Indijske zadeve

Sploh ne vem, ce se mi ljubi pisati o vseh indijskih jebah, ki se pojavijo takoj, ko je treba nekaj urediti. Pisala sem ze, da kupujem rabljen skuter. Imela sem sreco, da sem takoj dobila "pravega". Pomagal mi je Raymond, plazni menedzer nase gostilne Camilson, ki je seveda za to, da je posredoval, pricakoval kaksno nagrado. Slisala sem ga, kako je razlagal prodajalki rut, da ga zanima, ce bo od mene dobil vsaj preprosti "hvala Raymond". Seveda sem se mu imela namen zahvaliti. Od mene je dobil igrico Rummicab, ki jo zelo rad igra. Bil je vesel. Denarja mu pa nisem dala, saj mi gre res na zivce, ker tukaj vsi pricakujejo denar, ce le imas za odtenek svetlejso kozo kot oni. Sploh ne stekajo, da sem penzionistka in da sem v Indijo prisla pravzaprav sparat.
Torej, skuter je izbran. Ker pa ga nocem kupiti na slepo, se je treba domeniti, kdaj gremo k mehaniku. Jason, 17-letni lastnik "mojega" lepotca, ima zastopnika v obliki strica, ki komunicira z menoj. Moja zastopnica pa je Maria, pravzaprav je varovalka, da me ne bodo p-rav veliko nategovali. Malo ja, veliko pa ne. Popoldne se s stricem domenimo, da se vidimo naslednje jutro pri mehaniku.
Jason je drzal besedo in naslednje jutro je res tam. Midve z Mario pa tudi. Jason je s seboj pripeljal se tri mladce, ki so se vrteli okoli skuterja in nekaj komentirali v konkaniju, cesar pa nisem razumela. Lastnika avtomehanicne delavnice se ni bilo, ker smo bili zgodnji (ob 9. uri!), tam je bil samo zaposleni mladenic, ki je rekel, da moramo pocakati kaksnih 10 min, da pride sef. Ker vem, kaj pomeni indijskih 10 minut, sem mu predlagala, da naj skuter pregleda kar on. Mu bom placala. Oci so se mu kar zasvetile in pod prisego, da tega ne bom povedala njegovemu sefu, je opravil skrbni pregled. Potrdil je, da je skuter popolnoma OK. Z Jasonom sva si segla v roke, ze prejsnji dan sva se dogovorila za ceno, ce bo skuter OK, da jo je potrdil tudi stric. Kaj pa zdaj? Ja, zdaj pa so na vrsti papirji. To pa se seveda ne da urediti cez noc. Ker jaz kot tujka ne morem biti lastnica, bo seveda motor "kupila" Maria. Vsi moramo zato v Margao, liznje mesto, poiskati moramo agencijo, ki se ukvarja s prepisi, ker bi na obcini trajalo mesec ali vec, da bi naredili prepis. Te agencije pa so posredniki, ki  podkupijo usluzbence, da daj tvojo vlogo na vrhu kupa. Tako, ce imas sreco, to lahko uredis v dnevu ali dveh. Ok, globoko zajamem sapo in rece: torej gremo jutri v Margao? Jason pritrdi in razidemo se.
Ko zvecer poklicemo njegovega strica, da se bi dogovorili za tocno uro, stric pove, da ima Jason nek izpit iz matematike in da jutri ne more. Potem pa prideta sobota in nedelja, ko obcina ne dela in ze smo pri naslednjem tednu. Sam bog ve, kdaj nam bo uspelo priti v Margao in to urediti. Maria mi pravi, da ne smem biti nepotrpezljiva, da moram pogledati tudi svetle plati. Po njenem je svetla plat to, da sem takoj prisla do zelo dobrega skuterja. In ima prav. Vceraj zvecer se nisem vec jezila. Rekla sem si, ko bo, pac bo. In me je zapustila vsa stiska, ki sem jo cutila do tedaj.
Tale Benaulim sploh cudezno vpliva name. Zdi se mi, da vse breme odpada z mene. Doma sem se zbujala ob strih zjutraj in nisem mogla vec zaspati. Tu pa spim kot polhek do osme zjutraj, pa vrednosti cukra imam takoj cisto normalne. In temu sledi seveda dobro pocutje. Res se pocutim radostna! Veliko premisljujem o tem, zakaj teh obcutkov ne znam in ne zmorem doma. Kaj je vzrok? Presrecna bom, ce se bom dokopala do kaksnega pametnega odgovora.
Drugace pa zdaj cas, ki ga ne morem preziveti na plazi zaradi znanih jeblov, izkoristim tudi za kaksno meditacijo, pa racunalnik raziskujem. Napisala sem ze tudi prvi clanek. Prvic sem ga dala sama na kljucek (hvala Dani-ka) in poslala v avtorizacijo. Prvic sem tudi poskusila sama sneti slike iz fotoaparata. Nekako sem jih spravila na racunalniik, ampak ne v mapo, kar tam nekje lezijo, ampak se bom ze se pozabavala s tem.
V moji indijski familiji imamo obsedeno stanje, ker je Alfred, Mariin svak, vceraj pristal v bolnisnici. Ce prav razumem, boleha verjetno za vnetjem slinavke. Nekaj casa se je pacal doma, ko pa je bilo prehudo, sop ga peljali k zdravniku, ki so ga obdrzali v bolnisnici. Zdaj sledi zbiranje denarja, ki ga morajo placati, da bodo opravljene preiskave in za zdravila. Zdravnik je predlagal bolnisnico, kjer imajo intenzivno nego, pa nimajo kesa in so odklonili, zato je pristal v drzavni bolnisnici. Tam pa je tako, da moras zatisniti nos, ko gres notri, ker baje tako smrdi. Tudi jaz bom sla z Mario tja na obisk, ze zato, da bodo videli, da se tujka zanima zanj. Bo imel takoj vec pozornosti. Ob tem postanem zavedna tega, kaj imamo doma. Lahko se tako pizdimo in pljuvamo, pa smo se dalec od tega, da bi se nam vse sesulo. V Indiji clovesko zivljenje res ni vredno piskavega oreha. Ce nimas denarja pac - crkni! Dobesedno. Alfred pa je moski v najlepsih letih, star je okoli 45 let. Hvalezna sem za vse te dogodke, ki me delajo bolj budno.
Zdaj grem pa na plazo, pravzaprav prvic, odkar sem prisla. Koza je toliko boljsa, da si to lahko privoscim, sploh pa imam samo se dve konjski tableti, da jih pouzijem in potem je konec zdravljenja.
Po kosilu bom malce zadremala, potem pa si bom dala slusalke v usesa in hajd za kaksno uro in pol po plazi. Laganim korakom! Srce se mi ze ob sami misli na prihajajoci sprehod razsiri v radosti. Yeeeeeeees, zivljenje je lepo! By do naslednjic.