Boj brez upa zmage

Vceraj sem bila prvic na darsanu. Ljudi v asramu je malo, precej jeSlovencev in Hrvatov. Ampak me kar nekako ne vlece v kaksno druzbo. Obisk Babinega groba je bil zame precej custven, morda zato, ker sem bila prej skoraj dve uri v meditaciji. Ko sem pokleknila k Njemu so me polile solze, raztrgati me je hotelo v predelu srca... Sploh ne vem, kaj na si mislim. Govorim si, da nisem nikakrsna Babina sledilka, ampak me vedno caka nekje v "zasedi". Sicer pa sem se ze pomirila s tem, da je Bog bog, pa naj mu bo ime Jezus, Krisna, Alah ali Baba.
Po darsanu sem sla k Tibetancu na vecerjo, ki mi ni prav dobro dela. Jasno, izbrala sem jedi, ki so bile ocvrte... Sploh ne vem, kdaj bom nehala narocati take stvari, po katerih se tako slabo pocutim! Danes zagotovo ne bom sla tja, jedla bom v asramu, tam je zagotovo najboljsa, najbolj zdrava in najbolj poceni hrana. Slaba hrana pa je bila ocitno samo predpriprava za noc, ko sem plesala s komarji. Sovrazim jih!!!
Skorajda celo noc sem se borila z njimi. Mladenic, ki mi je oddal sobo je sicer rekel, da v sobi prav gotovo ni komarjev, ampak to je samo fraza za neumne turistke! Ko sem ponoci gledala okoli oken, ki sicer imajo mrezo, sem videla za priblizno 5 mm velike odprtine ob oknih. Jasno da pridejo v sobo in name, sladkokrvno diabeticarko. To je bil nor ples. Kot idiotka sem begala po sobi z brisaco v rokah in tolkla komarje, ki jih nisem videla niti slisala. Samo vsake toliko casa sem skoraj znorela od srbeza. Zjutraj sem bila zabuhla v ksiht (predstavljaj si ze po naravi zalit obrazcek + okoli deset komarjih pikov po obrazu!), na desni roki imam okoli trideset pikov, na levi pa kaksnega manj, tudi rit imam vso popikano.  Pa to niso navadni piki, vse je vneto, z gnojnimi mehurcki na vrhu. Raje ne bom opisovala spekter vseh obcutij, ki sem jih dozivljala ponoci. Se lekarnarju sem se zasmilila naslednje jutro, ko sem sla po mazo, da me resi bolecin in srbeza. Ce sem jo odnesla brez malarije, sem zmagala!
Ko me je videl mladenic, ki mi je sobo oddal, je zacel ze vnaprej vpiti, da mi da takoj drugo sobo, ki pa zagotovo nima komarjev. No ta druga soba je boljsa v toliko, da voda v straniscu ne tece po tleh... Potem pa sem sla v nabavko in kupila najbolj smrtnonosne spreje in olja, da bi pobila hudice. No, bomo videli, kako bo danes ponoci. Drugace pa je boj s komarji vedno vnaprej izgubljen, oni namrec najdejo se tako majhno luknjo in pridejo. In lukenj je v Indiji veliko!
"Vesela" novica, ki sem jo izvedela danes je tudi, da so vsi vlaki do Goe zasedeni novembra in decembra, ker je to za njih high season. Dva meseca pa ne bi bila tu sama... Saj je fino biti sam, ampak ne vseskozi. Jaz se nisem razsvetljena in sem se kar druzabno bitje. Vem pa, da se pri Indijcih vse doseze, ce le pokazes kaksno rupijo vec, obstaja pa tudi kvota kart za vlak, ki pripada tujim turistom, iz katere lahko kupis karto. Hvala Bogu, da sem to vedela in sem k sreci dobila karto za Goo. Edina razpolozljiva  na spodnjem leziscu, (ker s svojim obilnim telesckom in 100 kg prtljage pac ne morem plezati na zgornje lezisce)je bila 4. novembra. Tako, da bom ostala v asramu samo teden dni. Nekako se mi zdi to kar prav. Morda bom sla cez kaksen mesec ali dva pogledat mojstra Moojija, za katerega sem slisala, da je prav fajn, ima krasno energijo, pa se moj Vilci mi bo fovs, ce bom sla tja. Za Vilijevo zavist se pa ze splaca kaj narediti, kaj pravite? To je dobro za njegovo duhovno rast!
Jutri bom imela tudi intervju s Slovenko, ki v asramu zivi ze pet let. Spoznala sem jo ze lansko leto, pa si nekako nisva potegnili, niti ona meni niti jaz njej. Letos pa se je obrnilo drugace. Zelo ljubeci sva druga z drugo. Le kaj se nama je zgodilo? Morda pa sva obe malce duhovno napredovali?
Ko sem Mariji (po slovensko Mici) povedala, da bom ze 5. novembra "doma" se ji je hotelo kar strgati od veselja. Da ne govorim o tem, da me klice trikrat na dan. Imam obcutek, da hoce notri prinesti vse mesece abstinence, ko se ni mogla pogovarjati z menoj, stroski pogovor z Evropo so namrec astronomski. Za nas in za njih. Komaj sem jo prepricala, naj me ne hodi cakat na zeleznisko postajo, bom ze sama prisla domov, saj pridem ob petih zjutraj. Z rikso pa imam do doma samo 15 minut, pa se poceni je. Ona pa kar o tem, da bo nekomu v vasi rekla, da naj jo pelje z njenim avtom (ona namrec ne vozi, avto je pri hisi zato, da ga vozi moz, ki pride enkrat letno za mesec dni domov) in da me bo prisla cakat. Pa cetudi ne bo prisla, bo ze ob stirih zjutraj pokonci in me bo nestrpno pricakovala. Kako jo imam rada, duso indijsko!