V soboto zgodaj zjutraj je bil moj prijazni Jaka (necak) pripravljen, da pelje teto na zeleznisko postajo, kjer me je cakal Go opti. Se pred tem sem skusala prek telefona (po njihovem nasvetu) zamrzniti telefon in internet na Simobilu. Pa ni slo, ker sistem ne podpira moje zahteve, ker da imam odprto se eno postavko. Seveda jo imam, debili, imam namrec trajnik, ki bo sproveden (mater, ne spomnim se slovenske besede!) sele 18. nic ni zaleglo, da sem prijazni cloveski robotki skusala pojasniti, da sem redna placnica, naj pogleda, in da bo tudi zadnji racun placan. Gospa, sistem tega ne podpira. Jaz pa vas ne podpiram! danes sem jim poslala mail in ce mi ne zamrznejo telefona in interneta, ju bom pac odpovedala in sla drugam. Pa kaj, saj vso vsi ti "telefonisti" enaki. Grem jim samo za denar in dobicek, kot celemu svetu. se mi akr kozla!
Ta kapitalisticna miselnost se je zacela dotikati tudi mojih Indijcev. Vsi bi radi nekaj prodajali, cene pa so vsako leto visje...
Svoje potovanje sem zacela, kot sem ze rekla z Go Optijem, ki me je peljal do Muenhna. Da bi vi videli to "mrlisko vezico". Med potjo s(m)o bili vsi potniki tiho, jaz sem bila najstarejsa, pa sem kljub vsemu kazala najvec zivljenja. Podjetnistvo je udarilo tudi soferje, mladenic se je predstavil takole: "Dobro juto zelim vsem skupaj, moje ime je Danijel in moja naloga je, da vas varno in tocnbo pripeljem na letalisce v muenchnu. P)rijetno pot zelim vsem skupaj." Potem je nastel se tri postanke, ki jih bomo imeli na poti in to je to. Vso pot je bil tiho kot mumija.... Pa sem prezivela. V Muenchnu sem se svaljkala na letaliscu pet ur. Poiskala sem ckeking mesto od qatar airwaysa in z grozo ugotovila, da je sredisce chekiong mesta velika tehtnica. Jaz pa tri kose prtljage: velik kovcek 24 kg (dovoljenih 23), rocna prtljaga (16 kg), dovoljena 7 in se nahrbtnik na hrbtu 6 kilogramov. V mislih sem ze racunala, ce bo 200 evrov dovolj za doplacilo. Ker pa sem fajn baba, sem na cekingu naletela na prijaznega mladenica, ki je razumel, da odhajam za pet mesecev, zazelel mi je srecno pot in rekel, da bo poskrbel za mojo prtljago - brez vsakega doplacila! Bog mu naj na otrocih povrne! Iz Muenchna nato v Doho in takoj naprej v Bangalore. Malo me je stiskalo, ker smo kimeli zamudo in sem cvikala, da nas avion ne bo cakal, ampak nas je bilo ogromno in vse je bilo OK. V Bangaloreju me je cakal taksist, ki me je peljal v Putaparti. Med potjo sva vzela v avto njegovo znanko (veste, ona je international teacher), seveda ni nic prispevala za stroske, zakaj pa, saj bo placala "bela" Alenka. No, to me je se najmanj bolelo (me sploh ni), hudic je bil, ker je bila mlada gospa hudo zgovorna, meni pa so oci lezle skupaj. Jasno, ze druga noc brez spanja.
Dopoldne smo prispeli v asram, kjer sem najela sobo, jo placala za tri dni (1 evro in se kaksen cent zraven), ampak sem jo tudi kmalu zapustila, Ker je bilo nemogoce ostati tam. V sobi je bilo osem postelj, zasedena je bila samo ena, brez blazin, se kar usrano... Jaz pa sem si zelela samo tusa in spanja. Podala sem se v vas, da si poiscem sobo. Nasla sem nekaj prav v centru, se kar poceni, ampak cisto po inmdijsko. Ce, na primer, prizgem ventilator, se avtomaticno prizge tudi luc. To pomeni, da pon oci ne bom mogla imeti prizganega ventilatorja, to pa je tu v teh razmeah, vsaj zame, nujno potrebno. V kopalnici je tudi straniscna skoljka, in ko sem prvic potegnila vodo, je pol vode odteklo direktno po tleh v kopalnici. Cev je malo ovita z izolir trakom, ampak samo malo, tako da sprica vse naokoli.
Danes se mi ne ljubi menjati sobe, ne vem se, kaj bom naredila. Morda pa tudi ostanem v njej. saj sem v Indiji!
Asram je skorajda prazen, srecala sem eno Slovenko, Nado, ki tu zivi pol leta na leto. Ljubo mi je, ker sem videla prijazen obraz.
Dragi moji, tukaj je okoli 30 stopinj.... Samo v vednost.
Ta kapitalisticna miselnost se je zacela dotikati tudi mojih Indijcev. Vsi bi radi nekaj prodajali, cene pa so vsako leto visje...
Svoje potovanje sem zacela, kot sem ze rekla z Go Optijem, ki me je peljal do Muenhna. Da bi vi videli to "mrlisko vezico". Med potjo s(m)o bili vsi potniki tiho, jaz sem bila najstarejsa, pa sem kljub vsemu kazala najvec zivljenja. Podjetnistvo je udarilo tudi soferje, mladenic se je predstavil takole: "Dobro juto zelim vsem skupaj, moje ime je Danijel in moja naloga je, da vas varno in tocnbo pripeljem na letalisce v muenchnu. P)rijetno pot zelim vsem skupaj." Potem je nastel se tri postanke, ki jih bomo imeli na poti in to je to. Vso pot je bil tiho kot mumija.... Pa sem prezivela. V Muenchnu sem se svaljkala na letaliscu pet ur. Poiskala sem ckeking mesto od qatar airwaysa in z grozo ugotovila, da je sredisce chekiong mesta velika tehtnica. Jaz pa tri kose prtljage: velik kovcek 24 kg (dovoljenih 23), rocna prtljaga (16 kg), dovoljena 7 in se nahrbtnik na hrbtu 6 kilogramov. V mislih sem ze racunala, ce bo 200 evrov dovolj za doplacilo. Ker pa sem fajn baba, sem na cekingu naletela na prijaznega mladenica, ki je razumel, da odhajam za pet mesecev, zazelel mi je srecno pot in rekel, da bo poskrbel za mojo prtljago - brez vsakega doplacila! Bog mu naj na otrocih povrne! Iz Muenchna nato v Doho in takoj naprej v Bangalore. Malo me je stiskalo, ker smo kimeli zamudo in sem cvikala, da nas avion ne bo cakal, ampak nas je bilo ogromno in vse je bilo OK. V Bangaloreju me je cakal taksist, ki me je peljal v Putaparti. Med potjo sva vzela v avto njegovo znanko (veste, ona je international teacher), seveda ni nic prispevala za stroske, zakaj pa, saj bo placala "bela" Alenka. No, to me je se najmanj bolelo (me sploh ni), hudic je bil, ker je bila mlada gospa hudo zgovorna, meni pa so oci lezle skupaj. Jasno, ze druga noc brez spanja.
Dopoldne smo prispeli v asram, kjer sem najela sobo, jo placala za tri dni (1 evro in se kaksen cent zraven), ampak sem jo tudi kmalu zapustila, Ker je bilo nemogoce ostati tam. V sobi je bilo osem postelj, zasedena je bila samo ena, brez blazin, se kar usrano... Jaz pa sem si zelela samo tusa in spanja. Podala sem se v vas, da si poiscem sobo. Nasla sem nekaj prav v centru, se kar poceni, ampak cisto po inmdijsko. Ce, na primer, prizgem ventilator, se avtomaticno prizge tudi luc. To pomeni, da pon oci ne bom mogla imeti prizganega ventilatorja, to pa je tu v teh razmeah, vsaj zame, nujno potrebno. V kopalnici je tudi straniscna skoljka, in ko sem prvic potegnila vodo, je pol vode odteklo direktno po tleh v kopalnici. Cev je malo ovita z izolir trakom, ampak samo malo, tako da sprica vse naokoli.
Danes se mi ne ljubi menjati sobe, ne vem se, kaj bom naredila. Morda pa tudi ostanem v njej. saj sem v Indiji!
Asram je skorajda prazen, srecala sem eno Slovenko, Nado, ki tu zivi pol leta na leto. Ljubo mi je, ker sem videla prijazen obraz.
Dragi moji, tukaj je okoli 30 stopinj.... Samo v vednost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar