nkiih briga, če hočem zaviti! Vse jed res tako kaotično, da padeš dol. Pa ležeči policaji, na primer. V naši vasi jih je polno, nikjer pa niso označeni. Na svojih vsakdanjih poteh jih znam že na pamet, hudič je, kadar grem kam, kjer se še nisem vozila. Se mi je že zgodilo, da tega ležečega hudiča nisem opazila in sem skoraj padla z motorja, tako me je vrglo v luft. Moram iskreno priznati, da se v Margao ne upam sama. Zdi se mi brez veze, da bi se delala herojko, če pa me mimogrede lahko kdo sname. Komaj sem se navadila leve strani vožnje, vse ostalo pa ne vem, če bom kdaj zapopadla. Maria in tudi jaz, sva mislili, da bi jo lahko malo naučila voziti avto. Ženska ima že dolga leta izpit, pa nikoli ni vozila. Pred hišo ima parkiranega suzuki marutija, tukajšnji najpogostejši model avtomobila. Avto je skorajda nerabljen, čeprav ima že skoraj štiri leta. Naša Mici ga zaštarta enkrat tedensko, ampak samo zaštarta. Avto je v uporabi samo enkrat letno, takrat ko pride njen mož. Da bi avto prodali in uporabljali taksi, ko je mož tu na počitnicah, ne to pa ne. Imajo rajsši non stop stroške, saj je treba avto peljati k mehaniku (pravzaprav pride mehanik po njega), da ga usposobijo po enoletnem "ležanju". Ponavadi je treba zamenjati kakšne cevke, pa tudi rezervoar za bencin so že menjali, podgane si namreč rade naredijo v trebuhu avta gnezdo, saj so na varnem pred dežjem med monsunom.
Zdaj, po treh sezonah preživetih tukaj mik je popolnoma jasnol, da Marie ne bom učila voziti. Nagovarjam jo, naj si vzame za nekaj ur inštruktorja in naj poskusi z njim. S skuterjem je zelo spretna in dobra voznica, pa si očitno ne zaupa. Nič si ne vzame k srcu, da je vožnja z avtom veliko varnejša kot z motorčkom. No, morda pa se lepega dne le ojunači in poskusi.
Danes zjutraj sem opazovala svoja čustva. Ležala sem na postelji in meditirala. Vedno znova sem pčresenečena nad tem, kako hitro se čustva menjajo. Imela sem občutek, kot da bi se prelivala. Vsaka najmanjša misel povzroči spremembo občutja. To je prav neverjetno! Potem pa si mislim, da bi morala biti cel dan "srečna"! Totalno nemogoče, včasih ima um čisto svoja pota. Res ga je treba kultivirati, um namreč. To pa se mi zdi še kar težko, ker je to povezano z disciplino in vsakdanjo vajo. Tu pa sem še kar šibka... Ampak napredujem, čisto počasi, včasih tudi po levi...
Ni komentarjev:
Objavite komentar