petek, 1. marec 2013

Presenetil nas je gospodar

"Moje" Slovenke so se v četrtek poslovile. V hiši je zavladal mir, saj je poleg mene v hiši samo še en gost, Švicar Robert, ki pa je tako miren, da se ga komajda opazi. Je zelo priden učenec angleščine in vsako jutro se že navsezgodaj odpravi v Incredibile English, kjer izpopolnjuje jezik.
V petek sem ves dan uživala na svobodi, nikamor mi ni bilo treba iti, na plaži je bil blažen mir (kar pa ne pomeni, da se pritožujem in da mi je bilo prej kaj hudega), žulila sem svojo Sobotno prilogo, ki mi jih tako zvesto pošilja prijatelj Iztok (zdaj lahko nehaš Iztok-ka, saj se počasi vračam domov), po kosilu sem zadremala, potem pa masala čaj in igranje rumicuba. Ker smo bili za večerjo samo domači (sploh nisem mogčla verjeti, da bomo samo štirje!), sem spekla krompirček v pečici in naredila še kumarično solato. Skratka, spet prava slovenska večerja. Bilo pa bi preveč kičasto, če bi res ostali sami za večerjo. Uletel je "sir", učitelj iz dveh ali treh zgodb nazaj in se je prav po otroško razveselil slovenskega krompirja. Moje vprašanje, zakaj pride vedno takrat, ko pečem krompir, ga je pustilo čisto hladnega. Z največjim veseljem se je lotil hrane. In nas dolgočasil, kot vedno. Zato sem se kmalu poslovila.
Tole je pa Menino Pereira, gospodar naše hiše in Mariin mož.

V sobi sem nadaljevala z žuljenjem časopisov, imela sem se prav fajn. Ko je bila že proti polnoči, je zazvonil telefon. Misleč, da je hči, sem se vesela oglasila. Pa ni bila Maja, bila je Maria, klicala me je s stopnic. "On prihaja, klical me je z letališča!" Od razburjenja se ji je tresel glas. Da pridem takoj dol, sem ji odgovorila. Tisti On je njen mož, ki ji je javil, da je na letališču v Dohi in da prihaja domov. Danes, v soboto, je namreč mesec dni, odkar je umrla Emy in imeli smo mašo in obred na pokopališču. Menino, Mariin mož, jo je hotel presenetiti, zato ji ni nič prej sporočil, da prihaja domov. Maria je bila tako presenečena, da se je vsa tresla.

Povedala mi je, da bo prispel v Goo okoli četrte ure zjutraj, na letališče pa ga bo šla čakat. Na spanje ni niti pomislila, saj je rekla, da mora vse pospraviti, pa v spalnici, kjer je pravi kaos mora narediti red, pa preobleči posteljo in še in še. Torej na spanje ni niti misliti. Pustila sem jo v njenem vznemirjenju in delovni vnemi in se odpravila spat.

Maria se čisto spremeni, ko pride njen mož. Začne se obnašati kot kakšna zaljubljena punčka, kar v resnici tudi je. Za vsako najmanjšo stvar se obrača nanj, če malo karikiram, ga vpraša tudi, če naj zjutraj skuha čaj, kar je seveda samo po sebi umevno. Oboje, da skuha čaj in da ga vpraša. Na obrazu pa ji neprestano igra nasmešek. Ampak ne vem, če sta ta dva človeka sploh kdaj sama. Spet imamo polno hišo ljudi. Prišla je Mariina teta s hčerko in njenima dvema majhnima otrokoma. Pri nas bodo ostali nekaj dni, ker so prišli na mašo za Emy.

Danes se je skorajda ponovila zgodba s pogreba. Domači so naročili avtobus, da je pripeljal vse ljudi  v cerkev. Po maši smo vsi odšli na pokopališče, kjer nas je pričakal okrašen Emyjin grob. Za cvetje sta poskrbeli Mariini sestri, ona pa je dala denar za rože. Pri grobu je bilo spet veliko joka, bilo je zelo žalostno. Mario sem skušala pomiriti, pa ni šlo. Saj je verjetno bolje tako, naj odžaluje po svoje in če sem sodi tuljenje in vpitje sestrinega imena, tudi prav.

Doma pri čaju je Maria ugotovila, da nihče ni slikal Emyjinega okrašenega groba. "Mislila sem, da boš to storila ti," se je obrnila name. Jaz pa sem ji odgovorila, da me nihče ni zadolžil za to, zato nisem vzela s seboj fotoaparata. Tako žalostno je gledala, da sem rekla Valency, naj me spremlja na pokopališče, da bom poslikala grob. Rečeno, storjeno. Marii se je kar skala odvalila od srca, sem jo slišala. Skalo namreč.

Valency ob grobu svoje tete. Dekle ima tako čudovite lase, kot jih še nisem videla.


Še 9 dni!

Ni komentarjev:

Objavite komentar