Danes je moj zadnji dan v asramu Prasanti Nilayam. Letos je bil moj obisk kratek, ato pa toliko bolj intenziven! Pravkar sem se vrnila s prvega intervjuja, ki sem ga imela v Indiji. Moja sogovornica je bila Suzana, zenska, ki ze osem let zivi v Putapartiju in asramu. Danasnji intervju sva delali skorajda vse leto. Mislim, da sem ze omenila, da sva se pogovarjali ze lansko leto, da bom napisala clanek o tem, kako je pustila sluzbo in sla zivet v asram. Tik pred zdajci je lani odpovedala intervju. Meni je bilo kar prav, moram povedati po pravici, nekako je nisem zacutila. Letos pa so nama bile energije naklonjene. Ena drugi sva se pokazali v boljsi luci. Ja, tako je to, ce trescita skupaj dve mocni babi in ce nista v centru se zlahkla zacnejo kresati mocne energije. Potem pa pride ven vsa agresija.... Saj vsi poznamo to, a ne? Eni pa smo pravi mojstri v tem...
To je bil tudi prvi intervju po dolgem casu, ki sem ga delala brez moje srcne fotografinje Mateje. Vedno sem bila gospa, ki je imela "svoje" fotoreporterje. Bog me je tu obilno obdaril. Najprej Uros Hocevar in ostali Magovi in Delovi fotografi, zdaj pa Janina Mateja. Clanek brez dobre fotke je samo napol clanek. Zato, draga moja Rodila te majka, pogresam te.
Ta teden mi je prisla v roke fotokopija knjige Nulta granica. Govori o tem, kako je treba sprejeti odgovornost za svoje zivljenje, 100-odstotno, vkljucujoc tudi tisto, kar se dogaja drugim. Ker je vse znotraj nas, nic ni zunaj nas. In z neko staro havajsko metodo se lahko ocistimo tako, da pridemo do Izvora. S tem, ko delamo na sebi, se cistimo, avtomaticno pomagamo ne samo sebi, ampak tudi drugim. Knjiga govori o tem, da mi NE odlocamo, mi samo izbiramo. Ko pa smo ocisceni, lahko slisimo bozanski glas, ki nam sporoca, kaj narediti. Mi se odlocimo, ali bomo naredili, lahko pa tudi ne. Ko si baje enkrat ociscen (cistiti pa se je treba celo zivljenje, saj nas vsakodnevno "umaze" en kup negativnih misli), slisimo izvor, ki nam narekuje, kaj storiti.Torej pravi stvari prihajajo od tam in ne od uma! In ce ga slisimo in storimo to, potem si lahko predstavljate samo se razsvetljeno zivljenje! Ne vem, ce sem prav dobro razlozila, za tiste, ki so jim te stvari tuje bom spet veljala za malo premaknjeno, za tiste, pa ki vedo o cem govorim, pa je tole povabilo k branju te knjige. Dobite jo tudi na internetu
Kadar sem v asramu, se meni dogajajo v bistvu se kar neprijetne stvari. Bolim, pa mece me, sprasujem se, kdo sem, pa to vecno vprasanje Boga, pa smisla zivljenje. Zame je to ena taka premisljevalnica in cutilnica. Zagotovo pa so tukaj mocne energije. Vse to se obcuti tudi na telesu.
Odhajam jutri, z vlakom, do Goje se bom vozila od treh popoldne do petih zjutraj. Ampak indijski vlaki so kar kul, dobis povstercek, pa dekico, kaksno rjuhico tudi. Vse je relativno cisto. Po vlaku se non stop sprehajajo tudi prodajalci vsega: caja, kave, hrane, tako, da lacna in zejna ne bom. Zanimivo je opazovati, zlasti pa poslusati vse te prodajalce. Svoje izdelke ponujajo na tak nacin, kot da bi peli. Meni potem se vedno dva dni odzvanjajo v usesih.
Ko sem se danes zjutraj zbudila, bolje receno, ko sem vstala, spala sem izredno malo, sem se glasno vprasala, zakaj sebe tako sovrazim, da si dovolim biti v tako usrani sobi. Proti jutru se mi je namrec po vratu sprehodil scurek. Ogabno! Potem pa sem poblize pogledala vzorec, ki ga imam: zame je vse dobro! Hudica je!!!!!! Zasluzim si lepo in cisto sobo, ne pa da sparam na sebi. Sparala bom na drugih, sebi pa bom privoscila. Madona, prestara sem, da bi se plazila po nekih sobah za studentski zep. Tako, pa sem svojo jezo podelila se z vami. Ampak danes bom se prebivakirala v njej, ne ljubi se mi vlaciti prtljage nekam za samo eno noc.
Popoldne se grem poslovit od Babe in zahvalit za vse lekcije, s katerimi me je obilno obdaril v samo enem tednu.
P.S. Vceraj sem bila pri frizerju. Tu, v Putapartiju, imam frizerja, moskega, ki me odlicno ostrize. Bil me je vesel, spomnil se me je. Le kdo se me ne bi, pri vseh bogato lasastih Indijkah, ena skorajda gologlava Evropejka. Vazn je, da se fajn pocutim.
Ze pogresam meni najdrazje bitje na svetu - Ema, mislim nate. Vsak dan! In stisnem k sebi najino fotografijo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar