Noc preziveta na vlaku ni bila nic posebnega, morda edino to, da dalec naokoli ni bilo nobene zenske. V kupeju sem bila skupaj z gospodom, ki je tako rekoc abstiniral pogovarjanje. Najprej sem mislila, da ne zna anglesko, izkazalo se je, da zna, vendar ni zainteresiran za pogovor. Meni je bilo prav, saj so Indijci ponavadi zelo radovedni in bi se kar naprej pogovarjali, a vedno o enih in istih stvareh, da to pocasi postane kar malce dolgocasno. No, ni vedno tako, velikokrat pa. Torej si nataknem slusalke na usesa (najprej sem se zatipkala in napisala slisalke. Pa saj to je tudi kul beseda, a ne?) in gremo. Proti Goi. Vsake toliko mi je iz ust usel kaksen "yeah" ali pa sem s Sinatro poskusala, ne samo v mislih, zapeti My way. Takrat so se vedno proti meni obrnili pogledi, ocitno nisem zazgolela tako potihem, kot sem mislila... Vi pa veste, da je moje zgolenje precej basovsko in raskavo. Ni nujno tudi, da zadanem prave tone.
Po voznem redu bi morala prispeti v Margao ob 5.15 zjutraj. Moja Mici me je klicala seveda ze ob pol petih zjutraj. In se zadnjic me je vprasala, ce naj res ne pride na postajo. Kajti ona lahko vse to zrihta prec in takoj. Samo oblece se, poklice Santana (taksista) in ze bi lahko bila na stacionu. Komaj sem jo spravila se za eno uro v posteljo.
Ko sem koncno prisla "domov", je bilo srecanje ganljivo. Z Mario sva si padli v objem (sele po nekaj letih sem Mario naucila, da se pri nas radi objemamo, pred tem je stala meter od mene in mi molila rokjo, kot da ni njena!), jaz pa sem tudi vso pocmokala. Njena otroka Jesuslly (14 let) in Livnell (18 let) sta bila se v postelji, potiho sem stopila v njuni sobi in ju pobozala in poljubila. Oba sta se zbudila in me bila iskreno vesela. Tudi jaz njiju. Mislim, da me imata rada tudi zato, ker sem veckrat "tampon cona" med njima in njuno mamo, ki ju vzgaja precej strogo. Livnell, naprimer, se vedno ne sme imeti svojega mobilca. "Bo morala pocakati do svojega 21. leta," je Mariin odgovor. Naucila sem se, da se ne vtikam v njeno vzgojo, ki izhaja iz njihove kulture. Lahko sem samo tolerantna. Kar pa ni vedno najlazje, ce s kom zivis tako blizu skupaj.
Po uvodnem caju so bila na vrsti darila, ki sem jih prinesla. Tudi tu sem se naucila, da je dovolj kaksna cokolada ali malo boljse milo. Se kadarkoli sem prinesla kaj drugega, je to potem lezalo okrog bajte. Na primer ocala, ki jih Maria potrebuje za branje. Navadila se je funkcionirati tako, da ji vedno kdo prebere, kaj kje pise, pa zato sploh ne potrebuje ocal! Edino, cesar sta moji dekleti res veseli, so Always vlozki, ki so "tako mehki in fajn, pa nic ne zulijo". Vsak, ki pozna indijsko papirno industrijo bo verjel, da sta res lahko veseli teh vlozkov. Tudi robcke vedno prinesem s seboj, saj se mi je ze zgodilo, da sem se useknila v indijskega, papirnatega, vsebina iz mojega nosa pa je ostala v moji dlani. Fuuuuuj!!!!
V casu kosila sem hotela oditi na plazo, da se malo okopam in tam pojem. Maria se je ponudila da me do tja pelje s svojim skuterjem. Z veseljem sem pristala na to. Ko zajahava njen skuter (predstavljajte si majhno Mario, ki z nogami komaj seze do tal, ko sedi na motorcku in veliko mene zadaj, ki tudi vem, kdaj je treba dati noge na tla, ce Mici slucajno ne bi dosegla), se obrne proti meni in vprasa: kje greva? A po glavni ulici? Seveda Marija moja draga, kar po glavni. Da naju bodo vsi videli in bo vsem jasno, da se je tvoja bela prijateljica vrnila! Sedela je tam spredaj na svojem skutercku in se drzala cisto zravnano, ces, poglejte, spet je tukaj! Meni pa je bilo tudi prijetno, ko so me vsi pozdravljali: fruitman, pa lastnik prodajalne z alkoholnimi pijacami (kaksno pivo pride prav v vrocih vecerih), pa lastnik supermarketa, pa kaj jaz vem, kdo se vse. Samo mahala sem in kimala na vse strani. Podobno je bilo na plazi pri Camilsonu. Ekipa ista, novost je samo to, da bo Joseph marca postal ata. To mi je povedal z velikim ponosom. Aja, pa cene so nove in to za 20 do 30 odstotkov visje. Kot vse tukaj. In to res ni fino. Ce bo slo tako naprej, se v Indiji ne bo dalo vec sparati.
Zvecer pa spet manjsa drama. Jebli na kozi me kar ne zapustijo. Sem mislila, da se bo to v Goi koncalo. Pa ne in ne. Naredili so se mi novi mehurcki in bule. Pa kaj hudica je to???? Ali antibiotiki in maze nic ne pomagajo? Vsa sem bila iz sebe zaradi mocnega srbeza, prav zanimivo se je bilo opazovati, ker sem v resnici skorajda znorela! Prav panicna sem bila zaradi novih in novih bolecih in hudo srbecih jeblov. Stanje je bilo ze kar kaoticno, ko se moja Mici odloci, da greva, kljub temu, da je ze bila ze tema, v Margao. To je bilo za Mario, ki verjame, da ponoci pridejo ven duhovi, hudo pogumno dejanje! Vedela je za dobro dermatologinjo. Hvala Bogu za mojo Mario. Ta dermatologinja mi je razlozila, kaj mi pravzaprav je. V Putapartiju so me obzrle stenice in telo se kaksen teden ali se dlje reagira na njih in zato se mi delajo novi jebli. Rekla mi je, naj opustim antibiotike, ker nic ne pomagajo pri tovrstnih zadevah, predpisala mi je kortikosteriode (ki so konjska zdravila, medrol, Mis bo ze vedela kaj je to, saj jih ona dobi za astmo, ce se ne motim) in ustrezno mazo. Tako, da se bom zdaj tri dni svaljkala doma in zdravila. Nic ne de, saj moram tako ali tako napisati clanek.
Drugace pa se pocutim - "doma". Fino mi je, sonce sije, vlaga je tudi, vsega tega sem pa ze navajena.
Aja, novo je tudi to, da si kupujem rabljen skuter. Upam, da ga dobim, Raymond, manager na plazni gostilni, mi bo danes pripeljal enega na ogled. Ta cas pa uporabljam Mariinega, saj imajo pri hisi novega, caka namrec na Livnell, da bo naredila izpit. Pa je dekle kaj malo zainteresirano za motorcek. Sploh ne vem, kaj to punco veseli. Kadar jo vprasam, mi vedno odgovori, da ne ve. To je posledica okolja, v katerem zivi... Lepa je pa ko filmska glumica. Ampak se tega kar nekako ne zaveda...
Dragi moji, napisite mi kaksen mail, da ne bom jaz pisala romanov, vi pa samo brali. Rada bi kaj domacih novic. Mateja je pridna, velikokrat mi kaj napise ali poslje mail, tudi Bostjan-ka mi pise, Iztok-ka mi je poslal ze prvi kontingent casopisov (hvala, hvala, ti ne ves, koliko je to vredno!), Dani-ka pa je sploh ena redna in urejena zenska. Saj to vsi vemo, a ne? Pa moja Sivli se je tudi ze oglasila...
Rada vas imam vse, se posebej pa moje, koga pa najbolj, naj pa sama ugane (pred tem naj odlozi delo, ha, ha!).
Nasvidenje do naslednjic.
Po voznem redu bi morala prispeti v Margao ob 5.15 zjutraj. Moja Mici me je klicala seveda ze ob pol petih zjutraj. In se zadnjic me je vprasala, ce naj res ne pride na postajo. Kajti ona lahko vse to zrihta prec in takoj. Samo oblece se, poklice Santana (taksista) in ze bi lahko bila na stacionu. Komaj sem jo spravila se za eno uro v posteljo.
Ko sem koncno prisla "domov", je bilo srecanje ganljivo. Z Mario sva si padli v objem (sele po nekaj letih sem Mario naucila, da se pri nas radi objemamo, pred tem je stala meter od mene in mi molila rokjo, kot da ni njena!), jaz pa sem tudi vso pocmokala. Njena otroka Jesuslly (14 let) in Livnell (18 let) sta bila se v postelji, potiho sem stopila v njuni sobi in ju pobozala in poljubila. Oba sta se zbudila in me bila iskreno vesela. Tudi jaz njiju. Mislim, da me imata rada tudi zato, ker sem veckrat "tampon cona" med njima in njuno mamo, ki ju vzgaja precej strogo. Livnell, naprimer, se vedno ne sme imeti svojega mobilca. "Bo morala pocakati do svojega 21. leta," je Mariin odgovor. Naucila sem se, da se ne vtikam v njeno vzgojo, ki izhaja iz njihove kulture. Lahko sem samo tolerantna. Kar pa ni vedno najlazje, ce s kom zivis tako blizu skupaj.
