Zgodbe

Evo, ratalo!!!!!! Hvala Danica za instrukcije. Iztok, tole je nasa plazna gostilna, fotka morda ni najboljsa, ampak vtis pa je, a ne?
Zadnje dni je bilo vreme znosno, zjutraj, ponoci in zvecer prijetno hladno, dalo se je dihati. Danes pa je spet nastal kotel. Sopara, vrocina, ponoci se ni shladilo, morje pa ima od 28 do 31 stopinj. Te ze vidim  Tanja, kako se tebi zdi to fajn. Meni pa ta mlaka ni nic povseci in velikokrat se zgodi, da sploh ne grem v vodo. Danes sem na plazi strikala (Ljubec, Sigrid, prijazna Norvezanka mi je pokazala zakljucek!), pa je bilo toliko vlage  in soli v zraku, da nit sploh ni tekla! Vse se je sprijemalo in pacalo.
V zadnjem blogu sem napisala, da se moj motor imenuje The Doctor, kakor ga je poimenoval prejsnji lastnik, 17-letni mladenic. Zraven pa sem napisala, da ne vem doktor cesa je. S tem, priznam in se mocno posipam s pepelom, sem pokazala precejsnjo luknjo v svoji splosni izobrazbi. Moj brat Cuka (v resnici je Andrej) mi je napisal ostro pismo in me okaral, ces, kako ne vem, da je The Doctor nadimek Valentina Rossija, prvaka v moto GP (ne vem, ce je se). In to jaz, ki sem prava teta Jaki Cevcu, znanemu avtomobilskemu dirkacu. Fanta moja, oprostita, ne bom vec.
Andrej mi je tudi napisal, da nosi fotokopije blogov mojemu ocetu v dom.Baje jih kar ne more prenehati brati.  Sem  hotela Andreju narociti, naj ga pozdravi, pa sem se premislila, to bom naredila kar prek bloga. Torej (v stilu nedeljske goveje zupe in poslusalci cestitajo in pozdravljajo): naj za trenutek odlozi delo dragi oce Janez Cevc (mater, takoj ratam zleht, on nikoli ni imel posebno veliko dela!) in prisluhne sledecim pozdravom: iz daljne Indije ga pozdravlja in objema hcerka in mu posilja kos poljubckov. Zadovoljen, dedi?
Midva z mojim ocetom se imava sicer rada, ampak jaz moram biti iskrena in priznati, da me vcasih spravlja ob pamet. Zakaj? Zelo dobro vem, zakaj. V njemu vidim en kup svojih lastnosti! Tako gre to.

                                          Pogled z mojega "delovisca"

Danes, ko sem se hodila svojo dnevno dozo, sem opazila na plazi majhne pticke. Polno jih je vzdolz plaze in drzijo se v jatah, okoli 20 jih je v eni skupini. So pa neizmerno hecni, na pogled, hecno pa je tudi njihovo obnasanje. Veliki so tako kot npr. nase lastkovke. Imajo majhen trupek, noge pa nenormalno dolge, v popolnem nesorazmerju s telescem. Stopicajo tako hitro, da jim z ocmi skorajda ne mores slediti, delajo pa cisto majhne korakce  (kot midva z mojim fotrom,  ha, ha!). Sibajo tik ob morju, ko pride val pa na vso moc sibajo stran od njega. Ko se val vrne v morje, pa oni spet zasibajo proti vodi in vmes nekaj kljuvajo po pesku. Ocitno jim  voda prinasa hrano. In to sibanje sem ter tja je tako smesno, da sem se kar usedla v mivko in jih opazovala. Prav smejati sem se morala.

Raymond

Po sprehodu sem z Raymondom, managerjem pri Camilsonu odspilala dva rumicaba, eno fajn igro s stevilkami, podobno remiju. Raymond je zelo zanimiv clovek, dober kot kruh. Mislim, da je gej, sicer je porocen in ima otroka, ampak v Indiji res ni lahko biti gej, zlasti ne na podezelju. Drugace pa ne more skriti svoje "zenske" narave. Z njim se je fino pogovarjati, opravljiv je kot kaksna baba, in kot sem ze omenila, dober kot kruh. Tudi z rokicami gestikulira, skratka, precej feminilen tip. Zadnjic ga je zena od sefa nadrla, pa se je zjokal! Je rekel, ves, se doma sem jokal, tako mi je bilo hudo, zena pa me je tolazila.... Z Raymondom je zabavo igrati, jaz recem kaksno po slovensko, na primer "jebemti" ko mi podre vse nacrte s svojimi norimi potezami, potem pa on celoten spil govori "labenti". Pred dnevi pa se je zapicil v mojo slovensko sest in potem je bilo celo igro vse  - sest. Res me zabava. Evo njegove slikice.

Dopoldne sva sli z naso Mici na obisk k njenemu svaku Alfredu, ki je prisel iz bolnice. Niso ga pozdravili do konca , ker druzina preprosto nima denarja, da bi se bil v bolnici. Ampak je vseeno boljsi. Hotela pa sem povedati, da sem po novem jaz glavna soferka. Maria samo rece, saj bos ti peljala, a ne? In se usede zadaj kot kaksna gospa. Ker jaz povecini ne poznam poti, mi mora govoriti, kam naj zavijem oz. kam naj peljem. Njej pa sta leva in desna spanska vas. Ko je treba zaviti, mi zavpije v hrbet: take that way!, jaz pa nazaj - katero, levo ali desno. Ker ne ve, mi zacne pred ksihtom mahati in nakazovati smer, ali pa jo nakaze kar s svojo roko namesto smernika. Midve sva res en nenavaden par. In hvala bogu, da nihce ne poslusa najine anglescine! Vazno je, da se midve razumeva.

Zdaj pa prihajam na malce manj zabavno temo. Berem knjigo Diamant v zepu, ki jo je napisala neka Gangaji. Kupila sem jo ze pred poldrugim loetom, pa nekako nisem imela volje, da bi jo brala. V Indiji pa pride vse prav. Knjiga govori o tem, da naj pozabimo vse, kar vemo o duhovnosti, ne samo tisto, kar ve um, tudi izkusnje, ki jih imamo. Ce smo sposobni narediti to, se bomo resnicno znasli v trenutku. Skratka, da skrajsam, vse, kar duhovni iskalci iscemo, ze imamo. Samo zavedamo se ne tega. Ona pa to podrobno opisuje.
Danes sem knjigo skoraj vrgla v smeti, tako me je razjezila (a knjiga?). Govori o tem, kao ljudje ljubimo zgodbe. Pripovedujemo, pisemo, beremo jih, svojo in tuje. Uciteljica Gangaji pa pise: "Zgodba je destilat izkustva in je lahko relativna resnica, ni pa zadnja, koncna resnica. Koncna resnica nima nicesar skupnega s custvi, z biokemijo ali s spremembami v okoliscinah. Nesprejemljiva je in nepogojena."
Pise tudi o tem, da s pripovedovanjem zgodb (tudi, ko govoris o sebi) nikoli ne prides do Resnice! Resnica je vedno izza zgodbe. "Ko prenehas pripovedovati zgodbo o sebi, o njemu, o njej, o njih in o nas, lahko prej kot v trenutku spoznas globino tega, kaj pomeni BITI, kar si".

In prav jaz berem tako knjigo, jaz, ki hlepim po zgodbah, ki sem dobra pripovedovalka svojih in zapisovalka
tujih zgodb! Mislim, da me caka samoten vecer v kontemplaciji...