Nesporni kralji nase ulice so Brownie, Blackie in Gingi (izgovori se Dzindzi), Mariini psi. Vsi trije so streets dogs, ki jih je posvojila . Zadnjega Gingija sta Maria in njen moz prinesla domov letos februarja iz Margaa, kjer je mladicek sameval sredi ceste in cakal, da kaksen neroden motorist ali avto konca njegovo zivljenje. Skratka, on je zdaj glavni pri hisi, ker sta ostala dva ze malce stara. To je en razvajen in inteligenten pes. Cela familija dela z njim, kot da bi bil dojencek. Skratka, on je sef familije, kaj familije, cele ulice! Pod komando ima tudi sosedova psa Rambota (ki je punca!) in Popilo, ki je za moje pojme najlepsi pes, kar sem jih videla v Indiji. Ampak je tudi najbolj bojazljiv. Saj drugace tudi ne more biti, revez ves cas raste v senci Mariinih psov, ki ga ustrahujeta ze celo zivljenje. Marii sem danes rekla, da bom pisala o njenih psih. Pa napisi, kako je Gingi inteligenten, je rekla. Ta mladenic ima grdo navado, da vedno, kadar se Maria odpravi od doma, tece za njo, pa ceprav je na motorju. Sposoben je teci tudi do Margaa, ce je treba. Ko sva se prvic z Mario odpravili skupaj z motorjem od doma, je seveda mulc hotel ponoviti vajo. Maria je skoraj padla z motorja, ko je preverjala, ce je mali za njo. In je seveda bil. Sledil nama je do centra Benaulima in ni trzal na Mariine krike, naj gre domov. Pa sem imela zadosti. Marii sem 'ukazala', naj ustavi motor, sestopila in zarjula nad malega, naj gre takoj domov. Kar po slovensko. Gingi pa rep med noge in domov....Ko sem se naslednjic sama odpravljala od doma z motorjem, je vajo ponovil. Ponovila pa sem jo tudi jaz. Pokazala sem mu, kdo je sef. Zdaj imam mir in ne tece vec za mano. Je pa res, da ko se odpravim pes od doma, imam za ritjo vse tri. Takrat sem ob vso avtoriteto in tako gredo vedno vsi trije nasi 'kralji' z menoj, kadar grem napolnit telefonski racun. To pa je tudi edina stvar, ki jo opravim pes. Kar pa ne pomeni, da se ne gibam! Vsak dan grem namrec na sprehod po plazi, med 8 in 10 kilometrov naredim vsak dan.
Nasi domaci psi so tako rekoc pravi vegetarijanci. Sevede po sili razmer. Vceraj so, na primer, jedli mleko (zato, ker je bilo ze pokvarjeno, se pravi skisano) z rizem. Kadar imajo sreco in naredim za vecerjo tunino solato, dobijo riz z oljem iz konzerve. To je za njih ze carski futer. Jedo tudi ostanke vseh vrst karija z rizem, ceprav je vcasih pekoce kot sto hudicev. Ampak oni so vajeni vsega hudega in pozrejo vse. Nekajkrat na leto pa se jih Maria (ali kaksen gost) usmili in takrat jim privosci meso. Takrat v hisi vlada obsedno stanje, ker se vsi bojimo, kako bo Maria izpeljala to hranjenje. Ze ko se meso kuha v zunanji kuhinji, se hoce psom zmesati. Ne mores verjeti, kaksni divjaki postanejo! Sploh ne morejo pocakati, da bi se meso shladilo in bi ga Maria zmesala z rizem. Marii skacejo kar na hrbet in zahtevajo meso. Ona pa ga potem mece kar po dvoriscu, se vrelega, psi pa ga popadejo kot zveri. Ko sem prvic videla ta prizor, sem samo obstala kot prikovana in gledala! Ni sans da bi jim lahko lepo pripravila obrok!
Dobra stran nasih psov pa je, da se clovek v Mariini hisi pocuti cisto varnega. Ne potrebujemo nobenega sefa, tudi zklepati se nam ni treba. Ga ni, ki bi prisel v hiso brez njihovega dovoljenja! In nasa Mici je tako ponosna n a njih! In prav zgledno skrbi za njih, saj Indijci nimajo kaksnega posebnega odnosa do psov. Nicole, Irenina hcerka, ki je porocena z Indijcem tukaj v Benaulimu, ima psicko Luno, za katero skrbi tako, kot smo vajeni Evropejci. Tudi zivi v hisi, skupaj z njimi. In to je vsem vascanom jako cudno. Ko je sla predlani rodit v rodno Svico, kjer je ostala pol leta, je seveda vzela Luno s seboj. In cela vas je govorila o tem, ces, psica je sla v Evropo, pa se letalsko karto za njo so morali kupiti. Vec kot cudno!
Medtem, ko pisem blog, sem morala skociti v trgovino po sok, ker mi je padel cuker, zjutraj sem si dozirala prevec insulina.Res tale Benaulim name deluje prav zdravilno. Verjetno sem ze omenila, da se mi je sladkor cisto stabiliziral, ceprav sem sem prisla cisto razstelana. Sem hvalezna Bogu. In hvalezna sem se za marsikaj. Tega se spomnim prav vsak dan, veckrat. Pravzaprav zivim sanje. Pod palmami, zraven mnorja in na soncu. Pa se pri dusi mi je toplo. Vas maram!
Ni komentarjev:
Objavite komentar