Ne najdem pravega naslova

V petek, 1. febraurja popoldne je Emy umrla. Ni odsla zlahka, precej je morala pretrpeti, da se je lahko poslovila. Govorila je, kako ji vsa notranjost gori, tezko je dihala, rak je bil razsirjen po celem telesu, jetra so ji odpovedovala. Zdravniki v brezplacni bolnisnici v Panjimu so se trudili po svojih moceh, vendar resitve ni bilo vec. Od zacetka postavljene diagnoze Hiv pozitivna do smrti zaradi aidsa je preteklo enajst let. Pa ji ne bi bilo treba umreti, ce bi le imela kaj vec znanja o tej bolezni. Ce se spomnim na to, postanem kar jezna.
Ampak za nazaj se ne da nic storiti.... Ker nisem cisto custveno vpletena lahko recem, da je zanjo bolje, da je umrla. Tezko je umrla tudi zato, ker so jo domaci "drzali" pri zivljenju in je niso hoteli "spustiti". Kar je pravzaprav cisto cloesko, saj je bila s svojimi 38 leti premlada za smrt. To si mislim tudi zato, ker nimam prave slike o tem, zakaj jo je Stvarnik tako zgodaj vzel k sebi.

Proti veceru istega dne jo je resevalni avtomobil pripeljal, zavito v rjuho, domov. Doma smo jo ze cakali, sosede so jo oblekle, od nekod je "prisl;a" krsta in zacelo se je zalovanje. To so bile res mocne energije. Mene je na nek nacin kar pobiralo... Bilo je joka in vpitja. Nikjer pri nas ob smrti na tak nacin zalujoci ne iozrazajo custev. Morda pa bi bilo to dobro, ne vem. Ves cas sem na nek nacin "pazila" na Alloyda, ki je v dobrih dveh mesecih ostal brez oceta in matere. Fant, star 13 let! Ne bom vam kazala fotk Emyinega trupla v krsti, na nek nacin se mi ne zdi eticno (pa pravzaprav ne vem zakaj), pokazem pa vam fotografijo, ki me je strasansko ganila - kako Alloyd drzi mrtvo mamico za roko. Vseskozi jo je tudi bozal, njen brat Camilo ji je nezno popravljal obleko, medtem, ko jo je objokoval, dozivela sem veliko globokih in pravzaprav lepih obcutkov ob tej smrti.
Naslednji dan so se ljudje poslavljali od nje, hisa je bila vseskozi polna.  Ko pa so prisli ljudje iz pogrebnega zavoda, da jo odpeljejo v cerkev, potem pa na pokopalisce, je bilo v tisti sobi toliko zalosti in tolko mocnih energij, da sem morala iz hise. Zazdelo se mi je, da moje srce tega ne bo zdrzalo.
Po pogrebu sem bila z Marijo in njenimi otroki in ostalo druzino. Zaceli smo se pogovarjati, kaj bi bilo najbojse za Alloyda. Vsi, se vedno pod mocnimi custvi, so zatrjevali, kako mu bodo pomagali! Bojim se, da bodo sedaj vsi hiteli na pomoc, scasoma pa se bo ta pomoc zredcila. Tako je pac to v zivljenju. Marijo in ostale sem sprasevala, kdo bo njegov uradni skrbnik, pa o tem ne vedo nic, da bo stara mama skrbela zanj, zdi pa se mi, da se zadaj ze ije nekaksna bitka za stanovanje. V hisi namrec zivijo tri druzine, vsi so sorodniki, po papirjih pa se vedno celotna hisa pripada Alloydovi stari materi. Mislim, da ne bi bilo fajn, da bi fant izgubil se dom. Po svojih moceh bom pomagala, da se to ne zgodi. Pri sebi sem se tudi odlocila, da bom Alloydu dala vsak mesec 20 evrov, kar bo dovolj za njegovo solanje. Ce mi le ne bodo znizali penzije. To bom pocela, dokler bom pac lahko. Nikomur nisem obljubila nic, samo sama sebi... Najbolj pomembno se mi zdi, da se fant sola. Le tako ima kaksno prihodnost. Sem bila pa vesela, ker se je ta mirni in obcutljivi fant "odprl" in se je na pogrebu posteno zjokal. To pomaga. Govorila sem tudi z njegovo ravnateljico, ki je obljubila pomoc, saj imajo v soli tudi svetovalko, psihologinjo. In, mimogrede, Pika (zdaj, ko vem, da beres blog), hvala, ker si me naucila EFT. Po pogrebu sem bila sesuta do konca, v zivljenje me je vrnil EFT. Domaci sin me je samo zacudeno gledal, ko pa sem mu razlozila, kaj je to, je hotel, da naucim tudi njega.

Danes sem bila po dolgem casu na plazi brez kaksnih pretresljivih telefonov in vesti iz bolnisnice. Bilo mi je fajn, tam so me cakale tudi moje slovenske "babe".

                                          Sestri Hobic pod palmami, zraven pa Renuka dela biznis.

V nedeljo pa se mi je zgodilo nekaj lepega. Zelo lepega! Kot vsako leto sem obiskala Dady's home, dom za prizadete otroke v Margau, ki ga nesebicno in z veliko ljubezni vodi father Valmiki, katoliski duhovnik, ki je vse prej kot navaden duhovnik. V tem domu sem bila ze veckrat in vedno sem presenecena nad tem, kako rad ima f. Valmiki otroke, oni pa ga preprosto obozujejo. Vsako leto pripravijo program s petjem in plesom, ki je vrhunski. Vedno znova iz vsega srca uzivam, zraven pa tudi malo pojokam od ganjenosti. Koliko talenta je v teh "prizadetih" otrokih. Neverjetno. To je dom, ki se prezivlja samo z donacijami, v njem zivijo otroci n odrasli. Odrasli so pravi mojstri v peki slascic, velikokrat pecejo peciva za kaksne poroke in s tem pomagajo pri proracunu. Father Valmiki pa je neutruden tudi pri izobrazevanju skupnosti, da so otroci s posebnimi potrebami tako rekoc bozji dar. In to nam pokazejo vsako leto na prireditvi.

Peter, eden od nastopajocih, je odlicen pevec. Ko poje, neizmerno uziva in to energijo prenese tudi na svoje obcinstvo. Po koncu nastopa smo mu vsi hiteli cestitati, mislim, da se je pocutil kot kralj Bolywooda. Meni pa je igralo srce,  sem ga lahko objela in kusnila.

Tole pa je mladenic, ki plese hip hop tako, da trga gate! Njegov nastop je bil tako profesionalen, da bi lahko nastopal v vsaki "normalni" hip hop skupini. Nas pa je dvignil na noge in roke so kar same ploskale v ritmu muzike. Neponovljivo, vam povem!

In se father Valmiki. Se vam zdo kot duhovnik? No, meni tudi ne. Ko mi je pred tremi leti razkazal dom, ko sem prinesla tja manjso donacijo, sem bila zacudena, ker sem v kapelici videla lesen kip Jezusa Kristusa - ki se na vsa usta smeji! "Tak je mojim otrokom bolj blizu." je bil njegov odgovor na moje zacudenje, da prvic vidim smejocega Kristusa.

Ne vem, kdaj se bom spet oglasila. Pocasi se ze pripravljam (samo v glavi seveda), da bom prisla domov. Po pogrebu Emy sem si mocno zazelela, da bi bila doma, pri mojih...
Am[pak bom se malo pocakala, vmes pa pridejo se tako ali tako moji prijatelji. 14 jih bo, bojim se, da me cakajo se naporni dnevi. Tokrat na drugem polu...