V začetku tega tedna sem odšla z Mario v Panjim, glavno mesto Goe, da obiščeva v bolnici Emy in dvigneva rezultate preiskav. Emy so namreč zaradi neznosnih bolečin odpeljali v to državno bolnico, kjer je zdravljenje zastonj. Moj namen je bil samo da obiščem Emy. Izkazalo se je, da je še kako prav, da sem šla z Našo. Bolnica je ogromna in se je težko znajti. Najprej sva odšli v laboratorij, da dvigneva izvide za Alloyda in Emy. Alloyda so testirali za HIV, TBC, prav tako tudi Emy. Ko sva prišli na vrsto, je Maria v konkanščini vprašala gospo, ki tam dela, če so že rezultati. Baba jo je začela nadirati, nisem razumela zakaj, zato sem posegla vmes in vprašala, če morda nadira Mario. Takoj je ustavila konje in začela malce bolj spoštljivo govoriti z njo. Seveda me je tudi vprašala, če Maria dela zame. Grdo sem jo pogledala in ji jasno in glasno povedala, da je moja prijateljica! Mislim, kar pokrov se mi dvigne ob tem kastnem razmišljanju. Ampak tako pač je tam. Takoj sem pozabila na slabo voljo, ko sem videla, da je Alloyd negativen pri obeh boleznih. Tudi tuberkuloze nima, čeprav jo je imel njegov oče. Emy tudi nima tuberkuloze. Ima pa aids in krvnega raka.
Potem sva z Mario morali še do zdravnice za HIV pozitivne, ki nama je dala neka zdravila za Emy, v roke pa mi je potisnila tudi epruveto z naročilom, da ji moram dostaviti Emyjino kri, naj na oddelku rečem sestri, da ji odvzame kri (pri tem sistemu se ne bi čudila, če bi ji morala še sama vzeti kri!), in prinesti ji moram tudi vse papirje, ki jih je Emy dobila ob sprejemu. Tudi za papirje sem morala prositi sestro na oddelku. Še dobro, da sem bila z Mario, Naša tega verjetno ne bi speljala sama. Zato pa si vedno nekoga "naštima", da gre z njo.
Ko sem prišla na oddelek, kjer leži Emy, to je onkologija, sprejeta je bila namreč zaradi raka, me je zasekalo. Nekontrolirano so se mi ulile solze. Prva stvar, ki sem jo zagledala je bila postelja v kotu, na kateri je skorajda brez življenja ležal fantek, star okoli dve leti, v rokico mu je tekla infuzija, njegov oče pa je, globoko vdan v usodo, tako nežno sedel poleg njega! Srce mi je skorajda razpadlo od bolečine. In, ljudje moji, to ni nikakršna bolnica, pri nas imamo take štale. V enem prostoru leži okoli trideset ljudi, ob vsaki postelji je sorodnik, ki opravlja delo medicinske sestre - pomaga bolnikom pri opravljanju nujnih fizioloških potreb, dajejo jim predpisana zdravila ob določeni uri, sestre samo namestijo infuzijo, ko ta izteče. Na to jo morajo seveda opozoriti spremljevalci. V tej bolnici in vseh drugih državnih bolnicah (kjer seveda zdravijo proti plačilu, brezplačne so izjemno redke) sploh ne poznajo vloge medicinskih sester, kot jih poznamo mi. Seveda je popolnoma drugače v zasebnih bolnicah, ta boljše so urejene po evropsko. Privošči si pa jih seveda lahko le elita.
Emy smo povedali, da njen sin ni HIV pozitiven. Začela je jokati, kaj jokati, kričala je kot ranjena žival. Ampak to so bili kriki olajšanja! Komajda je povedala, da je cele noči molila k Jezusu, naj prizanese vsaj njenemu sinu. Bila je uslišana. Emy je res zelo bolna, zelo težko govori, bolijo jo vsi sklepi, čeljusti komajda premika. Jesti že nekaj časa ne more in postaja okostnjak... Pri njej je vse dni gospa, Sunita, ki si služi denar s tem, da spremlja bolnike v bolnici. Ker nihče od sorodnikov zaradi obveznosti ne more biti odsoten 24 ur na dan, plačujejo gospo, da je pri Emy. Sami pa jo dnevno obiskujejo. To je kar projekt iti na obisk, traja vsaj pol dneva.
Vesela sem, da se lahko umaknem na plažo, kajti ne morem biti cele dneve v tej energiji. Vsak dan se tam nafilam z energijo, da potem popoldne in zvečer pomagam familiji. Tako ali drugače.
Dolgčas mi res ni. Prav počasi pa mi v misli prihaja misel na moj dom. Tisti, ta pravi. Indija je samo "poletna rezidenca". Tam so tudi vsi moji najljubši. Ema, počasi, počasi se približuje čas - ko bodo pokale kosti! Od silnih objemov, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar