Pisala sem ze o tem, da je konec novembra umrl Alfred, Mariin svak in da je kaksen mesec po pogrebu njegova zena, Mariina sestra Emy zbolela. Nihce ni natanko vedel, kaj se dogaja z njo, tam okoli podpazduhe se ji je naredila neka zatrdila, ki so jo izrezali (in seveda poslali na histoloske preiskave), boleli so jo zobje in celjust, pa sem ter tja je dobivala temperaturo. Dva zoba ji je zobozdravnik izdrl, dva pa se cakata na to. Dobivala je neke tablete in namesto, da bi ji slo na bolje, je bilo vsak dan slabse. Oblezala je, v nekaj dneh se ji je stanje tako poslabsalo, da niti s postelje ni mogla vec vstati.
Ima strasne bolecine, nic ne je, zdravnik ji daje mocne tablete proti bolecinam. V eni takih bolecinskih agonij je Marii povedala, da je njen Alfred umrl zaradi aidsa in da je tudi sama HIV pozitivna! Popoln sok! Ko mi je Maria povedala vso zgodbo sem se zjokala kot otrok. Zakaj mora 36-letnica umreti zaradi nevednosti in zaradi pomanjkanja denarja!?
Alfred se je okuzil pred poroko (pred 15 leti). Delal je v Saudski Arabiji v hotelu (pravzaprav bordelu) kot sobar. Imel je pogodbo za dve leti. Z Emy sta bila takrat ze par, bila sta zaljubljena. Vendar kot velevajo indijski obicaji sta se samo za rokice drzala, seks pride na vrsto po poroki. Kot "postena" Indijca sta se tega drzala. Alfred je Emi povedal (seveda globoko po poroki), da se je okuzil, ko je neka stranka v "hotel" pripeljala prostitutko in po svoji uporabi jo je prepustil se dvema sobarjema. Zenska je bila okuzena... Podjetje, pri katerem je bil Alfred zaposlen, je vse hotelsko osebje testiralo za HIV vsake pol leta. In Alfred je bil po osmih mesecih okuzen in poslali so ga domov. Porocil se je z Emi....
Med sorodniki sta veljala za zgleden par. Kmalu se je rodil Alloyd (danes ima 13 let), ko je bil star dve leti, so ga testirali za HIV. Takrat je bil negativen. Pred dnevi pa so mu spet vzeli kri in za rezultate bomo izvedeli v ponedeljek. Hudo drzim pesti, da bo vsaj zanj vse OK. Skratka, na zunaj so bili druzina kot malo takih. Maria mi je vedeno razlagala, kako fajn par sta onadva in kako se imata rada. Resnica pa je bila drugacna, bila je grozljiva! Sploh si ne morem predstavljati, kako je lahko Emy cuvala to strasno skrivnost. Zdaj se je odprla in povedala, kolikokrat jo je moz pretepel, ker ni hotela spati z njim. Nikoli ni hotel uporabljati kondoma! Sin je bil star dve leti, ko je spet zanosila. Ko je bila noseca stiri mesece, so izvidi pokazali, da je HIV pozitivna tudi ona in s tem seveda tudi nerojeno dete. Zdravniki so ji predlagali splav, ki ga je tudi naredila. Splavila je deklico, ki je bila ze "ziva". Spet ni nikomur povedala... Baje je bil ta Alfred strasno "hudokurcen" in nihcde ne ve, kolikim zenskam je v resnici prinesel smrt. Nikoli ni uporabljal kondoma, ceprav je vedel, da bi to njegovo zeno - in morda se kaksno drugo - resilo. Ni ga hotel, ker potem seks ne bi bil tako fajn...
Emy v resnici sploh ni vedela, kaksna bolezen je aids. Sele, ko je Alfred zacel umirati, to pa je trajalo sedem mesecev, ji je postalo jasno, kaj verjetno caka tudi njo. Zaradi vseh teh dogodkov okoli njegove bolezni in smrti, je dozivela veliko stresa. Sploh si ne predstavljam, kako je biti sam s tako strasno skrivnostjo! Imunski sistem se ji je cisto podrl. Histoloski izvidi so pokazali, da ima tudi krvnega raka, kar je seveda vse posledica HIV-a. Nihce ji ni povedal, da danes obstajajo zdravila za HIV in da lahko z njim zivis do konca, kot npr. jaz s svojo sladkorno. Samo zdravila je treba jesti vsak dan. Pa tudi, ce bi vedela, ne vem, ce ima dovolj denarja, da bi si jih lahko privoscila..
Emy lezi doma in sosedje se spet zgrinjajo v hiso. Vsak jo hoce videti, se je dotakniti, reci "uboga Emy" - in to je vse. Nihce nekako noce biti odgovoren za to, da bi ji pomagali. Vsak vecer trpi hude bolecine, bruha crno kri, nic ne je... Meni se dviguje zivec, ker je soba vedno polna ljudi in tudi ko spi, se vedno najde kdo, ki jo poruka, da se zbudi, ces, poglej me, prisel sem... Predvcerajsnjim sem imela tega zadosti in sem prosila ljudi, naj jo pustijo pri miru, saj je to neclovesko, da jo kar naprej budijo. Stali so tam okoli nje, kot da bi bila ze mrtva. Grozljiv prizor, energija - smrtna. Zvecer sem se doma z Mario pogovorila in ji povedala, kako jaz vidim stvari. Nikakor je nisem zelela prepricevati v svoj prav. Vztrajala sem samo na tem, da greva s histoloskim izvidom do Emyjinega splosnega zdravnika, ki je zdravil tudi Alfreda, da nama pove, kaksna je prognoza za Emy. Strinjala se je. Vsak dan se oglasim pri Emy, rada ji s kokosovim oljem zmasiram noge in hrbet, saj pravi, da ji odleze. Kadar sem jaz pri njej, imam obcutek, da se umiri. Nic kaj dosti ne govorim, tako so me ucili na hospicu, samo poslusam jo, kaj si zeli, in, ce le morem, ji zeljo tudi izpolnim.
Zdravnik je bil izjemno prijazen z nama z Mario. Po histoloskem izvidu sodec, Emy nima dobre prognoze. Dejal je se, da jo je treba testirati se na TBC, ker je imel Alfred tudi tuberkulozo. In ce se vsem drugim diagnozam pridruzi se ta... V Panjimu, glavnem mestu Goe je bolnica Bambolin, kjer brezplacno zdravijo tudi bolnike z aidsom. Emy naj bi v ponedeljek peljali tja.
Maria je vec ali manj popolnoma brez moci in ne ve, kaj naj naredi, veliko joka. Tu je se druga sestra Veronika, ki tudi ne more nic pomagati, saj se je ravnokar vrnila z mozem iz bolnisnice in on potrebuje 24 urno nego. Pravzaprav nihce ne ve, vsi nekaj prelagajo naloge eden na drugega. Po pravilih bi morala za Emy skrbeti Alfredova druzina, ampak tam se samo pogovarjajo o pomoci. Efekta je bolj malo.
Danes, ko sem vstala, Marie ni bilo doma. Predvidevala sem, da je ze pri Emy. In res, okoli devete ure je privihrala domov, cisto nic nemocna. Bila je jezna kot ris. Da ji je vsega zadosti, je rekla, Emy je namrec zjutraj trpela hude bolecine in je kar rjula od njiih. Takrat pa je Nasa zacela delovati. Takojci je sklicala familijo in jim jih je napela. Kaj da cakajo, Emy mora takoj v bolnisnico, nekdo ji mora pomagati. Ne morejo samo prelagati vse na jutri. Takoj se je nasla neka svakinja z avtom in so se odpeljali v Panjim. Ponosna sem na Naso.
Ko gledam vse te ljudi, se mi zdi, da se vsi obnasajo tako kot se, ker jih je, ob srecanju z Emy, ki umira, neizmerno strah lastne smrti. Sama sem mislila, da se smrti ne bojim, ampak zakaj se mi podijo po glavi misli, o mojem zdravju in o tem, kdo me bo negoval, ce bom zelo bolna. Moji obcutki ob tem niso cisto nic prijetni. Nekaj casa te misli opazujem in postanejo kar nekako manj grozne. Nato skusam v sebi najti miren koticek. Vcasih mi uspe in takrat se mi tudi smrt ne zdi nic vec grozna.
Zdajle se odpravljam na plazo, kjer me cakajo prijateljice Irena, Branka in Meta. Hvalezna sem, da me nic ne boli in da bom lahko uzila dan. Upam, da z zavedanjem.
Namenite Emy kaksno lepo misel ali molitev. Zdaj to potrebuje.
P.S. Maria mi je dovolila, da na blogu napisem vse o Emy. Veliko ji je namrec do tega, da ljudje vedo, da je njena sestra nedolzna...
Ni komentarjev:
Objavite komentar