Po uvodnem caju so bila na vrsti darila, ki sem jih prinesla. Tudi tu sem se naucila, da je dovolj kaksna cokolada ali malo boljse milo. Se kadarkoli sem prinesla kaj drugega, je to potem lezalo okrog bajte. Na primer ocala, ki jih Maria potrebuje za branje. Navadila se je funkcionirati tako, da ji vedno kdo prebere, kaj kje pise, pa zato sploh ne potrebuje ocal! Edino, cesar sta moji dekleti res veseli, so Always vlozki, ki so "tako mehki in fajn, pa nic ne zulijo". Vsak, ki pozna indijsko papirno industrijo bo verjel, da sta res lahko veseli teh vlozkov. Tudi robcke vedno prinesem s seboj, saj se mi je ze zgodilo, da sem se useknila v indijskega, papirnatega, vsebina iz mojega nosa pa je ostala v moji dlani. Fuuuuuj!!!!
V casu kosila sem hotela oditi na plazo, da se malo okopam in tam pojem. Maria se je ponudila da me do tja pelje s svojim skuterjem. Z veseljem sem pristala na to. Ko zajahava njen skuter (predstavljajte si majhno Mario, ki z nogami komaj seze do tal, ko sedi na motorcku in veliko mene zadaj, ki tudi vem, kdaj je treba dati noge na tla, ce Mici slucajno ne bi dosegla), se obrne proti meni in vprasa: kje greva? A po glavni ulici? Seveda Marija moja draga, kar po glavni. Da naju bodo vsi videli in bo vsem jasno, da se je tvoja bela prijateljica vrnila! Sedela je tam spredaj na svojem skutercku in se drzala cisto zravnano, ces, poglejte, spet je tukaj! Meni pa je bilo tudi prijetno, ko so me vsi pozdravljali: fruitman, pa lastnik prodajalne z alkoholnimi pijacami (kaksno pivo pride prav v vrocih vecerih), pa lastnik supermarketa, pa kaj jaz vem, kdo se vse. Samo mahala sem in kimala na vse strani. Podobno je bilo na plazi pri Camilsonu. Ekipa ista, novost je samo to, da bo Joseph marca postal ata. To mi je povedal z velikim ponosom. Aja, pa cene so nove in to za 20 do 30 odstotkov visje. Kot vse tukaj. In to res ni fino. Ce bo slo tako naprej, se v Indiji ne bo dalo vec sparati.
Zvecer pa spet manjsa drama. Jebli na kozi me kar ne zapustijo. Sem mislila, da se bo to v Goi koncalo. Pa ne in ne. Naredili so se mi novi mehurcki in bule. Pa kaj hudica je to???? Ali antibiotiki in maze nic ne pomagajo? Vsa sem bila iz sebe zaradi mocnega srbeza, prav zanimivo se je bilo opazovati, ker sem v resnici skorajda znorela! Prav panicna sem bila zaradi novih in novih bolecih in hudo srbecih jeblov. Stanje je bilo ze kar kaoticno, ko se moja Mici odloci, da greva, kljub temu, da je ze bila ze tema, v Margao. To je bilo za Mario, ki verjame, da ponoci pridejo ven duhovi, hudo pogumno dejanje! Vedela je za dobro dermatologinjo. Hvala Bogu za mojo Mario. Ta dermatologinja mi je razlozila, kaj mi pravzaprav je. V Putapartiju so me obzrle stenice in telo se kaksen teden ali se dlje reagira na njih in zato se mi delajo novi jebli. Rekla mi je, naj opustim antibiotike, ker nic ne pomagajo pri tovrstnih zadevah, predpisala mi je kortikosteriode (ki so konjska zdravila, medrol, Mis bo ze vedela kaj je to, saj jih ona dobi za astmo, ce se ne motim) in ustrezno mazo. Tako, da se bom zdaj tri dni svaljkala doma in zdravila. Nic ne de, saj moram tako ali tako napisati clanek.
Drugace pa se pocutim - "doma". Fino mi je, sonce sije, vlaga je tudi, vsega tega sem pa ze navajena.
Aja, novo je tudi to, da si kupujem rabljen skuter. Upam, da ga dobim, Raymond, manager na plazni gostilni, mi bo danes pripeljal enega na ogled. Ta cas pa uporabljam Mariinega, saj imajo pri hisi novega, caka namrec na Livnell, da bo naredila izpit. Pa je dekle kaj malo zainteresirano za motorcek. Sploh ne vem, kaj to punco veseli. Kadar jo vprasam, mi vedno odgovori, da ne ve. To je posledica okolja, v katerem zivi... Lepa je pa ko filmska glumica. Ampak se tega kar nekako ne zaveda...
Dragi moji, napisite mi kaksen mail, da ne bom jaz pisala romanov, vi pa samo brali. Rada bi kaj domacih novic. Mateja je pridna, velikokrat mi kaj napise ali poslje mail, tudi Bostjan-ka mi pise, Iztok-ka mi je poslal ze prvi kontingent casopisov (hvala, hvala, ti ne ves, koliko je to vredno!), Dani-ka pa je sploh ena redna in urejena zenska. Saj to vsi vemo, a ne? Pa moja Sivli se je tudi ze oglasila...
Rada vas imam vse, se posebej pa moje, koga pa najbolj, naj pa sama ugane (pred tem naj odlozi delo, ha, ha!).
Nasvidenje do naslednjic.
Ni komentarjev:
Objavite komentar