Nikarte misliti, da imam ze urejene papirje za moj novi stari motorcek. Kje pa! Prodajalci se vedno nimajo casa, da bi naredili prepis, Mariji (ki je uraden kupec), pa se tudi ne da v Margao, kjer bi ji overili kopijo osebne izkaznice, kar potrebujemo za prepis. Pocasi, pocasi, nikamor se ne mudi. V meni pa se vse trese kot zolica, ker stvari niso urejene. Madonca, res ne vem, zakaj se sekiram, ce se oni ne. Saj se vendar vozim z motorckom, za katerega sem placala samo pol dogovorjene cene.
Vceraj zvecer sem sla v lokalcek (pa ne s pijaco), kjer prodajajo sim kartice za predplacniski telefon. Sim kartico imam se iz drzave Andra Pradesh in sem tukaj v Goi na roamingu. Imam Vodafone kartico, kipa tukaj v Goi tukaj lovijo slabo, ker ni dobrega omrezja. V Benaulimu je boljsi signal omrezja Idea, zato sem hotela kartico zamenjati oz. kupiti novo. Lokalcek je majhen, notri je vedno polno ljudi, telekomunikacijski biznis laufa povsod po svetu. Tudi v moji Indiji, tu se posebej. Predstavljajte si, kaksen biznis je to - 1.200.000.000 ljudi in skoraj vsi telefonirajo, pa ce so se tako revni! No, malo pretiravam, ampak res je to velik biznis. Torej stopim v lokalcek, pa me ze pri vratih skorajda vrze ven. Notri smrdi po presvicanih moskih nogavicah. Ogabno! Skoraj si fizicno zatisnem nos in postanem takoj slabe volje. Tako sloabovoljna se obrnem na starejsega "prodajalca", no saj je edini, vec jih ni. Vem tudi, da je to oce tistega, ki je drugace tu glavni. Povem mu, da zelim novo sim kartico in naj mi da kaksno fino stevilko. Pogleda me in, brez da bi mu bilo malo nerodno, rece: "tega jaz ne znam, pridite kasneje, ko bo tukaj tisti, saj veste, malo bolj debeli." Seveda je mislil s tem svojega sina. Ker sem se naprej slabe volje mu zabrusim, da je to res cudno, da tukaj prodaja, pa mi ne zna prodati nove sim kartice! Razlozi mi, da zna on samo napolniti racun na mojem mobilniku. Jaz pa spet, da v Evropi ni tako in da mene ne briga, da zna to delati samo njegov sin..... skratka, bila sem zoprna do konca! Gospod pa je bil tako potrpezljiv z menoj. Strezni me njegov stavek: "Gospa, jaz ne recem, da vi nimate prav, ampak tako trenutno to je." Kot bi me udarila strela! Opravicim se mu in recem, da bom prisla cez pol ure, ko naj bi ze bil prisoten tudi njegov sin.
Cez eno uro se vrnem in na delovnem mestu je bil res njegov sin, ki je v resnici zaposlen tam. Povem svoje zelje. S seboj sem imela kopijo potnega lista in vize ter svojo najnovejso fotografijo. To so dokumenti, ki si jih do zdaj potreboval, ce si kupoval novo kartico. Pridno predlozim vse stvari, on pa: "Se Mariin naslov." Kaksen Mariin naslov (seveda ve, da stanujem pri Marii, saj smo skorajda sosedje), ne znam ga napamet, daj kar izmisli si nekaj. "Tako pa ne bo slo," je njegov odgovor. "Kako ne, saj smo si doslej vedno izmisljevali naslove," odgovorim. "Zdaj pa to ni vec mogoce," se razgovori, " zdaj so operaterji zelo strogi in striktni, pojdi domov in mi prinesi naslov." K sreci se spomnim, da imam v nahrbtniku moj zvezcic, kamor si kdaj kaj zapisem in tam imam tudi Micin naslov. Napisem mu ga. Zdaj je clovek zadovoljen. Mislec, da sem opravila, recem, naj mi racun se napolni. On pa: "To bos lahko opravila sele po petih dneh. Toliko casa namrec operater potrebuje za vse preverke in sele potem ti bodo prikljucili stevilko." Hkrati potegne iz predala list papirja, ki je dolg okoli 3 decimetre, rekoc, poglej, to je stari obrazec, potem pa mi pokaze novega, ta meri v dolzino okoli pol metra. Da pades dol, sploh ne vem, kaj vse morajo izpolnjevati! Vdana v usodo recem OK, pridem cez pet dni...
Druga stvar, ki me je "fascinirala", je vrednost plinskih jeklenk. Pa ne denarna, ampak to, da jo sploh lahko imas. Imeti moras tudi neskoncno potrpljenje, da lahko prazno zamenjsa za polno.
Vsi Goanci kuhajo na plin, zunaj pa na odprtem ognjiscu, ki ga seveda zakurijo sami. Elektrika je predraga za kuhanje, to si lahko privoscijo res samo zelo premozni ljudje. Vsaka druzina ima lahko maksimalno dve plinski jeklenki. Da pa jih sploh dobis, se moras postaviti v vrsto, pa papir o stalnem prebivaliscu moras imeti. Ce tvoja hisa ni legalna (takih bajt oziroma barak pa je precej), ne mores dobiti plinskih jeklenk! Ce imas hisno stevilko, potem lahko dobis tudi jeklenki. Pa seveda ne zastonj. Placati jih moras. Koliko, pa zal ne vem. No zdaj si na konju in lahko zacnes kuhati. Ko ti zmanjka plina, moras poklicati na plinarno in se postaviti v vrsto. Potem moras cakati okoli 10 dni, da si na vrsti. Vmes seveda pridno klices po telefonu, ce si ze na vrsti. Ko pride D day , ti v plinarni povedo, kdaj priblizno bo prisel tovornjak s polnimmi jeklenkami. na tvoj naslov.Tovornjak ne pride do Micine hise hise, ampak mora ona priti do glavne ulice, ki je priblizno 100 metrov oddaljena . Tam mora pridno cakati. Ko zagleda plinarnin tovornjak, se ji odprejo nebesa. Spet je resena skrbi za nekaj casa. Po novem so se tudi v plinarni modernizirali in plin lahko narocis prek sms-ja. To sva tudi storili, vendar je Livnell potem povpratni sms ponesreci izbrisala in spet je Mici morala plin narociti "na roko". In zdaj spet cakamo, kdaj bo prisel tovornjak. Okoli teh jeklenk je tudi veliko druzinskih in sosedskih sporov, saj si jih neprestano nekaj izposojajo in ne vem, kaj se vse, potem pa si jih ne vrnejo. Maria mi je tako pripovedovala eno druzinsko zgodbo, staro okoli 20 let, ker se ne ve, kdo je pravi lastnik neke jeklenke.
Hvala vsem, ki ste mi pisali, vesela sem bila vseh vasih pisemc. Vidim, da vam je moj motorcek vsec. Zdajle sem pa prisiljena napisati resnico. Tisti motorcek, na katerem sedim v sariju, ni moj, pac pa Micin. Zgodaj zjutraj zaradi vlage moj ni hotel vzgati in sem vzela Mariinega, da sem peljala otroke v cerkev. Moj je crn in ves poslikan, saj je bil prejsnji lastnik 17-letni mladenic z viskom hormonov. In moj skuter ima tudi ime: na blatniku mu pise The Doctor. Samo ne vem cesa...
Ni komentarjev:
Objavite komentar