Res je, kar pravijo stari ljudje, da hodi hudič srati na kup. Letošnje leto se pri Marii ni začelo dobro. S Katjo, gostjo iz Švice, ki je stanovala pri nas, sva šli na pico in potem še na pijačo na obalo. Bil je zelo prijeten večer, z veliko smeha in pogovarjanja. Ko sva se vrnili "domov", sem našla Mario, kako sedi zunaj kot kupček nesreče. "Chistoda je spet zadela kap," mi je takoj pojasnila svoje ne prav blečšeče stanje. Chistod je mož njene sestre Veronike. Ni bilo prvič, da ga je zadela kap. Potem pa spet znani scenarij: najprej bolnišnica, kjer so povedali, da so ga pripeljali pravočasno, pa namestitev v intenzivno nego, s tem pa so se težave samo povečale. Dan v intenzivni negi stane ogromno denarja, ki pa ga Veronika nima od kje vzeti. Zato je rotila zdravnika, naj ga premesti v navadno sobo. Kar so tudi storili. Ona je ostala z njim v bolnici, ker mora nekdo kontrolirati infuzijo, to pa je ponavadi kdo od svojcev. Medicinskih sester tam nimajo (to je seveda bolnica za navadne ljudi in ne za bogataše), svojci morajo prinašati tudi hrano bolniku in tistemu, ki ostane pri njemu. Ta dogodek znova pomeni velik pritisk na Mario, ki je nekakšna glava družine, saj je najstarejša, pa še nekaj denarja ima oz. ga ima njen mož. Tu pa je še druga sestra Emy, ki je tudi po moževi smrti vsa bolna. Kar naprej jo nekaj duši, pa zobje jo bolijo. Tudi njej je treba pripraviti hrano (tu včasih priskočim na pomoč in skuham kakšno župo, ki jo lahko poje) in jo redno obiskovati. Emy se obnaša kot kakšna petletna deklica, joka, jadikuje nad bolečinami in govori, da bo umrla. Vse to gleda njen 13-letni sin, ki mu na zunaj ni videti, da bi kaj posebno trpel, v resnici pa ga je strah kot psa, da bo ostal še brez mame. Emy si je namreč poškodovala zobe na dan pogreba, ko je kar naprej padala v nezavest, škrtala je z zobmi in čeljusti ji je bilo treba na silo razkleniti. Štiri zobe je ob tem izgubila, dva so ji že izruvali, dva pa še čakata. Menda ima tudi precej poškodovano kost v ustih. Ampak to bo še vse dobro, da pa jo boli vse telo, pa, mislim, je del žalovanja.
Ko sva včeraj z Mario sedeli zvečer sami in se pogovarjali, je začela jokati in me spraševati, če bo Emy res umrla. Ker pač tako pravi. Potolažila sem jo, da verjetno ne tako kmalu, da je pač zdaj polna bolečine, pa še z zobmi ima težave. Pred približno 14 dnevi so ji odstranili tudi neko zatrdlino blizu prsi, ki bi lahko bila karkoli. Nekdo bi moral poklicati v bolnico, kakšen je izvid histološke preiskave, pa se nihče prav ne zanima za to. Enkrat se nihče ne oglasi, drugič rečejo, da izvida še ni, potem pa domači kar pozabijo na to. Emy joka, Veronika je v bolnici z možem, Maria noče gledati vsega tega, ker pravi, da jo preveč boli, edino Connie je sposobna, da se spoprime s težavami. So pa žal vsi ti ljudje tako neuki, da padeš dol. Polni so vraž in urokov, kar je posledica neznanja. Včeraj je umrl 17-letni fant iz Jesussliyeve šole, Maria mi je hitela razlagati, da zaradi visoke temperature. Skušala sem ji dopovedati, da je visoka temperatura samo posledica kakšne bolezni, ki jo je imel, ona pa ne, ne, ne, zdravniki so rekli, da zaradi vročine. Kasneje se je izkazalo, da je mladenič umrl zaradi hepatitisa. Naši sem morala razložiti, kakšna bolezen je to. Pa ne vem, če je čisto razumela.
Privezani stari čevlji na palmo. Še ena od njihovih neštetih vraž - da bo palma dobro obrodila. In v to verjamejo!
Vedno znova me tudi sprašuje, kaj so to hormoni. Razložila sem ji že vsaj osemkrat. Pa ji še zdaj ni čisto jasno. Dopuščam tudi možnost, da sem bila v svoji razlagi nerazumljiva. To, da pa me njena 18-letna hči, ki obiskuje kolidž, vpraša, če lahko gej zanosi, ta se mi zdi pa bosa.
V tej familiji sem si pridobila nek status, ki ga ne maram. Kar naenkrat sem postala razsodnica za vse. Če bo Alenka rekla OK, potem v redu, če pa ne, tega pač ne bomo naredili. In vse to "malikovanje" izhaja iz njihovega neznanja. Zato zelo pazim, kaj rečem in ne sodim, ker bi bilo to verjetno usodno zame. Tudi nočem prevzemati odgovornosti za nič. Ampak te ženske so tukaj same, brez moških (mož in Mariin brat sta v Katarju) in popolnoma nemočne, odlične so v objokovanju svoje usode. Ampak tako pač je, na podeželju v veliki meri, v mestih je seveda drugače. Ampak 70 odstotkov Indijcev živi v vaseh, kjer so stara verovanja še izredno močna. Tudi javni šolski sistem je v Indiji slab. Sicer pa, kot sem že zapisala, sploh si ne znam predstavljati, kako je voditi tako ogromno državo.
Včasih pa se zabavam ob čisto navadnih dogodkih. Na primer ob tem, kako Naša hrani svoje pujse. Veliko mamo Koči in njenih šest pujsov. Koči pozna njen glas in pride iz hoste, ko jo pokliče k večerji, otroci pa ostanejo, ker se bojijo ljudi. No, tudi Koči je prestrašena in se dobro počuti sami med ljudmi, ki jih pozna, do ostalih pa je izjemno bojazljiva. Prava znanost je, da Maria nauči mladiče, da pridejo h koritu na hrano. Najprej morajo poznati Mariin glas, nato stas, nato pa počasi, počasi, dobijo zaupanje. In Naša mora biti hudo potrpežljiva ob tem. To je cel postopek, ki traja in traja. Zadnjič sem bila priča uspešnemu hranjenju teh mladih pujskov. Evo slike.
Prilagam tudi današnjo sliko Naše, tik pred odhodom v Margao. Tja je šla v bolnico, kamor je nesla hrano za bolnika in svojo sestro. Pravila oblačenja so jasna: doma v capah, v Margao zahodno oblečena, v cerkev pa v najlepšem, v indijskih tradicionalnih oblačilih.
Kadar dalj časa ne napišem bloga, imam v glavi en kup stvari, ki bi jih rada povedala. Na papirju pa potem to izgleda čisto drugače...
Vreme je znosno, ta huda vročina je popustila, nova pa še ni pritisnila. Morje je (pre)toplo, plaža pa se počasi polni. Ampak prave gneče, kot jo poznamo na Jadranu, tukaj nikoli ni. Hvala bogu. Tako lahko na plaži v miru premišljujem ali pa ne delam nikč. Kar je najbolj fajn.
Ko sva včeraj z Mario sedeli zvečer sami in se pogovarjali, je začela jokati in me spraševati, če bo Emy res umrla. Ker pač tako pravi. Potolažila sem jo, da verjetno ne tako kmalu, da je pač zdaj polna bolečine, pa še z zobmi ima težave. Pred približno 14 dnevi so ji odstranili tudi neko zatrdlino blizu prsi, ki bi lahko bila karkoli. Nekdo bi moral poklicati v bolnico, kakšen je izvid histološke preiskave, pa se nihče prav ne zanima za to. Enkrat se nihče ne oglasi, drugič rečejo, da izvida še ni, potem pa domači kar pozabijo na to. Emy joka, Veronika je v bolnici z možem, Maria noče gledati vsega tega, ker pravi, da jo preveč boli, edino Connie je sposobna, da se spoprime s težavami. So pa žal vsi ti ljudje tako neuki, da padeš dol. Polni so vraž in urokov, kar je posledica neznanja. Včeraj je umrl 17-letni fant iz Jesussliyeve šole, Maria mi je hitela razlagati, da zaradi visoke temperature. Skušala sem ji dopovedati, da je visoka temperatura samo posledica kakšne bolezni, ki jo je imel, ona pa ne, ne, ne, zdravniki so rekli, da zaradi vročine. Kasneje se je izkazalo, da je mladenič umrl zaradi hepatitisa. Naši sem morala razložiti, kakšna bolezen je to. Pa ne vem, če je čisto razumela.
Vedno znova me tudi sprašuje, kaj so to hormoni. Razložila sem ji že vsaj osemkrat. Pa ji še zdaj ni čisto jasno. Dopuščam tudi možnost, da sem bila v svoji razlagi nerazumljiva. To, da pa me njena 18-letna hči, ki obiskuje kolidž, vpraša, če lahko gej zanosi, ta se mi zdi pa bosa.
V tej familiji sem si pridobila nek status, ki ga ne maram. Kar naenkrat sem postala razsodnica za vse. Če bo Alenka rekla OK, potem v redu, če pa ne, tega pač ne bomo naredili. In vse to "malikovanje" izhaja iz njihovega neznanja. Zato zelo pazim, kaj rečem in ne sodim, ker bi bilo to verjetno usodno zame. Tudi nočem prevzemati odgovornosti za nič. Ampak te ženske so tukaj same, brez moških (mož in Mariin brat sta v Katarju) in popolnoma nemočne, odlične so v objokovanju svoje usode. Ampak tako pač je, na podeželju v veliki meri, v mestih je seveda drugače. Ampak 70 odstotkov Indijcev živi v vaseh, kjer so stara verovanja še izredno močna. Tudi javni šolski sistem je v Indiji slab. Sicer pa, kot sem že zapisala, sploh si ne znam predstavljati, kako je voditi tako ogromno državo.
Včasih pa se zabavam ob čisto navadnih dogodkih. Na primer ob tem, kako Naša hrani svoje pujse. Veliko mamo Koči in njenih šest pujsov. Koči pozna njen glas in pride iz hoste, ko jo pokliče k večerji, otroci pa ostanejo, ker se bojijo ljudi. No, tudi Koči je prestrašena in se dobro počuti sami med ljudmi, ki jih pozna, do ostalih pa je izjemno bojazljiva. Prava znanost je, da Maria nauči mladiče, da pridejo h koritu na hrano. Najprej morajo poznati Mariin glas, nato stas, nato pa počasi, počasi, dobijo zaupanje. In Naša mora biti hudo potrpežljiva ob tem. To je cel postopek, ki traja in traja. Zadnjič sem bila priča uspešnemu hranjenju teh mladih pujskov. Evo slike.
Kadar dalj časa ne napišem bloga, imam v glavi en kup stvari, ki bi jih rada povedala. Na papirju pa potem to izgleda čisto drugače...
Vreme je znosno, ta huda vročina je popustila, nova pa še ni pritisnila. Morje je (pre)toplo, plaža pa se počasi polni. Ampak prave gneče, kot jo poznamo na Jadranu, tukaj nikoli ni. Hvala bogu. Tako lahko na plaži v miru premišljujem ali pa ne delam nikč. Kar je najbolj fajn.
Tudi delati nic je delo.
OdgovoriIzbriši